| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Proučevanje metod in postopkov čiščenja keramične membrane po mikrofiltraciji surove sirotke
Žan Brinovšek, 2020, diplomsko delo

Opis: Sirotka je eden od proizvodov pri proizvodnji sira v mlekarski industriji. Sestavine sirotke se obravnavajo kot sestavine z dodano vrednostjo v formulah za dojenčke, hrani in pijači za športno prehrano ter drugih živilskih izdelkih. Sirotka je vir raznovrstnih biološko aktivnih spojin z edinstvenimi funkcionalnimi lastnostmi in omogoča živilski industriji, da razvije funkcionalna živila s potencialnimi zdravstvenimi koristmi. Sirotka je sestavljena iz različnih komponent, kot so proteini, mineralne soli, laktoza, mlečna maščoba, mikroorganizmi in ostale snovi (Barukcic et al., 2014). Za svežo sirotko je značilno, da je zelo dovzetna za kvarjenje zaradi prisotnosti mikroorganizmov, zato je potrebno, da jo hranimo pri ustreznih pogojih. V mlekarski industriji se pogosto uporabljajo postopki mikrofiltracije (MF) in ultrafiltracije (UF), kjer se MF uporablja za odstranitev mikroorganizmov, bakterij in nečistoč, medtem ko se UF uporablja predvsem za koncentriranje sirotke. V zadnjih 10 letih je mlekarska industrija spoznala, da se lahko s postopkom mikrofiltracije iz kisle sirotke ločijo različni mikroorganizme, proteini, kazein, bakterije, maščobe in različne lipide. Z metodo mikrofiltracije prav tako predelamo kislo sirotko, da lahko postane varna za izpust v okolje. Nepredelana kisla sirotka namreč vsebuje veliko nitratov in fosfatov, ki povzročajo evtrofikacijo naravne vode, kar pa pomeni odmiranje naravnih organizmov in poseganje v naravno kroženje snovi. Pri postopku mikrofiltracije, se na keramičnih membranah ustvari biološki film mikroorganizmov. Glavni problem postane močno mašenje keramične membrane zaradi tega filma, ki onemogoča nadaljnjo filtracijo. Pojavi se potreba po vzpostavitvi najbolj učinkovitega načina oz. postopka čiščenja membrane s primernimi čistili.
Ključne besede: Sirotka, kisla sirotka, mikrofiltracija, keramična membrana, ultrafiltracija, postopek čiščenja membrane, ultrasil, filtracija, koncentrirana sirotka, diafiltracija
Objavljeno: 13.10.2020; Ogledov: 223; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (1,63 MB)

2.
Učinkovitost celuloznih membran kot adsorbentov kationskih barvil
Laura Maleš, 2019, magistrsko delo

Opis: S problematiko obarvanih odpadnih voda se srečujejo v vseh tekstilnih industrijah. Z željo po ponovni uporabi barvil, čim manjšim onesnaženjem ter večji učinkovitosti barvanja se razvijajo tehnologije, ki bi odpadno vodo na najučinkovitejši in cenovno ugoden način pred izpustom v vodotok tudi prečistile. Predhodne raziskave so pokazale, da je ena izmed bolj učinkovitih fizikalnih metod ločevanja barvil membranska adsorpcija. V raziskovalnem delu smo preučevali možnosti in načine s katerimi uspešno ločiti kationska barvila z uporabo membranskih adsorbentov na osnovi celuloze. Za ta namen smo izdelali dve vrsti membran na osnovi celuloze: prvo smo sintetizirali s pomočjo celuloznih nanofibrilov in karboksimetilirane celuloze, drugo pa smo pripravili z uporabo komercialne bakterjiske celuloze. V eksperimentalnem načrtu smo vključili tudi dodatno modifikacijo, torej oksidacijo bakterijske celuloze ter variacije med razmerji celuloznih nanofibrilov in karboksimetilirane celuloze z namenom da bi preučili vpliv prisotnosti različnih funkcionalnih skupin na funkcionalnost membran. Uporabljeni kationski barvili sta antrakinonsko barvilo C.I. Basic Blue 47 in azo barvilo C.I. Basic Yellow 29. Metode s katerimi smo analizirali fizikalno kemijske in morfološke lastnosti membran so atenuirana popolna refleksija infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo (ATR – FTIR) , goniometrija, potenciometrična titracija ter konfokalna optična mikroskopija. UV – VIS spektroskopijo smo uporabili pri preučevanju efikasnosti adsorpcije ter hitrost (kinetika) adsorpcije dveh kationskih barvil na posameznih membranah. Pri ATR – FTIR spektrih membran smo lahko identificirali prisotnost celuloze 3340 cm-1, tvorbo novih vezi navezujoč se na aldehidne skupine pri oksidaciji bakterijske membrane 1700 cm-1 in 890 cm-1, prisotnost karboksimetiliranih eterskih skupin okrog 1020 cm-1, raztezanje OH skupin okrog 1318 cm-1 ter raztezanje C-H vezi pri CH2 in CH3 skupinah pri 2898 cm-1. Glede na vrednosti skupnega negativnega naboja merjenega pri potenciometrični titraciji, pričakujemo največje adsorpcijske sposobnosti za 4CMC4CNF+CA (Q/m = 1,0675 mmol/g) ter najmanjše za BCoxd (Q/m = 0,2094 mmol/g). Membrane, ki so bolj negativno nabite bodo pozitivno nabito barvilo posledično boljše adsorbirale. Poleg naboja membrane je pomemben dejavnik za adsorpcijo barvila tudi struktura membrane, ki je razvidna iz mikrografov. Rezultati posnetkov konfokalne optične mikroskopije so pokazali, da so izmed vseh najbolj vlaknaste 4CMC4CNF+CA membrane, iz česa lahko sklepamo, da bodo imele tudi največji potencial adsorpcije zaradi večje aktivne površine. Ob zaključku eksperimentalnega dela, smo ugotovili, da se je obarvana raztopina skoraj povsem razbarvala, kar pomeni, da je bila ločitev kationskega barvila iz vodnega medija uspešna. Membrane na osnovi CMC/CNF so antrakinonsko barvilo 100% učinkovito odstranile, medtem ko je BC le – to barvilo 24,3% učinkovito odstranila in BCoxd 23,6%. Razlika pri membranah na osnovi BC je bila minimalna. Azo barvilo so membrane adsorbirale nekoliko slabše in sicer okrog 7-9% membrane na osnovi CMC/CNF ter 5,57% BC in 7,33% BCoxd membrana. Za najbolj učinkovite so se v obeh primerih pokazale membrane na osnovi 4CMC4CNF+CA. Po vseh opravljenih analizah lahko zaključimo, da so najbolj učinkovit adsorbent izbranih kationskih barvil 4CMC4CNF+CA membrane, sledijo 1CMC7CNF+CA, BCoxd in BC.
Ključne besede: Celulozna membrana, membranska adsorpcija, kationska barvila, karboksimetilirana celuloza, celulozni nanofibrili, bakterijska celuloza.
Objavljeno: 09.12.2019; Ogledov: 493; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (3,23 MB)

3.
Stopnja mašenja membrane pri filtraciji različnih onesnažil
Sara Vinkovič, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrke naloge je bil očistiti pitno vodo, obogateno s huminskimi kislinami (HA), železovimi(II) ioni, kadmijevimi ioni in fosfati ter določiti stopnjo mašenja membrane. Hoteli smo ugotoviti, kako interakcije med onesnažili, pH vzorca in masne koncentracije onesnažil vplivajo na stopnjo mašenja membrane. Vzorce smo pripravili v laboratoriju in jih filtrirali skozi polietersulfonsko (PES) membrano na ultrafiltracijski (UF) aparaturi. Začetnim vzorcem in permeatu, ki smo ga zbirali med UF, smo izmerili fizikalno kemijske parametre: motnost, električno prevodnost, absorbanco, s katero smo določili masne koncentracije onesnažil in koncentracijo Cd2+ ionov na aparaturi za atomsko absorpcijsko spektrometrijo (AAS). Stopnjo mašenja smo izračunali preko pretokov, posneli smo tudi FTIR spektre čiste PES membrane in membrane po UF vzorcev ter izmerili kontaktni kot, s katerim smo določili naravo membrane. Rezultati so pokazali, da se membrana precej maši pri vseh onesnažilih. Najvišje stopnje mašenja zaznamo pri vzorcih, obogatenih s HA in vzorcih, obogatenih s HA in Fe2+. Visoko stopnjo mašenja zaznamo tudi pri vzorcih, obogatenih s HA in PO43-, medtem ko pri vzorcih, obogatenih s HA in Cd2+, izstopajo vzorci pri pH 5, ki imajo visoko stopnjo mašenja, potem pa stopnja s pH vrednostjo pade. Ugotovili smo tudi, da se membrana bolj maši pri nižjih masnih koncentracijah HA, ni pa nujno, da se bolj maši pri nižjih masnih koncentracijah drugih onesnažil, saj smo ugotovili, da je stopnja mašenja membrane odvisna od sposobnosti vezave HA in onesnažila v kompleks in od tekmovanja med HA in PO43-, ki sta v vodi negativno nabita. Rezultati masnih koncentracij so pokazali, da nam je uspelo vodo očistiti onesnažil. Masne koncentracije HA so se pri vseh vzorcih znižale pod 1 mg/L, ob prisotnosti drugih onesnažil pa celo pod 0,5 mg/L. Prav tako so se znižale masne koncentracije PO43- in Fe2+, in sicer pod 0,06 mg/L. Masne koncentracije Cd2+ so se najbolj znižale pri pH 9, in sicer pod 1 mg/L, pri ostalih vzorcih pa so bile masne koncentracije višje. Pod dovoljeno mejo, tj. 0,2 mg/L, nam je uspelo znižati masne koncentracije Fe2+. Prav tako nam je uspelo pod dovoljeno mejo, tj. 0,3 mg/L, znižati masne koncentracije PO43-.
Ključne besede: ultrafiltracija, PES membrana, huminske kisline, stopnja mašenja membrane, kovinski ioni, fosfat
Objavljeno: 28.03.2019; Ogledov: 455; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (4,14 MB)

4.
Porozne polihipe membrane s tiol-en polimerizacijo
Sanela German, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo, s katero smo želeli z uporabo dveh različnih monomerov, pentaeritritola tetrakisa (3-merkaptopropionat) (TT) in trimetilolpropana triaktilata (TMPTA), pripraviti polimerne membrane z ustrezno poroznostjo in morfologijo, ki bi lahko nadalje služile različnim aplikacijam. Sinteze smo se lotili s postopkom fotopolimerizacije kontinuirne faze emulzij z visokim deležem interne faze (HIP-emulzije). Kontinuirno fazo je v našem primeru predstavljala mešanica monomerov, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzije, ki so se skozi celoten čas mešanja, pri 200 obr/min, nahajale v vodni kopeli, s konstantno temperaturo 21 °C, smo pripravili v treh različnih razmerjih med monomeroma (TT : TMPTA) in sicer 1 : 1, 1 : 2 in 1 : 4. Končne produkte smo po uspešni sintezi okarakterizirali s pomočjo infrardeče spektroskopije, z elementno analizo, DMA testi in z uporabo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM analiza). V okviru diplomske naloge smo pripravili membrane z odprto celično strukturo in z infrardečo spektroskopijo pričakovano potrdili enako kemijsko sestavo pri vseh vzorcih. Hkrati smo zaključili, da spreminjanje razmerij med monomeroma vpliva na morfologijo končnega produkta in njegove mehanske lastnosti. Membrane so z višanjem razmerja TT : TMPTA pridobivale tipično porozno poliHIPE strukturo, medtem ko se je njihova elastičnost zmanjšala.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrana, tiol-en polimerizacija, poliHIPE materiali, pentaeritritol tetrakis (3-merkaptopropionat), trimetilolpropan triaktilat
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 1057; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

5.
6.
MEDSEBOJNI VPLIV POLIMERNE ULTRAFILTRACIJSKE MEMBRANE IN DELCEV OLJNO-VODNE EMULZIJE
Erika Drobnak, 2014, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je preučiti vpliv različnih procesnih dejavnikov, na učinkovitost procesa ultrafiltracije oljno-vodne emulzije. Preučili bomo vpliv obratovalnih parametrov kot so tlak, temperatura in pH vrednost ter preizkusili polimerno polietersulfonsko (PES) membrano za čiščenje oljno-vodne emulzije pri procesu čelnega sistema ultrafiltracije. Namen je tudi preučiti medsebojni vpliv zeta potenciala polimerne ultrafiltracijske PES membrane in velikosti delcev oljnih kapljic v emulziji. V raziskavi magistrske naloge smo izvajali čiščenje oljno-vodne emulzije z ultrafiltracijo pri različnih obratovalnih parametrih. Preverili smo učinkovitost zadržanja delcev na površini PES membrane med čiščenjem oljno-vodne emulzije. Pri merjenju zeta potenciala smo ugotavljali stabilnost oljno-vodne emulzije ter vpliv pH vrednosti na zeta potencial PES membrane. Rezultati raziskave so pokazali, da čelna tehnika ultrafiltracije ni najbolj primerna metoda za čiščenje oljno-vodne emulzije zaradi številnih zamašitev PES membrane, tako ireverzibilnih kot tudi reverzibilnih, ki so posledično znižale gostoto volumskega toka permeata. Ugotovili smo, da je PES membrana uspešno zadržala večino delcev oljnih kapljic med ultrafiltracijo, vendar se je zaradi hidrofobnega značaja močno mašila in je ni bilo možno očistiti do te mere, da bi bila primerna za nadaljnjo uporabo. Ugotovili smo, da ima pH vrednost največji vpliv na zeta potencial zaradi interakcij med negativno nabito PES membrano in negativnimi oljnimi kapljicami, zato je pri pH=9 možen najlažji prehod oljnih kapljic skozi membrano in so pretoki višji. Z višjim pH smo dosegli večjo stabilnost oljno-vodne emulzije. Potrdili smo, da PES membrana nima izoelektrične točke in da ima PES membrana negativni zeta potencial v celotnem pH območju, ki med pH 8 in 9 doseže najnižjo vrednost.
Ključne besede: oljno-vodne emulzije, ultrafiltracija, polietersulfonska membrana, mašenje membran, čiščenje membran, zeta potencial, velikost delcev
Objavljeno: 03.12.2014; Ogledov: 1749; Prenosov: 184
.pdf Celotno besedilo (3,03 MB)

7.
ŠTUDIJA VPLIVA OBRATOVALNIH POGOJEV IN PREDČIŠČENJA NA MAŠENJE MEMBRANE PRI ULTRAFILTRACIJI HLADILNO MAZALNIH SREDSTEV
Janja Križan Milić, 2014, doktorska disertacija

Opis: Raziskava v okviru doktorske disertacije temelji na preučevanju vpliva različnih dejavnikov na mašenje membrane med ultrafiltracijo hladilno mazalnih sredstev. Eden od možnih načinov preprečevanja oziroma omejevanja mašenja membrane in posledično zmanjševanje gostote volumskega toka je nadzor obratovalnih pogojev. Zato smo v prvem delu doktorske naloge preučevali relativni vpliv štirih procesnih parametrov (pH, koncentracije olja v emulziji, φ, transmembranskega tlaka, Δp, in temperature, T) na treh nivojih in določali kombinacijo obratovalnih pogojev, pri katerih je bila dosežena največja gostota volumskega toka ter najmanjše mašenje keramične membrane. V raziskavi so predstavljeni in obravnavani rezultati poskusov filtracije, ki so bili vnaprej določeni s Taguchijevim načrtom poskusov. Z metodo analize variance (ANOVA) smo statistično ovrednotili delež vpliva procesnih parametrov na vrednost optimizacijskega kriterija, ki je bil v našem primeru gostota volumskega toka. Poskusi ultrafiltracije modelne emulzije rezalnega olja so bili izvedeni na pilotni ultrafiltracijski napravi s keramično membrano, integrirano v cevni modul. Med poskusi smo spremljali gostoto volumskega toka permeata v odvisnosti od časa ultrafiltracije. Na podlagi rezultatov kemijskih analiz smo določali učinkovitost odstranjevanja posameznih komponent pri določenih procesnih pogojih. Optimalne pogoje ultrafiltracije, ki zagotavljajo najvišjo gostoto volumskega toka, smo dosegli pri Δp = 5 bar, pH = 7, φ = 0,5 v/v % in T = 45 °C. pH emulzije je imel največji vpliv na učinkovitost odstranjevanja organskih onesnažil. Površinske in strukturne lastnosti membrane so pomembne za njihovo prepustnost, ki definira zmogljivost filtracijske naprave, ter igrajo ključno vlogo v povezavi z mašenjem membrane. Na splošno velja pravilo − bolj je površina membrane hidrofilna, manj se maši. Tudi elektrostatični pojavi, ki jih pogosto ovrednotimo z zeta potencialom membrane, imajo vpliv na pojav mašenja. V drugem delu raziskave smo preučevali ultrafiltracijo rezalnega olja s tremi različnimi polimernimi membranami (regenerirana celuloza (RC), poliakrilonitril (PAN) in polieterimid (PEI)). Gostoto volumskega toka v odvisnosti od časa ultrafiltracije smo preučevali na dveh različnih napravah s čelnim in prečnim pretokom. Glede na meritve zmanjšanja gostot volumskega toka smo določili mehanizme mašenja membran z uporabo modelov po Hermi-ji in modificiranega indeksa mašenja membran (MFI). Površinske lastnosti uporabljenih membran smo določali z merjenjem stičnega kota in pretočnega potenciala. Med tremi različnimi testiranimi materiali ultrafiltracijskih membran smo dobili najboljše rezultate pri uporabi membrane iz močno hidrofilne regenerirane celuloze pri prečni pretočni filtraciji. Prevladujoči mehanizem, ki se pojavlja pri mašenju membran z rezalnimi olji, v glavnem ustreza modelu filtrnega kolača. V tretjem delu doktorske naloge smo problem mašenja membran reševali s predčiščenjem oljne emulzije. Preučevali smo uporabnost elektrokoagulacije v nadgradnji sistema ultrafiltracije. S predobdelavo smo želeli znižati delež organskega onesnaženja in izboljšati proces ultrafiltracije. Uporabili smo modelne emulzije rezalnega olja z različnimi koncentracijami olja v vodi. Pri poskusih elektrokoagulacije smo uporabili aluminijeve elektrode, poskuse ultrafiltracije pa smo izvedli v laboratorijski celici s prečnim pretokom z uporabo ploščate membrane iz regenerirane celuloze. Ugotovili smo, da predčiščenje z elektrokoagulacijo bistveno izboljša gostoto volumskega toka pri ultrafiltraciji emulzije rezalnega olja. Prav tako se zmanjša mašenje membrane in upornost sloja filtrnega kolača. Ireverzibilno mašenje membrane popolnoma izgine po 30 min elektrokoagulacije. Z elektrokoagulacijo se poveča velikost delcev v emulziji in izboljša odstranjevanje rezalnega olja do 10 %.
Ključne besede: hladilno mazalna sredstva, ultrafiltracija, keramična membrana, elektrokoagulacija, predčiščenje, mehanizmi mašenja
Objavljeno: 07.05.2014; Ogledov: 1690; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

8.
ULTRAFILTRACIJA OLJNO-VODNE EMULZIJE Z MEMBRANO IZ POLIAKRILONITRILA
Jožica Horvat, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo temelji na čiščenju oljno-vodnih emulzij z ultrafiltracijsko (UF) napravo in uporabo membrane iz poliakrilonitrila (PAN). Cilj raziskovalnega dela je bil preučiti medsebojni vpliv štirih različnih faktorjev (koncentracije olja v emulziji, pH, tlaka in količine soli NaCl) na treh nivojih. Tako smo določili kombinacijo optimalnih obratovalnih pogojev, s katerimi dosežemo čim večjo gostoto volumskega toka permeata in čim manjšo zamašitev por v membrani. Za načrtovanje poskusov smo uporabili Taguchijevo metodo, s katero zmanjšamo število potrebnih eksperimentov. Uporabili smo tudi analizo variance (ANOVA), s katero smo ocenili delež vpliva procesnih parametrov na vrednost optimizacijskega kriterija, v našem primeru je to bila gostota volumskega toka permeata. Za vsak poskus smo si pripravili modelno oljno-vodno emulzijo, ki se uporablja v kovinsko-predelovalni industriji. S pomočjo vseh meritev in rezultatov analiz smo določili učinkovitost posameznih komponent pri določenih pogojih obratovanja. Rezultati so pokazali, da smo najvišjo gostoto volumskega pretoka dosegli pri pH=9, koncentracijo olja, φ 0,5 (v/v%), tlaku, p = 3 bar in koncentraciji soli, γ 1g/L NaCl. Mašenje smo določili na podlagi izračunov znižanja gostote volumskega toka in indeksa mašenja (MFI). Na mašenje membrane najbolj vpliva koncentracija oljno-vodne emulzije.
Ključne besede: polimerna membrana, hladilno mazalno sredstvo, ultrafiltracija, Taguchijeva metoda, ANOVA
Objavljeno: 26.03.2013; Ogledov: 1782; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

9.
NAČRTOVANJE EKSPERIMENTOV ULTRAFILTRACIJE RAZTOPINE HLADILNO-MAZALNEGA SREDSTVA
Monika Petek, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo povzema rezultate raziskave, ki je temeljila na optimizaciji procesa ultrafiltracije oljno-vodnih emulzij iz kovinsko-predelovalne industrije s polimerno membrano. Namen dela je bil proučiti medsebojni vpliv štirih različnih procesnih parametrov (tlaka, koncentracije olja v emulziji, pH in temperature) na treh različnih nivojih (nizkem, srednjem in visokem). Prav tako smo želeli določiti kombinacijo obratovalnih pogojev, pri katerih bi gostota volumskega toka bila čim večja. Poskuse smo načrtovali s Taguchijevo metodo, ki zmanjša število potrebnih eksperimentov, z analizo variance (ANOVA) pa smo ocenili delež vpliva posameznega procesnega parametra na gostoto volumskega toka. Namen raziskave je bil tudi določiti prevladujoči mehanizem mašenja polimerne membrane s študijo modelov po Hermi-ji. Na podlagi kemijskih analiz modelne raztopine in permeata, s katerimi smo določali kemijsko potrebo po kisiku (KPK) in koncentracijo olj, smo ovrednotili učinkovitost odstranjevanja omenjenih komponent. Najvišjo gostoto volumskega toka smo dosegli pri najvišjem obratovalnem tlaku, p = 4,5 bar, najnižji koncentraciji olja v modelni raztopini, φ = 0,5 % (v/v), alkalnem pH, pH = 9, in srednji temperaturi, T = 35 °C. Prevladujoči mehanizem mašenja membrane je bil filtrni kolač. Učinkovitost odstranjevanja KPK je bila najvišja pri najnižjem tlaku, koncentraciji 1,5 % (v/v), alkalnem pH in najvišji temperaturi, učinkovitost odstranjevanja olj pa prav tako pri najnižjem tlaku, vendar najvišji koncentraciji, neutralnem pH in srednji temperaturi.
Ključne besede: Ultrafiltracija, polimerna membrana, oljno-vodne emulzije, Taguchijeva metoda, modeli mašenja membran po Hermi-ji.
Objavljeno: 30.10.2012; Ogledov: 2023; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

10.
Sinteza nanokompozitnih hidrogelov v porah PP membrane
Manja Kurečič, 2011, doktorska disertacija

Opis: POVZETEK Cilj naloge »Sinteza nanokompozitnih hidrogelov v porah PP membrane« je bil sintetizirati nanokompozitni hidrogel z vključenimi nanodelci mineralov glin v porah PP membrane s sposobnostjo razbarvanja tekstilnih odpadnih vod. V raziskavi smo uporabili organsko modificirane montmorilonit delce (O-MMT), katerih poglavitna lastnost je velika aktivna površina, ki jo dosežemo ob interkalaciji oz. eksfoliaciji silikatnih plasti delcev v hidrogelni matrici. Raziskava je bila razdeljena v tri sklope; Prvi del je zajemal študij lastnosti hidrofobnih delcev dispergiranih v vodi z namenom doseganja stabilne vodne disperzije. Pri tem smo uporabili neionski polisaharidni površinsko aktivni sistem na bazi inulina, za izboljšanje omakalnih sposobnosti delcev glin in izboljšanje njihove sposobnosti dispergiranja v vodnih sistemih. Disperzijam O-MMT različnih koncentracij površinsko aktivnega sredstva smo določali elektrokinetične lastnosti, velikosti delcev in stabilnost disperzije. O-MMT delcem obdelanim s površinsko aktivnim sredstvom smo določali hidrofilno-hidrofoben značaj in strukturo z medoto malokotnega rentgenskega sipanja. V drugem delu smo UV polimerizirali nanokompozitni hidrogel s vključenimi O-MMT nanodelci, pri čemer smo uporabili N-isopropilakrilamid kot monomer ter N,N-metilenbisakrilamid kot zamreževalec. Pri tem smo spremljali vpliv deleža zamreževalca in vključenih nanodelcev v nanokompozitu na stopnjo zamreženja in na stopnjo nabrekanja nanokompozitnega hidrogela. S pomočjo FT-IR spektroskopije smo določili mehanizem polimerizacije in zamreženja hidrogela in z metodo malokotnega rentgenskega sipanja interkalirano/eksfoliirano strukturo delcev v nanokompozitu. Učinkovitost nanokompozitnega hidrogela smo določili s stopnjo adsorbcije kislega barvila C.I. Acid Orange 33 s pomočjo UV/VIS spektroskopije. Proučili smo vpliv pH barvne raztopine, konc. barvila, časa, in deleža O-MMT delcev v nanokompozitu na stopnjo adsorbcije barvila. V tretjem, zadnjem delu smo in-situ polimerizirali nanokompozitni hidrogel v porah hidrofobne polipropilenske (PP) membrane. Za doseganje popolne prekritosti por PP membrane s polimeriziranim nanokompozitnim hidrogelom smo raziskali vpliv različnih postopkov omakanja na delež gela v membrani in hidrofilno/hidrofobni značaj membrane. Sposobnost sintetizirane nanokompozitne PP membrane za razbarvanje raztopine kislega barvila C.I. Acid Orange 33 smo določali z ultrafiltracijo. Raziskave so pokazale, da ima koncentracija PAS velik vpliv na pripravo stabilne vodne disperzije O-MMT delcev. Z uporabo stabilne disperzije O-MMT delcev dobimo razplasteno strukturo nanokompozitnega hidrogela, ki je sposoben adsorbiranja kislega barvila Acid Orange 33. Z višanjem koncentracije delcev v nanokompozitnem hidrogelu se viša stopnja adsorpcije barvila. Z in-situ polimerizacijo smo uspešno pripravili nanokompozitno membrano s vključenimi O-MMT delci razplastenimi v hidrogelni matrici, kar izboljša filtracijsko sposobnost PP membrane za 80%.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: plasteni silikati, montmorilonit, nanokompozitni hidrogeli, PP membrana, adsorpcija barvil, lastnosti koloidnih sistemov, ultrafiltracija
Objavljeno: 19.08.2011; Ogledov: 2434; Prenosov: 303
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici