Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu sem se osredotočil na stike policistov s smrtjo in smrtno nevarnostjo, kakšne posledice lahko ti stiki pustijo na posameznikih, na koga se prizadeti policisti lahko obrnejo v stiskah ter kakšni načini in metode so uporabljeni za lajšanje teh posledic. Policisti se v svoji karieri srečujejo s številnimi travmatičnimi dogodki, ki vključujejo neposredno ali posredno izpostavljenost smrti. Policijska kultura in širša javnost od njih pričakujeta čustveno odpornost in neomajnost, vendar se negativni občutki in travme, ki jih doživljajo, kopičijo ter lahko vplivajo na njihovo delovanje in splošno počutje. Ko so policisti osebno vpleteni v travmatične dogodke, je možnost za skrite in potlačene težave vedno prisotna. Neobdelane travme lahko privedejo do posttravmatske stresne motnje, samomorilnih misli ali zlorabe drog in alkohola. Kljub temu je v policijskih vrstah prisotna stigmatizacija duševnega zdravja, kar policiste posledično odvrača od iskanja psihološke pomoči. Za preprečevanje in obvladovanje teh težav je ključna pravočasna in individualno prilagojena pomoč. Ta se začne s primarno preventivo, ki se odraža na način izobraževanja pred dogodkom, da so ljudje bolje pripravljeni na krizno situacijo. Sekundarna preventiva (pogosto prepletena s primarno) je usmerjena v preprečevanje razvoja prilagoditvenih težav pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom. Kot približek h kurativi se šteje terciarna preventiva, ki zajema psihoterapijo prizadetega policista. Pomoč nudijo psihologi, zaposleni v policiji ali ministrstvu za notranje zadeve, podporo policisti lahko iščejo tudi pri policijskih zaupnikih, ki imajo veliko operativnih izkušenj, dober ugled in spoštovanje pri drugih policistih
Ključne besede: policisti, smrt, soočenje s smrtjo, smrtna nevarnost, travme, pomoč, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 29.09.2023; Ogledov: 381; Prenosov: 73
Celotno besedilo (682,77 KB)