Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravo je izraz konsenza v določeni kulturno-civilizacijski skupnosti, zato je vsak njegov konstrukt potrebno presojati v okviru širšega družbenopolitičnega konteksta. Kakor je eskalacija pojma človekovih pravic povezana s specifično družbeno klimo v tistih pravnih svetovih, v katerih je svoj prostor našel tudi diskurz o naravni, neodtujljivi vrednosti človeka, je tudi možnost ustanovitve inštituta pravic nečloveških živali potrebno postaviti na teoretsko osnovo pravnega statusa osebe posamezne nečloveške živali. Seveda je potrebno ustaljene mentalne vzorce v prvi vrsti premotriti v okviru drugih strokovnih krogov (v etiki, filozofiji, sociologiji, antropologiji), kjer danes že potekajo resne razprave o predrugačenju medvrstnih odnosov, vendarle pa bi lahko tudi pravna misel prispevala svoj pogled na obravnavani proces liberalizacije vseh živali. Trenutni pravni položaj nečloveških živali je zaradi zgodovinskega antropocentričnega moralnega predsodka izrazito nepravičen. Zahodna moralna paradigma podeljuje pravno upošteven moralni status le ljudem, in sicer vsem priznava enako temeljno moralno varstvo, ostale živali pa degradira na rudimentarni nivo instrumentalne vrednosti za dosego smotrov ljudi, kar se kaže v njihovem moralnem statusu ničelne stopnje. Vzpostavljeni mehanizmi varovanja njihove integritete so zreducirani na minimum in so namenjeni predvsem preprečevanju nepotrebne krutosti človeka do njih. Čeprav znanost že od razvoja evolucionistične biologije ne uspe dokazati razlikovanja med organskim ustrojem človeških in nečloveških živali, ki bi vzrokoval različno občutenje (tako človeške kot večina nečloveških živali na svojstven način kažejo interese po izogibanju bolečini ter občutenju ugodja), se diskriminacija na osnovi pripadnosti biološki vrsti, imenovana specizem, kot vsakokratni družbeni konstrukt obnavlja skozi celotno kulturno zgodovino. Sistemsko osvoboditev vseh živali bi kazalo zgraditi na temelju razširjene teorije človekovih pravic, kjer je edino pomembno vključitveno merilo, ki prestane tudi poskuse kritik empirične analize, dejstvo, da je določen individuum intencionalno bitje, ki ima interese in jih želi zadovoljiti. Za vstop v to območje torej ni pomembna nobena druga kognitivna kvaliteta (kot je razum, govor in samozavedanje) kot preprosto dejstvo, da določeno bitje doživlja občutke in se nanje odziva. Pogoj intencionalnosti je torej minimalni kriterij za določitev moralne (in posledično pravne) subjektivnosti, odpravo lastninskega statusa nečloveških živali ter postuliranja njim imanentnih pravic. Takšen model enake obravnave pravic vseh živali bi temeljil na upoštevanju primerjalnih kriterijev za vstop na območje podeljenega polnopravnega članstva v moralni skupnosti, t.j. zgolj na upoštevanju kriterija zavesti kot edinega empirično dokazljivega kriterija, v analogiji s podeljevanjem moralnega statusa mejnim primerom človeških osebnosti. Razširitev obstoječe moralne paradigme tudi na področje priznanja pravic nečloveškim živalim (oziroma vsaj veliki večini njih) bi torej – z ustreznim etično- in pravno-filozofskim argumentiranjem – bila izvedljiv korak, drugo vprašanje pa je aplikacija takšne teorije na širšo družbeno raven, saj bi se konkretizirala v odpravi lastninske paradigme nečloveških živali. Ali je in v kolikšni meri je družba, ki se nahaja v primežu globalizacijske krize družbenih vrednot, pripravljena na tako spremembo, je nemogoče oceniti. Dejstvo pa ostaja, da ne moremo pričakovati, da se bodo dejanske spremembe v položaju nečloveških živali začele dogajati v filozofiji prava ali v normodajnem postopku, temveč se morajo prvi premiki (spomnimo na družbena gibanja na področju rasne in spolne emancipacije) zgoditi v zavesti posameznika. Le-ta je skupaj z drugimi posamezniki lahko dejanski snovalec politik določene družbe.
Ključne besede: pravni subjekt, pravna subjektiviteta, pravice živali, enakovredna obravnava, inherentna vrednost, specizem
Objavljeno v DKUM: 28.06.2016; Ogledov: 1895; Prenosov: 253
Celotno besedilo (506,18 KB)