| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Prenos pravic pri vzpostavitvi etažne lastnine : magistrsko delo
Anže Kanovnik, 2024, magistrsko delo

Opis: Etažna lastnina se je, kot institut, ki ga danes pozna Stvarnopravni zakonik, v slovenskem prostoru uveljavila z uveljavitvijo zakonika dne 1. januarja 2003. Slednja je bila posledica predhodne privatizacije družbene lastnine ter teženj novonastale samostojne Slovenije po sprejetju v EU in pravni ureditvi v prejšnjem sistemu neurejenih stvarnopravnih razmerij. Etažna lastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki nastane na podlagi preoblikovanja samostojne lastninske pravice na zemljiški parceli s stavbo ali stavbne pravice. Predstavlja izjemo od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Njena vzpostavitev se opravi v dveh delih. V prvem se, kot predmet lastninske pravice, razdeli stavba na samostojne prostorske dele. V drugem delu pa se spremeni značilnost lastninske pravice glede na pravni položaj prostorskega dela, ki je njen predmet. Od značilnosti lastninske pravice (samostojna ali akcesorna) je odvisen način njenega razpolaganja. Na posameznih delih (npr. stanovanja, poslovni prostori itd.) gre za samostojno lastninsko pravico, na skupnih delih (npr. stopnišča, hodniki, vhodi itd.) pa akcesorno lastninsko pravico. Pri tem je pomembno, da lahko nastane zgolj na določenih nepremičninah, tj. zgradbah, ki jih je mogoče razdeliti na posamezne dele, ki predstavljajo samostojno funkcionalno celoto. Za njen nastanek se zahteva ustrezen pravni naslov (sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino, enostranski pravni posel ali sodna odločba) ter pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo). Vpisi v zemljiško knjigo zaradi oblikovanja etažne lastnine so lahko povezani z zemljiško parcelo, vpisom novih nepremičnin in ustreznimi prenosi pravic. Pomemben je predvsem pregled prenosa upravičenj, vsebovanih v lastninski pravici, ki se preoblikuje v etažno lastnino. Pri tem razpolagalno upravičenje preide iz »stare« na »novo« samostojno lastninsko pravico v celoti. To pomeni, da razpolaganje s samostojno lastninsko pravico nujno pomeni tudi razpolaganje z vključeno lastninsko pravico. Upravičenje uporabe se, sorazmerno z razdelitvijo nepremičnine, razdeli tako, da vsak del vključuje uporabo območja, ki ga zaseda. To posledično odločilno vpliva na prenos izvedenih in varovalnih stvarnih pravic. Izvedene in varovalne pravice, ki omejujejo razpolagalno upravičenje lastninske pravice na zemljiški parceli, preidejo z enako vsebino in sestavinami, na samostojno lastninsko pravico na posameznem delu in posamezni del kot njen predmet. V primeru izvedenih in varovalnih pravic, ki vsebujejo ali omejujejo upravičenje uporabe pa je potrebno le-te presojati posamezno. Pri tem bistven del presoje predstavlja dejstvo, katera »nova« nepremičnina vsebuje prostor oz. območje, ki je predmet upravičenja uporabe, vsebovanega v izvedeni pravici. Od tega je nato odvisno, ali taka pravica preide na novo nepremičnino ali ostane na izvirni.
Ključne besede: etažna lastnina, etažni lastnik, solastnina, posamezni del stavbe, skupni del stavbe, preoblikovanje, vključena lastninska pravica, samostojna lastninska pravica, izvedene pravice, varovalne pravice.
Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1000,64 KB)

2.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prisilni prodaji : magistrsko delo
Sandra Šuštaršič Simonič, 2019, magistrsko delo

Opis: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Ključne besede: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1562; Prenosov: 252
.pdf Celotno besedilo (630,42 KB)

3.
Sodna delitev solastnine (primerjalni vidik z avstrijskim in hrvaškim pravnim redom)
Majda Karajković, 2018, magistrsko delo

Opis: Solastnina, kot ena izmed osnovnih oblik lastninskega razmerja več oseb na isti nerazdeljeni stvari, v sebi pogosto skriva nasprotujoče si interese solastnikov ter predstavlja izvor nesoglasij in sporov (communio est mater rixarum), ne glede na to, ali je nastala na podlagi zakona ali po volji solastnikov. V primerih kadar v solastninski skupnosti ni več mogoče doseči učinkovitega upravljanja stvari, solastniki pa zaradi medsebojnih nesporazumov ne morejo uresničevati svojih interesov ali ustvariti koristi, ki bi jo sicer lahko ali jo pričakujejo od svoje lastnine, ima vsak solastnik zakonsko neodtujljivo in nezastarljivo pravico zahtevati delitev solastnine in s tem prenehanje solastniške skupnosti. Kljub dejstvu, da gre za institut, ki je v našem pravnem prostoru že vrsto let, se sodišča v sodnem delitvenem postopku pogosto soočajo z vprašanji brez enoznačnih in jasnih odgovorov, ki pa privedejo do različnih rešitev. Kompleksnost postopka razdružitve solastninske skupnosti pa se kaže tudi v realizaciji delitve oziroma sklepa o delitvi, kjer se največ težav pojavi prav pri izvršitvi sklepa o civilni delitvi nepremičnine v solastnini, saj sta postopka prostovoljne in prisilne sodne prodaje pomanjkljivo in nekonsistentno pravno urejena ter kot taka neučinkovita za vse udeležence postopka.
Ključne besede: solastnina, prenehanje solastnine, sodna delitev, fizična delitev, civilna delitev, delitev na etažno lastnino, deljivost stavbe, nepravdni postopek za delitev stvari, izvršitev sklepa o delitvi, postopek za cenitev in prodajo stvari, avstrijski in hrvaški pravni red
Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 1854; Prenosov: 265
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

4.
Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL z vlogo upravnika
Maja Škof Podobnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Etažna lastnina na posameznem delu stavbe je neločljivo povezana s solastnino na skupnih delih stavbe. Ob upoštevanju vrste stavb, ki jo sestavljata več kot dva posamezna dela in več kot osem lastnikov, zakon določa obvezno imenovanje upravnika ali ustanovitve skupnosti lastnikov, ki se ukvarja z upravljanjem stavbe in njenih skupnih delov. Med skupne dele stavbe sodi tudi zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo. V diplomski nalogi skušam prikazati del tranzicijske zakonodaje, ki je vplivala in urejala pripadajoče zemljišče k stavbi, bodisi kot funkcionalno zemljišče ali gradbeno parcelo, na kateri so imeli imetniki stvarnih pravic in lastniki, pravico uporabe. V nadaljevanju prikazujem sodobno ureditev določanja pripadajočega zemljišča k stavbi v nepravdnem postopku po določbah ZVEtL, kar lahko razmeroma brez birokratskih ovir, preprosto in brez potrebne aktivnosti, predlagajo lastniki stavbe in/ali v njihovem imenu upravnik stavbe, kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v postopkih določitve pripadajočega zemljišča stavbi. Ob tem predstavim položaj, opravila in pooblastila upravnika, ki v imenu in za račun predlagateljev pripravi predlog za določitev pripadajočega zemljišča, jih v tem postopku ex lege zastopa in hkrati poskrbi, da iz rezervnega sklada stavbe, ki je skupno premoženje lastnikov in s katerim na podlagi zakonskih pooblastil gospodari, za predlagatelje plača stroške za izvedbo pripravljalnih opravil v zvezi z določanjem pripadajočega zemljišča. V posameznih delih obravnavanega postopka je prikazana tudi sodna praksa, nekatere slabosti ali prednosti postopka določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL.
Ključne besede: Stavba, etažna lastnina, etažni lastniki, skupni deli stavbe, funkcionalno zemljišče, pripadajoče zemljišče k stavbi, zemljišče za redno rabo stavbe, solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih, upravljanje stavbe in skupnih delov, upravnik
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 5989; Prenosov: 975
.pdf Celotno besedilo (320,84 KB)

5.
DELITEV SOLASTNINE S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Tina Bizjak, 2016, diplomsko delo

Opis: Solastnina ima svoje korenine že v rimskem pravu. Solastnina je nastala kot posledica dedovanja, kjer so dediči podedovali nerazdeljeno premoženje. Solastniki so lahko podali zahtevo po delitvi skupnega premoženja, kot lahko to storijo tudi v sodobnem pravu. Pojem solastnine je tako že rimsko pravo razvilo kot lastninsko pravico več oseb na nerazdeljeni stvari, na kateri imajo solastniki miselne deleže. Solastninsko razmerje pa je žal velikokrat predmet nesoglasij med solastniki, saj ga je v praksi težko izvajati zaradi lastništva nerazdeljene stvari oz. precej abstraktnega pojma idealnega deleža. Zato pravo daje solastnikom možnost, da lahko kadarkoli, razen ob neprimernem času, zahtevajo njeno delitev. Ta je lahko sporazumna ali pa o njej odloči sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče najprej preveri, če je mogoča fizična delitev solastne stvari. Sicer pa udeleženci lahko v postopku ponudijo odkup deleža ostalih solastnikov ali pa pride do civilne delitve, kjer sodišče na javni dražbi solastno stvar proda in kupnino razdeli med solastnike. S pomočjo sodne prakse se odločitve sodišč močno olajšajo, saj le ta služi kot posvetovalno orodje. Sodišča ga s pridom uporabijo tudi pri odločanju o delitvi solastnine, saj primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v podobnih primerih, s pomočjo uporabljene argumentacije. Namen diplomske naloge je predstaviti pojem solastnine in njeno delitev s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: solastnina, delitev solastnine, idealni delež, sporazum, nepravdni postopek, fizična delitev, civilna delitev, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 19.05.2016; Ogledov: 3647; Prenosov: 538
.pdf Celotno besedilo (706,34 KB)

6.
Vloga izvedenca geodetske stroke v nepravdnih postopkih
Vesna Rijavec, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: This article covers all the most relevant aspects of judicial expertise in the field of land surveying. It is focused on non-contentious civil procedures for the regulation of boundaries, for the division of common property, enforcement procedure for the division of property. Among them, the problems of division into divided co-ownwership were also taken into consideration. The author explains how the judge and the expert co-operate in the public hearing or outside of it issue a court decision that is (together with expert's specific input) apprpriate for inscription into the cadastre. Un case of division of land with parcelling or in the case of division into a condominium, a further inscription into the land register is necessary. The advantage of this contribution is author's taking a position on disputed questions in relationship between the legal and land surveying professions, by taking into consideration the legal sources from both sides.
Ključne besede: sodni izvedenci, katastri, zemljiška knjiga, geodeti, nepravdni postopki, solastnina, etažna lastnina, meje, parcelacija, elaborati
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2397; Prenosov: 86
URL Povezava na celotno besedilo

7.
ETAŽNA LASTNINA S POUDARKOM NA ZVEtL
Tadej Cvetko, 2014, diplomsko delo

Opis: Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina na skupnih delih, ki služijo vsem ali nekaterim posameznim delom zgradbe. Etažna lastnino na območju Republike Slovenije je uvedel Zakon o lastnini na delih stavbe kot odgovor na potrebo po hitri nacionalizaciji stanovanj in odrazu doslednega uvajanja osnovne ideje takratnega socialističnega duha t.j. družbene lastnine. Slovenija kot mlada demokratična država je ob tranziciji iz socialističnega v demokratični sistem poskušala uvesti vse postulate tržnega gospodarstva, kar pa se je kot posebej težavno izkazalo prav na nepremičninskem področju. »Dejanska etažna lastnina« je dokaj pogost pojav, zakonska podlaga za njeno uskladitev z dualističnim sistemom etažne lastnine je sicer podana, ampak je celovita sistemska uskladitev predtranzicijskih razmerij še daleč v prihodnosti. Na osnovni ravni je etažna lastnina urejena v 105. do 127. členu Stvarnopravnega zakonika. Oblikuje se lahko na vsaki zgradbi ob izpolnjevanju pogoja, da vsaj dva posamezna dela zgradbe predstavljata funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo. Vsi ostali deli so skupni deli, namenjeni skupni rabi vseh ali le nekaterih etažnih lastnikov in spadajo k posameznim delom ter so z njimi neločljivo povezani. Samostojen promet s skupnimi deli ni možen, niti se tem delom ni mogoče odpovedati ali zahtevati njihove delitve. Etažna lastnino je kompleksen sistem pravnih pravil in pravnih načel, ki je bil v preteklosti nepopolno urejen in zanemarjen. Predpogoj za dobre odnose med etažnimi lastniki je določitev njihovih pravic in obveznosti na skupnih delih. Diplomska naloga prav iz tega razloga pretežno obravnava načine kako se etažna lastnina oblikuje in postopke po katerih je mogoče uskladiti nedokončane oblike etažne lastnine iz preteklosti z zahtevami prihodnosti.
Ključne besede: Etažna lastnina, dejanska etažna lastnina, vzpostavitev etažne lastnine, določitev pripadajočega zemljišča, ZVEtL, kataster stavb, pogodba o medsebojnih razmerjih, izključitvena tožba, upravnik, določitev upravnika, solastnina, prenehanje etažne lastnine
Objavljeno v DKUM: 01.12.2014; Ogledov: 3637; Prenosov: 633
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

8.
PRAVNA UREDITEV VEČ OSEBNIH LASTNIH RAZMERIJ NA NEPREMIČNINAH
Tina Bedenk, 2013, diplomsko delo

Opis: Večosebna lastna razmerja predstavljajo posebno obliko lastninske pravice. Gre za primere, ko je lastnina razdeljena med več oseb. Poznamo dve osnovni obliki večosebnih lastnih razmerij in sicer solastnino ter skupno lastnino. Kot posebno obliko solastnine pa moramo omeniti še etažno lastnino. Bistvena lastnost večosebnih lastnih razmerij je v izvrševanju lastninske pravice, ki pripada več osebam. Solastnina je oblika lastninske pravice, katere temeljna lastnost je nerazdeljenost stvari, nad katero ima več oseb upravičenje izvrševanja pravne oblasti, v okviru njihovih idealnih deležev. Posebno obliko solastnine predstavlja etažna lastnina, ki se od solastnine razlikuje predvsem po delitvi stvari. Stvar v etažni lastnini je namreč razdeljena fizično in ne le navidezno, torej na idealne dele. Etažna lastnina predstavlja združitev dveh različnih oblik lastninskih razmerij, lastninskega na posameznih delih etažne lastnine ter solastninskega na skupnih delih. Največja razlika med skupno lastnino ter solastnino pa je, da pri skupni lastnini stvar ni razdeljena niti na idealne dele. Skupni lastniki lahko upravljajo le s stvarjo kot celoto. Prvi del diplomske naloge temelji na osnovah. Predstavila sem temeljna načela nepremičninskega prava ter pravne vire, ki so temelj urejanja večosebnih lastnih razmerij. Največji poudarek med pravnimi viri sem namenila Stvarnopravnemu zakoniku, ki predstavlja osnovo nepremičninskemu urejanju. V nadaljevanju sem predstavila pojem posesti, z namenom razlikovanja od lastninske pravice. Razlikovanje med pojmoma namreč še danes predstavlja težavo. Osnova večosebnih lastnih razmerij je zagotovo lastninska pravica. V diplomski nalogi je opredeljeno kako le-ta nastane in preneha, kakšne so njene omejitve ter sredstva zavarovanja. Drugi del diplomske naloge pa je namenjen posameznim večosebnim lastnim razmerjem. Najprej je opredeljena solastnina, nato etažna lastnina, za konec pa še skupna lastnina. Pri vseh treh oblikah je poudarek na njihovem nastanku ter upravičenjih, ki izhajajo iz njih.
Ključne besede: večosebna lastna razmerja, solastnina, skupna lastnina, etažna lastnina, lastninska pravica, nepremičnina
Objavljeno v DKUM: 28.08.2013; Ogledov: 2478; Prenosov: 323
.pdf Celotno besedilo (567,10 KB)

9.
PRAVNA UREDITEV SOLASTNINE ETAŽNIH LASTNIKOV NA SKUPNIH DELIH
Sara Ogrinec, 2012, diplomsko delo

Opis: Ena izmed osnovnih življenjskih potreb je zagotovitev bivalnega prostora. Glede na finančne zmožnosti, želje in potrebe je vsakemu dana možnost, da se odloči na kakšen način bo stanovanjski problem rešil. Nepremičninski trg ponuja pestro izbiro in danes veliko populacije živi v stanovanjskih blokih oziroma v stavbah z dvema ali več stanovanji. V primeru, da stanovanjska stavba izpolnjuje pogoje za nastanek etažne lastnine v skladu z zakonom, se na posebnih in skupnih delih stavbe oblikujejo različna lastninska razmerja. Etažna lastnina je lastnina na posameznem delu zgradbe in solastnina na skupnih delih. To pomeni, da ima vsak lastnik posameznega dela določene obveznosti in pravice tudi na skupnih delih. Ker lastninska pravica na posameznem delu ne prinaša nekih bistvenih omejitev, sem se odločila, da v tej diplomski nalogi skušam prikazati posledice solastnine etažnih lastnikov na skupnih delih, predvsem kakšne pravice, obveznosti in možnosti so solastnikom dane v naši pravni ureditvi.
Ključne besede: Etažna lastnina, akt o oblikovanju etažne lastnine, posebni deli v etažni lastnini, skupni deli v etažni lastnini, pripadajoče zemljišče, solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih, upravljanje skupnih delov.  
Objavljeno v DKUM: 17.09.2012; Ogledov: 3927; Prenosov: 597
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

10.
UREDITEV SOLASTNINE PO SLOVENSKEM IN NEMŠKEM PRAVU
Irena Petrić, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana solastnina kot osnovna oblika lastninskega razmerja več oseb. Prikazana je ureditev solastnine v slovenskem in nemškem pravu, izpostavljene so razlike med obema ureditvama. Na začetku so opisane splošne značilnosti solastnine, z namenom razmejitve pa tudi značilnosti drugih oblik lastnine kot sta skupna in etažna lastnina. V nadaljevanju so obravnavane posamezne pravne podlage nastanka solastnine ter vprašanje, ali je lahko tudi lastninska pravica izključnega lastnika razdeljena na idealne deleže. Opisane so možnosti izvrševanja solastnikovih upravičenj, saj posamezni solastnik pri tem ne sme posegati v pravice ostalih solastnikov. Posebej je obravnavano upravičenje upravljanja kot posebno upravičenje, ki izhaja iz solastninskega razmerja, in pravila upravljanja. Na koncu so predstavljeni načini prenehanja solastnine s poudarkom na njeni delitvi.
Ključne besede: lastninska pravica, lastninska pravica več oseb, solastnina, idealni delež, solastninski delež, skupna lastnina, etažna lastnina, delitev solastnine, nemško pravo
Objavljeno v DKUM: 14.06.2012; Ogledov: 3121; Prenosov: 558
.pdf Celotno besedilo (499,94 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici