| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 27
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji
Danaja Plohl, 2021, magistrsko delo

Opis: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU. Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč. Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Ključne besede: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Objavljeno: 09.06.2021; Ogledov: 486; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

2.
Novosti pravnega varstva v postopkih javnega naročanja v Sloveniji
Tjaša Žalig, 2020, diplomsko delo

Opis: V delu diplomskega projekta je obravnavano pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, ki predstavlja varnost za ponudnike in naročnike. Statistični podatki kažejo, da se število javnih naročil povečuje, hkrati pa se povečuje število zahtevkov za revizijo (Ministrstvo za javno upravo, Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2016, 2017, 2018), . Deleži javnih naročil v bruto domačem proizvodu (v nadaljevanju BDP) ter odhodki proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in samoupravnih lokalnih skupnosti pa se zmanjšujejo v zadnjem letu. Leta 2017 so bili v primerjavi z letom 2016 manjši, če pa primerjamo leto 2017 in 2018, so bili leta 2017 večji (Ministrstvo za javno upravo, Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2016, 2017, 2018). Ministrstvo za javno upravo je tako podalo predlog za spremembo in dopolnitev zakon Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/11, 60/11 – ZTP-D, 63/13, 90/14 – ZDU-1I, 60/17 in 72/19 v nadaljevanju ZPVPJN). Z novelo ZPVPJN C, ki je vstopila v veljavo lani decembra, naj bi se povečala neodvisnost Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DKOM), povečala učinkovitost ter ureditev polnega sodnega varstva zoper odločitve DKOM. Poleg vseh zakonov o javnem naročanju, je za prakso pomembno, kako ravna v primeru kršitev zakonodaje DKOM. Tako so v delu diplomskega projekta predstavljeni trije izbrani primeri iznovejše prakse DKOM. V vseh primerih je bil uporabljen odprti postopek javnega naročanja, vendar je DKOM pri vsakem izbrala drugačno odločitev na podlagi okoliščin primera. Skozi primere lahko vidimo, kako dejansko poteka postopek pravnega varstva pri javnih naročilih. Največja novost novele C ZPVPJN predstavlja 39.a člen, ki ureja upravni spor. Posebnost tega je, da z upravnim sporom ne bo možno spremeniti ali razveljaviti odločitev DKOM, ampak se bo preverjala le njena legalnost.
Ključne besede: javno naročanje, pravno varstvo, Državna revizijska komisija, Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, sodno varstvo
Objavljeno: 19.11.2020; Ogledov: 363; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (583,45 KB)

3.
Zloraba procesnih pravic v civilnih postopkih z analizo sodne prakse
Monika Pušaver, 2018, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena problematika zlorabe procesnih pravic v civilnih postopkih. Gre za problem, ki je po pregledu sodne prakse Višjih in Vrhovnega sodišča pri nas, na žalost dokaj pogost. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo vestnosti in poštenja, ki pravi, da lahko stranka izkoristi vse svoje procesne pravice z namenom varstva svojih interesov, hkrati pa v skladu z načeli morale nihče ne more izkoristiti svojih pravic samo zaradi tega, da bi nekomu drugemu škodoval. Omenjeno temeljno načelo vsebuje več ožjih pravil in načel, ki jih nekateri teoretiki obravnavajo tudi samostojno, in sicer sta to načeli resnicoljubnosti in popolnosti ter načelo prepovedi zlorabe pravic. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 11. členu določa, da mora sodišče onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, hkrati pa določa tudi sankcije, v kolikor do zlorabe vseeno pride. V sklopu 11. člena ZPP so v diplomski nalogi podrobno predstavljeni primeri zlorabe procesnih pravic iz sodne prakse, in sicer: zloraba pravice do tožbe oz. sodnega varstva, kršitev načela resnicoljubnosti oz. materialne resnice, izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka ter konstruiranje pristojnosti. V sodni praksi se pojavljata še dva primera zlorabe procesnih pravic, ki ne sodita v 11. člen ZPP, to sta: nedovoljena razpolaganja strank in žalitve sodišča, strank ter drugih udeležencev. Posamezni primeri zlorabe so uprizorjeni tudi s primeri iz sodne prakse. Nato je na kratko opisana še vloga odvetnika pri zlorabi procesnih pravic, preventivni ukrepi zoper zlorabe procesnih pravic, ter sankcije za primer, da do zlorabe vendarle pride. 13. marca 2017 je začela veljati Novela ZPP-E, ki se uporablja od 14. septembra 2017. Čeprav je novela obširna, temeljnih izhodišč in strukture v ureditvi pravdnega postopka ne spreminja. Kljub temu pa se je z novelo nekoliko spremenil 11. člen ZPP, zato je v diplomski nalogi prikazana primerjava 11. člena ZPP pred in po uveljavitvi novele.
Ključne besede: ZPP, zloraba pravice, šikaniranje, sodno varstvo, pravdni postopek, nedovoljena razpolaganja, novela ZPP-E, sankcije za kršitev pravic.
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 2242; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (761,96 KB)

4.
PRIMERJALNA ANALIZA SPREJETJA NOVE EVROPSKE ZAKONODAJE NA PODROČJU REVIDIRANJA V SLOVENIJI, NEMČIJI, VELIKI BRITANIJI IN NA SLOVAŠKEM
Tjaša Črnko, 2018, magistrsko delo

Opis: Revidiranje je posebna gospodarska dejavnost, ki jo izvajajo za to specializirane gospodarske družbe oziroma posebej za to izobraženi in specializirani posamezniki, ki delujejo bodisi v okviru omenjenih družb bodisi kot samostojni subjekti. Revizorji tako preverjajo in preizkušajo računovodske izkaze gospodarskih družb, ki so zavezane k obvezni reviziji računovodskih izkazov ter tako po opravljeni reviziji podajo mnenje o korektnosti revidiranih računovodskih izkazov. Revizorji z vidika kapitalskega trga igrajo ključno vlogo, saj se delničarji zanašajo na njihove ugotovitve. Z vidika tega zaupanja pa je izrednega pomena, da obstaja regulacija na področju revidiranja. S strani Evropske unije lahko zaznamo prvo večjo regulacijo na področju revidiranja z uvedbo Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Omenjena direktiva je odgovor na finančne škandale, kot so na primer dogajanja v povezavi z družbami Enron, WorldCom in Parmalat, ki so zelo oslabila zaupanje javnosti v neodvisnost in nepristranskost revizorjev. Omenjena direktiva daje velik poudarek na etična načela revizorja, kot so na primer nepristranskost, poštenost, zaupnost in podobno, saj lahko le ob upoštevanju teh načel revizor deluje strokovno in neodvisno. Maja 2014 pa sta bila s strani Evropske unije objavljena dva nova dokumenta, ki se nanašata na regulacijo obvezne revizije računovodskih izkazov, to sta Direktiva 2014/56/EU o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze in Uredba (EU) 537/2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa. Nova evropska reforma na področju revidiranja si tako prizadeva povrniti zaupanje javnosti v neodvisnost in nepristranskost revizorjev, predvsem pa v revizijska mnenja, ki jih prebirajo vlagatelji. Z novo evropsko zakonodajo naj bi se izboljšala sama kakovost revidiranja, prav tako se z evropsko reformo na področju revidiranja uvajajo strožja pravila glede nadzora nad revizorji, na področju sankcij v primeru kršitev, uvaja se tudi obvezna rotacija revizorjev za vse družbe javnega interesa, strožje pa so opredeljene tudi smernice v zvezi s prepovednimi nerevizijskimi storitvami. Države članice EU so tako morale v roku dveh let implementirati nove evropske predpise na področju revidiranja, v okviru te implementacije pa so lahko izbrale različne načine prenosa le teh v svoje nacionalne zakonodaje, prav tako so nekatere države članice bolj, nekatere pa manj podrobneje opredelile zahteve nove evropske reforme na področju revidiranja. Velik razkorak med državami članicami EU lahko tako opazimo pri predpisanih sankcijah, saj nova evropska zakonodaja na področju revidiranja opredeljuje primere, v katerih se kršitelje sankcionira, ne opredeljuje pa same višine in načine sankcij za kršitve. Podobna razhajanja lahko zasledimo tudi pri sodnem varstvu revizorjev. Slovenija je pri implementaciji nove evropske zakonodaje na področju revizije, gledano z vidika opredelitve in višine sankcij za kršitve, zavzela zelo restriktivno stališče. Sankcije so v Sloveniji precej visoke glede na velikost revizijskega trga, večina revizijskih družb v Sloveniji je majhnih, visoke kazni za kršitve pa lahko zelo ogrozijo njihov obstoj. Majhne revizijske družbe se iz leta v leto srečujejo z upadom družb, ki so zavezane k reviziji, iz tega naslova pa si, da bi obdržale svoje naročnike oziroma pridobile še kakšnega novega naročnika, majhne revizijske družbe med sabo konkurirajo s ceno. Z vidika sodnega varstva pa je slovenski zakonodajalec zavzel zelo ohlapno stališče, ta namreč ne zagotavlja ustreznega pravnega varstva revizorjev in revizijskih družb, saj ne predvideva dvostopenjskega organa odločanja o kršitvah.
Ključne besede: revidiranje, Direktiva 2014/56/EU, Uredba (EU) 537/2014, ZRev-3, sankcije, sodno varstvo, rotacija revizorjev, nerevizijske storitve, nova evropska zakonodaja.
Objavljeno: 06.07.2018; Ogledov: 553; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

5.
Varstvo človekovih pravic - EU in Svet Evrope
Nastja Trstenjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 3392; Prenosov: 361
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

6.
Ukrepi inšpektorjev za delo v luči novejše sodne prakse Upravnega sodišča
Anja Šprah, 2017, diplomsko delo

Opis: Na področju uveljavljanja in varstva pravic zaposlenih ima pomembno vlogo Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ki opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu. V okviru inšpektorata delujeta inšpekcija nadzora delovnih razmerij in inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu. Za inšpekcijski nadzor sta ključnega pomena vloga in položaj inšpektorja, ki ta nadzor v posameznih primerih tudi opravlja. Inšpektorjeva naloga je nadzirati izvajanje predpisov, ki so mu zaupani v nadzor, in ob ugotovljenih pomanjkljivostih in nepravilnostih z zakonitimi ukrepi zavezanca spodbuditi k ravnanjem, ki zagotavljajo spoštovanje predpisov. Načeloma je inšpektor dolžan to nalogo zagotoviti z ukrepi, ki so za zavezanca najmilejši, seveda ob pogoju, da so vse pomanjkljivosti in nepravilnosti v opredeljenem roku resnično tudi odpravljene. V nasprotnem primeru je inšpektor dolžan ukrepanje proti zavezancu stopnjevati, dokler ta ne izpolni njegovih zahtev, in to z vsemi zakonsko predpisanimi sredstvi. Namen diplomskega dela je predstaviti ukrepe inšpektorjev za delo s pomočjo analize novejše sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije je pristojno za vse spore v zvezi z akti inšpektorjev, o pravnih sredstvih zoper njegovo odločitev pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kadar odločitev inšpektorja vpliva na pravni položaj stranke v inšpekcijskem postopku, je to upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Upravni spor se v celoti uporablja za sodni nadzor nad akti inšpektorjev in je namenjen varstvu posameznikov in pravnih oseb, ki bi lahko bili z oblastveno odločbo inšpektorja prizadeti v svojem pravnem položaju. Takšna ureditev sodnega nadzora nad odločitvami inšpektorjev sledi temeljnim ustavnim zahtevam po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu zoper odločitve uprave.
Ključne besede: Inšpektorat Republike Slovenije za delo, inšpekcijski nadzor, ukrep delovnega inšpektorja, Upravno sodišče Republike Slovenije, upravni spor, delovni inšpektor, upravno-sodno varstvo.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 970; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (504,96 KB)

7.
PRAVICA OTROKA DO ZASEBNOSTI
Tamara Bubnjar, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroku kot odraslemu človeku pripadajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine, zato mu pripada tudi pravica do zasebnosti. Zaradi otrokove duševne in tudi telesne nezrelosti mu je potrebno nuditi posebno zaščito in skrb, da ne pride do kršitev njegovih pravic.
Ključne besede: otrok, pravica do zasebnosti, otrokove pravice, šola, starši, sodno varstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 834; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (304,57 KB)

8.
POSREDNO MOTENJE POSESTI TER VZNEMIRJANJE LASTNIKA NEPREMIČNINE
Martina Žunkovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Posest predstavlja enega temeljnih pojmov stvarnega prava. Posest ni pravica ampak je s pravom varovan dejanski položaj. Kljub temu, da ni pravica, pa posestniku daje pravovarstveno upravičenje. Namen takšne ureditve je v začasni ureditvi posesti, dokler se v sporu pravnomočno ne odloči o le-tej. Motenje ali odvzem posesti je vsako dejanje, ki spreminja ali ogroža razmerje določene osebe do posesti oziroma vsako dejanje, s katerim se posega v tujo posest, tako da se s takšnim dejanjem otežuje ali celo onemogoča izvrševanje posesti. Do vznemirjanja lahko pride bodisi z aktivnim vznemirjanjem bodisi z opustitvijo dolžnega ravnanja. Vznemirjanje lahko povzročijo tudi tako imenovane imisije. Lastnik je namreč pri uporabi nepremičnine primoran odpravljati vzroke in opuščati dejanja, ki izvirajo iz njegove nepremičnine, in ki otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na namen in naravo nepremičnine ter glede na krajevne razmere, običajna ali pa povzročajo celo znatnejšo škodo. Varstvo posesti je zagotovljeno skozi dve obliki – samopomoč ter sodno varstvo posesti. Samopomoč je oblika varstva posesti, katere se posestnik lahko, za zavarovanje svoje posesti, posluži v primeru, ko mu je posest bila protipravno odvzeta ali motena. Nevarnost mora biti neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna. Način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Sodno varstvo posesti zagotavlja pravno zaščito pred motenjem ali odvzemom posesti samostojno in neodvisno od pravice do stvari. Sodišče daje varstvo posesti glede na zadnje motenje posesti in glede na nastalo motenje, ne upošteva pa pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Če posestnega varstva ne bi bilo, bi obstajala velika nevarnost uporabe samovolje in nasilja pri uveljavljanju in ohranjanju posesti.
Ključne besede: posest, motenje posesti, protipravno vznemirjanje, sodno varstvo posesti, samopomoč, imisije, varstvo posesti
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1119; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

9.
RAZMERJE MED LASTNINSKIM IN BONITARNIM VARSTVOM S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Liliana Grosar, 2016, diplomsko delo

Opis: Pričujoča diplomska naloga temelji na opredelitvi osnovnih pojmov iz teorije prava kot so pravno razmerje, pravni subjekt in pravovarstveni zahtevek s poudarkom na stvarnopravnem vidiku posameznih pravnih institutov. Pravovarstveni zahtevek, kot obliko sodnega varstva je namreč možno aktivirati šele tedaj, ko je temeljno upravičenje kršeno oziroma ogroženo. Bralca bo vsebina moje diplomske naloge popeljala skozi kratko predstavitev posameznih institutov stvarnega prava s poudarkom na področju stvarnopravnih zahtevkov (tožbenih zahtevkov) v povezavi z novejšimi odločbami iz sodne prakse slovenskih sodišč. V Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) sta za varstvo lastninske pravice predvidena dva zahtevka: zahtevek na vrnitev stvari ali reinvindikacijski zahtevek in zahtevek na prenehanje vznemirjanj oz. negatorni zahtevek. Aktivna legitimacija za obe tožbi pripada lastniku in tudi domnevnemu lastniku. Vrnitveni zahtevek, ureja SPZ v 92.členu. Lastnik lahko od vsakogar zahteva individualno določene stvari. Reivindikacijski zahtevek oz. zahtevek za vrnitev stvari je namenjen lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, tožba na prenehanje vznemirjanj pa lastniku, katerega lastninska pravica je kršena drugače, kot z odvzemom stvari, niti teorija niti sodna praksa pa ne ponujata povsem ostre razmejitve med njima. Ob pregledu sodne prakse bo med drugim izpostavljeno, da v določenih primerih ni mogoče postaviti prave ločnice, kdaj gre za odvzem nepremičnine in kdaj le za vznemirjanje lastninske pravice zaradi morebitnega prisvajanja njenega dela. Posebna vrsta reivindikacije je tudi izbrisna tožba, ki pride v poštev potem, ko je že bila izvršena materialnopravna vknjižba in stremi k vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Z negatornim publicijanskim zahtevkom, pravna podlaga zanj je podana v 99. členu SPZ in opredeljuje zahtevek na prenehanje vznemirjanj, lastnik stvari lahko zahteva od tretjega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Razlikovanje med lastniško in nelastniško posestjo je sicer uzakonil šele SPZ, vendar je naša literatura to razlikovanje poznala že prej. Dobrovernega lastniškega posestnika, ki pridobi bonitarno lastnino, naše pravo varuje z reivindikacijsko publicijansko tožbo, na podlagi 98. člena SPZ.
Ključne besede: lastnina, bonitarna lastnina, sodno varstvo, rei vindicatio, publicijanska tožba, negatorna tožba.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1213; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (489,37 KB)

10.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1563; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici