Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike socialne integracije dijakov s posebnimi potrebami v različnih programih srednjega poklicnega izobraževanja. S komparativno analizo in pregledom obstoječih raziskav tako v slovenskem kot tudi svetovnem prostoru smo dobili širok teoretični vpogled v samopodobo, splošno in specifično samoučinkovitost ter socialno anksioznost učencev in dijakov s posebnimi potrebami v primerjavi z njihovimi sošolci brez posebnih potreb. Predstavili smo slovensko zakonsko podlago, ki narekuje vsem strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju individualiziran pristop, zagotavljanje prilagoditev in ustrezne dodatne strokovne pomoči ter podpore, ki lahko mladostniku s posebnimi potrebami omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. Namen empiričnega dela doktorske disertacije je zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja socialne integracije v slovenskem srednješolskem prostoru. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo, natančneje na populacijo mladostnikov, ki se izobražujejo v programih srednjega poklicnega izobraževanja, za katere je v slovenskem šolskem polju značilna negativna selekcija. V navedene programe namreč vpis iz leta v leto izrazito upada, med dijaki, ki se vključijo, pa prevladujejo učno šibkejši dijaki, ki prihajajo iz družinskega okolja z nizkim kulturnim kapitalom, dijaki z nizko stopnjo notranje motivacije, ki so vedenjsko problematični, ter dijaki s posebnimi potrebami (program srednjega poklicnega izobraževanja je namreč program, ki ga izbere vsako leto 45 % vseh dijakov s posebnimi potrebami). V raziskovalni vzorec smo zajeli 417 dijakov prvega letnika, od tega 105 s posebnimi potrebami (opredelitev: primanjkljaji na posameznih področjih učenja), ki so bili anketirani v začetku in ob zaključku šolskega leta 2011/2012. Želeli smo namreč dobiti vpogled, kaj se dogaja s samopodobo, s splošno in socialno samoučinkovitostjo ter socialno anksioznostjo tekom leta. Pri dijakih s posebnimi potrebami smo zaznali statistično značilno slabšo samopodobo, nižjo oceno splošne in socialne samoučinkovitosti ter višjo oceno socialne anksioznosti kot pri njihovih sošolcih brez posebnih potreb. Splošna in socialna samoučinkovitost sta iz inicialnega v finalno merjenje celo upadli. Dijaki s posebnimi potrebami so v razredne skupnosti slabše integrirani kot njihovi sošolci brez posebnih potreb, kar smo izmerili tudi preko sociometričnih analiz. Rezultati sociometrične preizkušnje namreč kažejo na statistično značilne razlike v sociometričnih statusih dijakov s posebnimi potrebami in njihovih sošolcev. Medtem ko so dijaki s posebnimi potrebami največkrat opredeljeni kot zavrnjeni, so dijaki brez posebnih potreb največkrat opredeljeni kot priljubljeni ali povprečni. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj doktorske disertacije ugotavljamo, da je ključnega pomena oblikovanje celostne mreže pomoči, ki zajema vse udeležence vzgojno- izobraževalnega procesa. Dijakom s posebnimi potrebami lahko odstranimo ovire na poti do cilja in sledimo njihovi največji koristi, ko se osredotočimo ne le na dijake same, temveč tudi na strokovne delavce v srednji šoli, starše dijakov s posebnimi potrebami in ne nazadnje sošolce dijakov s posebnimi potrebami. Še vedno pa vidimo, med vsemi navedenimi subjekti vzgojno-izobraževalnega procesa, učitelja kot subjekt, ki je ključnega pomena pri razvoju inkluzivne šolske kulture ter pri opolnomočenju dijakov s posebnimi potrebami.
Ključne besede: samopodoba, socialna samoučinkovitost, splošna samoučinkovitost, socialna anksioznost, sociometrični položaj, srednje poklicno izobraževanje, socialna integracija.
Objavljeno v DKUM: 17.07.2014; Ogledov: 3600; Prenosov: 554
Celotno besedilo (1,75 MB)