1. Ontogenetski vidik modularne organizacije spodnje čeljustnice velikega hrčka, cricetus cricetus (linnaeus, 1758) : magistrsko deloMaja Belič, 2024, magistrsko delo Opis: Analizirali smo modularno organizacijo spodnje čeljustnice velikega hrčka (Cricetus cricetus) z vidika ontogenetskega razvoja in spolnega dimorfizma. V vzorcu 118 živali so bili osebki obeh spolov, stari od 30 dni do 4 let, razdeljeni v 10 starostnih razredov. Samci so imeli večje spodnje čeljustnice od samic, pri čemer so se statistično značilne razlike pojavile pri 120. dnevu starosti. Oblika čeljustnice se je spreminjala skladno z rastjo, spolni dimorfizem pa je bil s starostjo osebkov izrazitejši. Razlike med spoloma v obliki spodnje čeljustnice so se pojavile s 150. dnem starosti. Delitev spodnje čeljustnice na dva hipotetična modula, na čeljustno telo in čeljustno vejo, smo najprej testirali ločeno za mlade (30–150 dni) in odrasle (2.–4. leto življenja) osebke, delitve pa nismo potrdili. Ob natančnejši analizi starostnih razredov je bila modularna delitev statistično značilna tako pri mladih (40–50 dni) kot mladostnih osebkih (90–120 dni). Osebke od 150. dneva starosti dalje smo testirali tudi ločeno glede na spol. Delitev na dva modula je bila statistično značilna le pri odraslih samicah (2.–4. leto življenja). Pri samcih hipoteza o modularnosti ni bila potrjena. Hipotezo modularne organizacije spodnje čeljustnice smo testirali tudi po izločitvi vpliva alometrije in jo potrdili pri mladih osebkih (30–150 dni), pri odraslih pa ne. Zaključimo lahko, da je modularna organizacija spodnje čeljustnice pri velikem hrčku bolj izrazita pri mladih kot odraslih živalih, kar je v nasprotju s pričakovanji, da imajo mlade živali strukturno manj integrirano lobanjo od odraslih živalih. Pri odraslih živalih pričakujemo izoblikovane funkcionalne module, ki se pri mladih živalih še razvijajo. Pri velikem hrčku na modularno organizacijo lobanje vplivata tudi alometrija in spolni dimorfizem.
Ključne besede: spodnja čeljustnica, veliki hrček, ontogenija, modularnost, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 20.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 19
 Celotno besedilo (1,89 MB) |
2. Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko deloDaša Štalc, 2023, magistrsko delo Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 611; Prenosov: 56
Celotno besedilo (5,08 MB) |
3. Ontogenetska variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : magistrsko deloBarbara Stupan, 2022, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo preučevali ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758). Z geometrijsko morfometrijo smo analizirali 123 spodnjih čeljustnic, ki smo jim določili 16 oslonilnih točk. Primerjali smo razlike v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med spoloma ter starostnimi razredi.
Spodnja čeljustnica je rasla vse življenje. Rast je bila najbolj intenzivna do 60. dneva starosti, nato pa se je do 200. dne starosti postopoma upočasnjevala, vendar ne ustavila.
Potrdili smo, da imajo samci večjo spodnjo čeljustnico. Razlike so se pojavile pri 120. dnevu starosti in so trajale do 4. leta življenja. V tem starostnem obdobju razlike niso bile več statistično značilne. Spolni dimorfizem v obliki spodnje čeljustnice smo potrdili v starostnih razredih 40 in 150 dni ter v 2. in 3. letu življenja.
Med ontogenetskim razvojem se je spreminjala oblika spodnje čeljustnice. Največja razlika je bila med najmlajšimi osebki, ki so bili stari manj kot 30 dni, in najstarejšimi osebki v 4. letu življenja. Najizrazitejše spremembe med ontogenetskim razvojem so bile odebelitev čeljustne veje in podaljškov ter dvig kočnikov.
Spodnja čeljustnica raste alometrično, kar ohranja njeno funkcionalnost. Spremembe v obliki so ključne med prehodom iz sesanja na samostojno hranjenje.
Ključne besede: veliki hrček, spodnja čeljustnica, spolni dimorfizem, ontogenija, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 23.11.2022; Ogledov: 930; Prenosov: 125
Celotno besedilo (2,88 MB) |
4. Morfometrična variabilnost poletuš (rod pteromys): pristop z geometrijsko morfometrijo : pristop z geometrijsko morfometrijoAna Jurjec, 2021, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije ovrednotili morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice in lobanje treh operativnih taksonomskih enot (OTU) rodu Pteromys, in sicer P. momonga, P. volans in P. volans buechneri. Naši cilji so bili preveriti razlike med tremi OTU-ji poletuš in testirati sekundarni spolni dimorfizem pri tej skupini veveric. V analizo je bilo vključenih 60 primerkov mandibul, 55 primerkov ventralne lobanje, 56 primerkov lateralne lobanje in 40 primerkov dorzalne lobanje. Na spodnji čeljustnici smo določili 17 oslonilnih točk, na dorzalni strani lobanje 13, na ventralni in lateralni strani lobanje pa 18 oslonilnih točk.
Analiza morfološke variabilnosti med spoloma ni pokazala signifikantnih razlik v spolnem dimorfizmu tako v velikosti kot v obliki spodnje čeljustnice in lobanje pri nobenem od OTU-jev. OTU-ji so se statistično razlikovali v obliki, ne pa tudi v velikosti. Največja odstopanja so se pojavila pri OTU-ju P. v. buechneri, v obliki kotnega podaljška spodnje čeljustnice, v obliki bobničnega mehurja in v obliki možganskega dela lobanje.
Ključne besede: Pteromys, geometrijska morfometrija, spodnja čeljustnica, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 989; Prenosov: 68
Celotno besedilo (2,14 MB) |
5. Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus) pristop z geometrijsko morfometrijo : magistrsko deloMarko Pšajd, 2021, magistrsko delo Opis: Z uporabo metod geometrijske morfometrije smo analizirali morfološko variabilnost spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus). Analizirali in ovrednotili smo morebitni pojav sekundarnega spolnega diformizma ter variabilnost v velikosti in obliki spodnje čeljustnice med ontogenetskim razvojem. Raziskovalni material je obsegal 236 spodnjih čeljustnic vrtne voluharice vzgojenih v in vitro pogojih na Karlovi Univerzi v Pragi. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki spodnje čeljustnice, zato smo oba spola obravnavali združeno. Velikost in oblika spodnje čeljustnice vrtne voluharice sta se tekom ontogeneze spreminjali. Z največjo stopnjo rasti se je spodnja čeljustnica razvijala do šestdesetega dneva starosti, po tem pa je bila rast umirjena a konstantna, razvoj oblike pa se je zaustavil. Potrdili smo signifikantne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med starostnimi razredi. Juvenilni osebki imajo najmanjšo spodnjo čeljustnico, ki pa se s starostjo konstantno povečuje skozi celotno življenjsko obdobje. Oblika spodnje čeljustnice se je spreminjala glede na starostne razrede. Najbolj so odstopali juvenilni osebki medtem ko pri adultnih in senilnih osebkih ni prihajalo do značilnih razlik v obliki spodnje čeljustnice. Spodnje čeljustnice mlajših in starejšh osebkov so odstopale od povprečne oblike v alveolni regiji in v njenem zadnjem delu. Z analizo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo spodnje čeljustnice. Odnos med obliko in velikostjo je bil pri vseh starostnih skupinah bolj ali manj linearen.
Ključne besede: Microtus subterraneus, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, ontogenija, spolni dimorfizem, alometrija
Objavljeno v DKUM: 15.11.2021; Ogledov: 1019; Prenosov: 56
Celotno besedilo (1,54 MB) |
6. Morfometrična analiza mandibul velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)Nuša Nezman, 2018, magistrsko delo Opis: Tema magistrske naloge je bila morfometrična analiza variabilnosti mandibule pri velikem voluharju, Arvicoli terrestris (Linnaeus, 1758). Raziskovani material je zajemal 597 osebkov z različnih geografskih območij: iz Avstrije, Bolgarije, Nemčije, Španije, Švice, s Češke, Madžarske in Slovaške. Material izvira iz različnih muzejskih zbirk.
Zaradi izredne ekološke plastičnosti velikega voluharja, največje evropske voluharice, prihaja med populacijami do izrazite variabilnosti v telesni velikosti in obliki. Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije odkriti, ali obstajajo razlike v velikosti in obliki spodnje čeljustnice (mandibule) med živalmi z različnih geografskih območij, in oceniti razlike med spoloma.
Po določitvi 13 oslonilnih točk na mandibulah smo opravili uni- in multivariatne analize. Preverjanje morebitnih razlik v velikosti in obliki je potekalo ločeno. Pri preverjanju sekundarnega spolnega dimorfizma smo ugotovili, da ne prihaja do razlik med spoloma, zato smo v nadaljevanju raziskave oba spola obravnavali skupaj. V nadaljevanju smo pri preverjanju geografske variabilnosti v velikosti mandibul znotraj vrste Arvicola terrestris prepoznali tri velikostne razrede. V najmanjši razred so se uvrščale mandibule vseh osebkov iz Avstrije in večine osebkov iz Švice, največje mandibule pa so imeli osebki, ulovljeni na območju Bolgarije, Madžarske in Nemčije. Izstopal je material iz Španije, ki je zajemal devet osebkov vrste Arvicola sapidus. Tudi pri preverjanju geografske variabilnosti v obliki smo opazili razlike. Te smo zaznali tako na sprednjem predelu z meljaki kot tudi na veji mandibule s tremi odrastki. Celotna mandibula postaja krajša in kompaktnejša. Pri analizi kopičenja na osnovi oblike smo prepoznali sedem skupin, ki so bile geografsko ustrezne.
Ključne besede: veliki voluhar, Arvicola terrestris, spodnja čeljustnica, mandibula, oslonilna točka, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 13.12.2018; Ogledov: 1446; Prenosov: 122
Celotno besedilo (2,82 MB) |
7. Geografska variabilnost mandibule črne podgane, Rattus rattus (Linnaeus, 1758)Maja Hozjan, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila analiza geografske variabilnosti črne podgane, Rattus rattus. Analiza je obsegala 206 mandibul pridobljenih iz treh muzejskih zbirk, Naturhistorisches Museum Wien, Univerze Krakow in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Namen mojega dela je bil, da s pomočjo geometrijske morfometrije analiziram geografsko variabilnost med trinajstimi geografskimi vzorci in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste. Najprej sem določila štirinajst oslonilnih točk na čeljustnicah, nato pa sem opravila uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovila sem, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti, niti v obliki mandibule. Ugotovila sem tudi, da so prisotne razlike v velikosti in obliki mandibule pri črnih podganah iz različnih geografskih območij. Oblika mandibule podgan, ki živijo v centralni Afriki se razlikuje od oblike podgan, ki živijo v Evropi. Razlike v obliki mandibule so najbolj vidne na konici kavljastega podaljška ter na konici angularnega izrastka. Razlike v velikosti so najbolj izražene med osebki iz Cipra in osebki iz južne Afrike. Osebki iz Cipra imajo največje, osebki iz južne Afrike pa najmanjše mandibule.
Ključne besede: Rattus rattus, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1793; Prenosov: 207
Celotno besedilo (1,35 MB) |
8. Vpeljava in uporaba metode drsnih oslonilnih točk na mandibuli hrčkaKatja Stegne, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu obravnavam vpeljavo in uporabo metode drsnih oslonilnih točk (semilandmarks) na spodnji čeljustnici hrčka.
Analizirala sem enaindevetdeset (91) vzorcev spodnje čeljustnice hrčkov iz muzeja Senckenberg Research Institute and Natural History Museum Frankfurt am Main, Nemčija (SMF).
Namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije uvesti rutino in kasneje uporabo metode drsnih oslonilnih točk za izvajanje meritev. V nadaljevanju sem transformirane podatke vpeljala v statistično analizo, s katero sem demonstrirala možnost nadaljnje uporabe.
Določila sem trideset (30) oslonilnih točk, od tega pet (5) tako imenovanih »landmarks« in petindvajset »semilandmarks«. Pridobljene podatke sem uporabila v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- ter multivariatnimi statističnimi metodami. Prvi dve glavni komponenti, ki opisujeta obliko mandibule, sem vključila v analizo sekundarnega spolnega dimorfizma.
Iz rezultatov analiz sem ugotovila, da se morfoprostora samcev in samic v celoti prekrivata. To pomeni, da je oblika mandibul pri samcih in samicah enaka. Predstavila sem deleže variabilnosti samo za prvih deset glavnih komponent (10 PC), ki je skupaj razložilo 94,3 % variabilnosti v obliki mandibul. Na krivulji ventralne strani telesa mandibule sem prepoznala tri smeri krivljenja, kjer se področja alveole sekalca dvigajo navzgor, isto usmeritev dviganja navzgor izkazuje področje kotnega podaljška, osrednji del telesa mandibule pa se spušča navzdol.
Ključne besede: navadni hrček, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, drsne oslonilne točke.
Objavljeno v DKUM: 10.11.2016; Ogledov: 1524; Prenosov: 129
Celotno besedilo (1,45 MB) |
9. Morfometrična analiza meljakov pri rodu Pygeretmus (Rodentia: Dipodidae)Nastja Hočevar, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza meljakov pri treh vrstah debelorepih skakačev, rod Pygeretmus iz različnih geografskih območij iz osrednje Azije. Analiza je potekala na vrstah P. pumilio, P. platyurus in P. zhitkovi. Vir podatkov je predstavljalo 269 primerkov spodnje čeljustnice z meljaki iz dveh muzejskih zbirk. S pomočjo geometrijske morfometrije smo analizirali sekundarni spolni dimorfizem, geografsko variabilnost in morfološko variabilnost med vrstami. Na meljakih smo določili 20 oslonilnih točk, ki smo jih dalje uporabili v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni izmed vrst. Pri preverjanju morfološke variabilnosti smo ugotovili, da obstajajo razlike v velikosti in obliki meljakov med vrstami. Meljaki so največji pri vrsti P. zhitkovi, sledita ji P. pumilio in P. platyurus, ki po velikosti sodi v srednji velikostni razred vrste P. pumilio. V sklopu analize smo preverjali ali obstajajo variabilnosti v velikosti in obliki meljakov med različnimi geografskimi vzorci (OTU) in ugotovili, da so morfološke razlike meljakov glede na geografski izvor vrst izražene pri vsaki izmed treh vrst rodu Pygeretmus.
Ključne besede: Pygeretmus pumilio, Pygertmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, meljaki, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, morfološka variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 2126; Prenosov: 79
Celotno besedilo (2,54 MB) |
10. Morfometrična analiza mandibul pri skakačih, rod Allactaga (Rodentia: Dipodidae)Ivana Perhoč, 2015, diplomsko delo Opis: Tema diplomske naloge je bila morfometrična analiza spodnje čeljustnice pri treh vrstah podrodu Paralactaga iz rodu Allactaga. Podrod Paralactaga zajema tri vrste skakačev, A.williamsi, A.euphratica in izolirano populacijo A.caprimulga ter je dolgotrajni vir nesoglasja glede njihove taksonomije.
Analizirali smo 365 vzorcev leve spodnje čeljustnice skakačev iz podrodu Paralactaga, iz različnih muzejskih zbirk.
Naš namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije ugotoviti ali pri vrstah A.williamsi, A.euphratica in A.caprimulga obstajajo variabilnosti v mandibuli pri osebkih različnih spolov, preveriti medvrstno variabilnosti v mandibuli in opisati variabilnost ter poiskati morebitne razlike med geografskimi vzorci.
Določili smo 15 oslonilnih točk ter pridobljene podatke uporabili v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Iz rezultatov analiz smo ugotovili, da med osebki različnih spolov ni signifikantnih razlik v velikosti in obliki, da torej ni izražen sekundarni spolni dimorfizem. Pri preverjanju morebitnih variabilnosti v velikosti in obliki mandibule med različnimi geografskimi vzorci (OTU), smo prišli do ugotovitve, da je vrsta A.euphratica variabilna v velikosti, predvsem je odstopal vzorec iz južne Turčije. Vrsta A.williamsi tudi izkazuje geografsko variabilnost v velikosti mandibule med posameznimi vzorci, največje so živali iz vzhodne Turčije. Mandibule vrste A.williamsi so največje, med vrstama A.caprimulga in A.euphratica pa ni razlike v velikosti mandibule. V obliki se tri vrste značilno razlikujejo.
Ključne besede: Allactaga, Paralactaga, A.williamsi, A.euphratica, A.caprimulga, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, medvrstna variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 04.01.2016; Ogledov: 1963; Prenosov: 134
Celotno besedilo (1,77 MB) |
