Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno v DKUM: 27.08.2020; Ogledov: 1613; Prenosov: 356
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Evropska unija je družbeno-politična tvorba 28 držav članic z ravno toliko različnih predstav o morali in etiki. Poleg tega pa med državami članicami obstaja notranji trg in njegova pravila. Enoten notranji trg, ki ga urejata Pogodba o Evropski uniji (PEU) in Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), temelji na štirih svoboščinah, in sicer prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala. Poznamo pa izjeme, ki lahko omejujejo te svoboščine in neekonomski razlog javne morale je ena izmed njih. V sodni praksi Sodišča EU se je do sedaj nabralo že precej primerov sodb, ki se dotikajo »moralno vprašljivih« področij, kot so mehke droge (marihuana), pornografija in pornografski izdelki, prostitucija, igre na srečo ter splav in umetna oploditev in prinašajo različne odločitve Sodišča EU. Pravila Evropske unije dovoljujejo argument samoodločbe držav članic, ki predstavlja situacijo, kjer se lahko demokratično zaščitijo nekatere moralne in etične vrednote v državah članicah, in argument pridržka, ki onemogoča določene odločitve nacionalnih politik. V bistvu je argument pridržka zrcalna slika argumenta samoodločbe. Očitna neenakost ukrepov samoodločbe in pridržka pomeni velik izziv za pravo EU. Porajajo se tri možne različice reševanja konflikta med tema dvema argumentoma, in sicer nagibanje k mednarodni morali in etiki, v smeri ločenosti narodne morale in etike ter uravnoteženost s pomočjo načela sorazmernosti.
Ključne besede: Morala, etika, javna morala, notranji trg, Sodišče EU, pravo EU, raznolikost, sodna praksa, sorazmernost.
Objavljeno v DKUM: 12.05.2016; Ogledov: 2631; Prenosov: 179
Celotno besedilo (185,72 KB)

Opis: S sprejetjem KZ-1 je v kazenskem pravu odpravljena ureditev izgona tujca iz države v obliki sankcije. Po novem se ta v kazenskem pravu lahko izrazi v okviru pravnih posledic obsodbe. V prekrškovnem pravu je izgon tujca iz države predviden kot fakultativna stranska sankcija. Za izrek sankcije izgona tujca iz države je pristojno le sodišče, ki ima možnost in dolžnost presoditi izpolnjevanje vseh pogojev za izgon tujca - storilca, kot tudi okoliščin primera relevantnih za sprejem odločitve o izgonu. V kazenskem pravu je, po sedaj veljavni ureditvi, to naloga zakonodajalca. Presoditi mora obsodbe za katera kazniva dejanja in katere kazni so takšne, da ne glede na okoliščine na strani tujca - storilca upravičujejo nastanek pravnih posledic obsodbe, ki pomenijo izgon iz države. V prekrškovnem pravu je izrekanje sankcije izgona tujca iz države omejeno na težje prekrške. Glede na to, da se je prekrškovno pravo v razmerju do državljanov RS odpovedalo sankcioniranju s poseganjem v svobodo gibanja, je potrebno, da sodišča k izrekanju te sankcije pristopajo restriktivno. Sodišče bo šele na podlagi okoliščin primera lahko presodilo morebitno smotrnost in sorazmernost izgona tujca iz države. V kazenskem pravu se s predvideno ureditvijo uvaja obligatorni izgon. Pravne posledice obsodbe namreč nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. Brez ureditve, ki bi predstavljala odmik od te njihove temeljne značilnosti, okoliščin primera ne bo mogoče upoštevati, razen v nekaterih izjemnih primerih, ko bi obligatorni izgon bilo mogoče šteti za ustrezen, bi bilo potrebno omogočiti možnost upoštevanja okoliščin primera, na katerih bi šele nato lahko ustrezno utemeljili smotrnost in sorazmernost izgona tujca iz države. Zavedati se je potrebno, da je izgon ukrep prostostne narave, ki lahko ima za tujca hude posledice, še zlasti, če se je močno vključil v okolje v RS. Zato naj pride v poštev predvsem takrat, kadar ga okoliščine primera še posebej upravičujejo in terjajo ter je le- ta tudi sorazmeren. Pri obravnavi instituta izgona tujca iz države se je potrebno zavedati, da je Slovenija država članica EU, v okviru le-te asociacije pa je ena od temeljnih svoboščin prosto gibanje oseb. Izgon tujcev, ki jim je s pravom EU zagotovljena pravica do svobode gibanja, je zato dopusten le v okviru izjem, ki jih to pravo tudi dopušča. Tako je izgon dopusten le, če to zahtevajo razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, in če posameznikovo vedenje predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki lahko prizadene osnovne interese družbe. Pri obravnavi teh pravnih pojmov je potreben restriktivni pristop. Zavedati se je namreč potrebno, da predstavlja ukrep izgona odmik od ene temeljnih svoboščin EU, to je prostega gibanja oseb. Obstoječa ureditev izgona v prekrškovnem pravu omogoča sodišču, da lahko dodatno upošteva omejitve, ki izhajajo iz evropske zakonodaje, ne da bi pri tem kršilo nacionalno pravo. Od predvidene ureditve v kazenskem pravu, pa bo potrebno izvzeti državljane drugih držav članic EU in njihove družinske člane, saj je le-ta namreč v nasprotju z izrecnimi zahtevami, da morajo utemeljitve izhajati iz podrobnosti posameznega primera, in da predhodne kazenske obsodbe same po sebi ne morejo biti razlog za izgon. Posebna pozornost pri odločanju o izgonu je potrebna, kadar je tujec mladoletna oseba, begunec, prosilec za azil, oseba brez državljanstva ali kadar ima v RS svojo družino. Splošna omejitev trajanja pravnih posledic, torej tudi tistih, ki pomenijo izgon tujca iz države, je pet let, od kar je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, če zakon, ki jih bo predpisoval, ne bo določal krajšega ali daljšega trajanja. Ta rok teče ne glede na to, kdaj in če sploh, je bil izgon tujca iz države realiziran. Očitna pomanjkljivost te ureditve je neodmerjenost izgona glede na okoliščine primera. V prekrškovnem pravu lahko sodišče izreče izgon v trajanju od šestih mesecev do petih let in pri tej odmeri upošteva okoliščine
Ključne besede: kazensko pravo, prekrškvno pravo, izgon, tujec, načelo nevračanja, sorazmernost, pravne posledice obsodbe, javni red, javna varnost
Objavljeno v DKUM: 26.05.2010; Ogledov: 8245; Prenosov: 547
Celotno besedilo (308,42 KB)