| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Kazenskopravne dileme prostitucije
Špela Sinič, 2020, magistrsko delo

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 216; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

2.
Modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov s primerjalnopravno analizo
Lea Lepoša, 2020, magistrsko delo

Opis: Temeljna vrednota, ki jo varuje spolno kazensko pravo je spolna avtonomija oziroma spolna samoodločba, ki posamezniku daje pravico, da svobodno odloča o svojem spolnem življenju. Kot mehanizmi varovanja te dobrine so se skozi zgodovino razvili trije različni modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov, to so model prisile, model »ne pomeni ne« in model »ja pomeni ja«. Model prisile je model, ki za kaznivost spolnega dejanja zahteva uporabo sile ali grožnje, žrtvi pa z zahtevo po uporu nalaga dolžnost aktivnega ravnanja. Takšna zahteva se iz vidika žrtve zdi neupravičena in nerazumna, saj žrtve varuje predvsem pred prisilo, medtem ko v ozadje postavlja pomen varovanja posameznikove pravice do spolne samoodločbe. Uporaba prisilitvenega ravnanja za obstoj dejanskega posega v posameznikovo spolno avtonomijo namreč ni nujna. Kot odgovor na zastarel in neustrezen model prisile sta se pojavila modela soglasja, ki z zahtevo po izraženem nesoglasju oziroma soglasju žrtve neposredno varujeta posameznikovo spolno avtonomijo. Tako za model »ne pomeni ne« kot za model »ja pomeni ja« je značilno, da se upošteva le navzven izražena volja žrtve, v primeru prvega kot izraz nesoglasja, ter v slednjem, kot izraz soglasja. Čeprav model »ja pomeni ja« pozornost posveča predvsem žrtvi, od katere več ne zahteva izraženega nesoglasja ali upiranja storilcu, temveč (le) izraz privolitve, pa gre po mnenju nekaterih kritikov v tem primeru za obrnjeno dokazno breme, s čimer se poseže v domnevo nedolžnosti. Kakor hitro namreč zakon zahteva nesoglasje bo kakršen koli dvom v obstoj nesoglasja vodil do oprostilne sodbe. V kolikor pa zakon zahteva privolitev pa bo dvom v obstoj privolitve samo še dodatno okrepil stališče tožilstva, da je obtoženec kriv. Iz primerjalnopravne analize izhaja postopno prehajanje kazenskopravnih sistemov iz modela prisile na katerega izmed modelov soglasja. Za slovensko in finsko kazensko pravo je sicer še vedno značilen model prisile, se pa v obeh državah že kažejo težnje po reformi spolnega kazenskega prava. Model prisile so opustili na Švedskem, kjer so sprejeli model »ja pomeni ja«, pri katerem je bistvenega pomena, da druga oseba (žrtev) pri spolnem odnosu ne sodeluje prostovoljno. Model »ja pomeni ja« je uzakonjen tudi v Angliji, Walesu in na Hrvaškem, medtem ko je v Nemčiji prevzet model »ne pomeni ne«.
Ključne besede: model prisile, »ne pomeni ne«, »ja pomeni ja«, spolni delikt, spolno ravnanje, privolitev, spolna samoodločba
Objavljeno: 25.08.2020; Ogledov: 365; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (1006,03 KB)

3.
Inkriminacija posilstva v Sloveniji in ustreznost novih modelov soglasja kot alternative modela prisile
David Božič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski diplomski nalogi obravnavam starejši in sodobni pogled spolnega kazenskega prava, v katerem je osrednja pozornost tako z vidika zakonodaje, teorije kot slovenske sodne prakse s posameznimi primerjalnopravnimi pogledi namenjena posilstvu kot najhujši obliki kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pozornost je na začetku usmerjena v kratek zgodovinski pregled, ker zgodovinsko gledano model prisile sega vse do časa rimskega prava, ko je bilo prisilno spolno nožnično občevanje stuprum violentum zajeto v relativno široko zastavljenem kaznivem dejanju, imen. nasilno zadovoljevanje spolnega nagona, do najpomembnejših zakonikov germanskih dežel, ki so pomembno vplivali na normativno ureditev kazenskega prava pri nas. V teoriji spolnega kazenskega prava, predvsem po zaslugi nemških kazenskopravnih dogmatikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba eden najvidnejših. Ta kot fenomen v zadnjih desetletjih zelo opazno prodre v ospredje kazenskopravnih dobrin spolnih kaznivih dejanj. Zdi se, da v veljavnem slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) funkcijo spolne samoodločbe posameznika opravlja pojem spolne nedotakljivosti, vendar je izraz nedotakljivost neustrezen, ker vsebinsko precej po nepotrebnem na pojmovni ravni vnaša v zakonodajo nekakšno tabuizacijo prav pri spolnosti, kar z vidika harmoničnosti, sistemskosti in logičnosti posebnega dela preseneča in moti, ker zakonodajalec pri drugih osebnih dobrinah ne govori o nedotakljivosti. Tradicionalno spolno kazensko pravo, ki temelji na modelu prisile, za obstoj kaznivega dejanja zahteva, da storilec žrtev prisili k spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu ravnanju tako, da uporabi silo in ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Prisilno ravnanje storilca mora biti na ustrezen način psevdokavzalno povezano s spolnim ravnanjem (zgodovinsko starejše »fizično nasilje« imenovano sila in zgodovinsko mlajša »grožnja [s fizičnim nasiljem]«). Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upira, kjer mora biti odpor resen in ne posledica sramu ali družbeno pričakovane oblike upiranja, poznane tudi kot »simbolično upiranje«. V nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano. Takšno upiranje od žrtve zahteva, da se še huje izpostavi nevarnosti, čeprav že od začetka ve, da jo bo storilec fizično nadvladal. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, t. i. Istanbulska konvencija, zahteva, da postane pomanjkanje soglasja »center« pravnih definicij posilstva in ostalih oblik spolnega nasilja ter tako opustijo zahtevo po uporabi (fizične) sile. Novejša modela soglasja zato zagotavljata neposredno varstvo spolne avtonomije z zahtevo po zavrnitvi (model »ne pomeni ne«) ali privolitvi (model »ja pomeni ja«). Modela ne zahtevata sile, s katero je mogoče zlomiti odpor žrtve, vendar so ti slogani lahko zavajajoči in pretirano poenostavljajo kompleksno teorijo.
Ključne besede: spolno kazensko pravo, spolni delikti, spolna samoodločba, posilstvo, spolno prisiljenje, nasilje, grožnja, privolitev
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 506; Prenosov: 246
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

4.
POSILSTVO
Zlatka Frangež, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se ukvarja s pojmom posilstva v sodobnem kazenskem pravu. V prvem delu obravnava pojem spolne samoodločbe posameznika v zvezi z njegovo »najbolj notranjo zasebnostjo« okrog katere se osredotoča varstvo človekove telesne notranjosti pred spolnimi napadi. V zgodovinskem pregledu je prikazan razvoj razmerja inkriminacije spolnega prisiljenja in posilstva. Posilstvo je težek primer kaznivega dejanja znotraj inkriminacije spolnega prisiljenja in pomeni posebno in hkrati temeljno – kvalificirano dejanje, kamor ga uvršča večina evropskih kazenskopravnih sistemov. Posilstvo je dejanje, ki je v prvi vrsti nasilno, to je storjeno brez soglasja žrtve, in (v drugi vrsti) seksualno. Konstitutiven element posilstva je spolno občevanje, ki je ena od najširše poznanih in razumljivih inkriminacij v vseh sodobnih kazenskih zakonih. Posilstvo je v osnovi agresivno dejanje in je simptom neke psihološke disfunkcije, bodisi začasne ali trajne. Storilci kaznivega dejanja so visoko heterogena populacija, ki ima močno izražene dimenzije osebnosti. Stereotipno dojemanje spolnih vlog in sprejemanje medsebojnega nasilja so povezani s sprejemanjem stereotipov o posilstvu.
Ključne besede: spolna samoodločba, spolno prisiljenje, spolno nasilje, posilstvo, prisilitveno ravnanje, spolno občevanje, spolna praktika, agresivnost, storilci posilstva, miti o posilstvih
Objavljeno: 13.09.2012; Ogledov: 2979; Prenosov: 529
.pdf Celotno besedilo (423,44 KB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici