| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO REŠEVANJE INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPOROV
Katarina Kotnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Za delovno razmerje je značilno, da gre praviloma za trajno razmerje med delavcem in delodajalcem, za odvisno razmerje, ki se kaže v podreditvi delavca delovnemu procesu in navodilom s strani delodajalca. Hkrati gre za prostovoljno razmerje, v katerem je delavec posebej varovan, zaradi podrejenega položaja. Prav tako pa je delavčev socialni položaj in položaj njegove družine odvisen od praviloma najpomembnejšega vira dohodka iz naslova plačila za delo. V primeru delovnega spora mora biti delavcu delovno pravno varstvo njegovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja učinkovito zagotovljeno tudi v postopku reševanja tega spora pred delovnimi sodišči. Tako kot velja za druge spore, velja tudi za delovne, da je potrebno njihovo število zmanjševati, jih preprečevati ali se jim izogniti. Ker pa to dostikrat ni mogoče, je potrebno uporabiti vsa sredstva, da bi bil spor čimprej rešen. Čim hitrejša rešitev delovnega spora je v interesu tako delodajalca, ki ga bo v primeru zavlačevanja in končnega uspeha delavca bremenilo nadomestilo plače za ves čas, ko delavec ni delal, kot delavca. Zaradi velikega pripada novih zadev in števila nerešenih zadev iz preteklih let, je čas reševanja delovnih sporov (individualnih in kolektivnih delovnih sporov) na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani v letu 2007 znašal v 68,7% vseh zadev več kot 6 mesecev, v letu 2006 pa je bil ta odstotek še višji (72,2%). Vendar na trajanje postopka ne vpliva le sodišče, ampak tudi stranke, in sicer z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja ter tako, da ne zlorabljajo svojih pravic v postopku. Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti najpogostejši način reševanja individualnih delovnih sporov po naši zakonodaji, to je sodni način. Pred tem pa se je potrebno seznaniti s temeljnimi instituti in pojmi, ki se nanašajo na individualni delovni spor — stranke, organi,… ki bodo tudi predhodno obravnavani.
Ključne besede: delovno razmerje, delovni spor, individualni delovni spor, sodno varstvo, delovna sodišča, trajanje postopka.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 3380; Prenosov: 449
.pdf Celotno besedilo (408,78 KB)

2.
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV PRI UPORABI SODOBNE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
Matevž Kmetec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko varstva osebnih podatkov pri uporabi sodobne informacijske tehnologije s pravnega vidika. Uvodoma pojasnjuje izhodišča pravice do varstva osebnih podatkov skozi njen izvor in zgodovinski razvoj. Umesti jo v širši pravni red mednarodne skupnosti in Evropske unije ter v nacionalni pravni okvir. Zanimajo nas pravni izzivi, ki jih na tem področju prinaša uporaba različnih oblik informacijske tehnologije. Izmed mehanizmov za zaščito osebnih podatkov se izpostavlja sodno varstvo v različnih oblikah glede na različne situacije in intenzitete morebitnih kršitev. S hitrim razvojem informacijske tehnologije se širijo nevarnosti za zlorabo osebnih podatkov, od katerih je nekaj predstavljenih v zaključnem delu. V nalogi je poudarjeno, da je varnost osebnih podatkov posameznika v veliki meri odvisna od njega samega, zato so predstavljeni tudi nekateri ukrepi in opozorila.
Ključne besede: osebni podatki, internet, sodno varstvo, spletna socialna omrežja, informacijska tehnologija, informacijska zasebnost, zloraba osebnih podatkov, določen posameznik, določljiv posameznik, obdelava osebnih podatkov
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 3988; Prenosov: 845
.pdf Celotno besedilo (473,67 KB)

3.
NUJNI POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA KOT SREDSTVO ZA KREPITEV SODNEGA VARSTVA NA PODROČJIH OBMOČJA SVOBODE, VARNOSTI IN PRAVICE
Barbara Markežič, 2010, diplomsko delo

Opis: Temeljni mehanizem za zagotavljanje ucinkovite in enotne uporabe ter razlage zakonodaje Unije predstavlja sodelovanje, ki se med nacionalnimi sodišci držav clanic in Sodišcem Evropske unije vzpostavi v okviru postopka predhodnega odlocanja. Casovno obdobje, ki ga Sodišce v tem postopku potrebuje za izdajo predhodne odlocbe, je zlasti zaradi velikega števila udeležencev, ki lahko v postopku sodelujejo, in obveznosti povezanih s prevajanjem stališc, ki jih imajo možnost predložiti vse države clanice, relativno dolgo in zato velikokrat problematicno z vidika zagotavljanja ucinkovitega sodnega varstva. Poleg tega je bilo na podrocjih obmocja svobode, varnosti in pravice sodno varstvo po prej veljavni Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti še dodatno oslabljeno zaradi omejenih pristojnosti, ki so bile za Sodišce dolocene v zvezi s predhodnim odlocanjem o pravnih aktih institucij Unije, sprejetih na teh podrocjih. Tako so bili posamezniki ravno na teh podrocjih, ki so del obmocja svobode, varnosti in pravice, kjer so njihove pravice še posebej obcutljive, prikrajšani za bolj ucinkovito sodno varstvo. Slednje se je nekoliko izboljšalo z uvedbo hitrega postopka leta 2001. Z njegovo uporabo ima namrec Sodišce možnost, da v izjemno nujnih primerih predhodno odlocbo sprejme v krajšem roku kot tistem, ki ga potrebuje pri uporabi rednega postopka predhodnega odlocanja. Pospešitev odlocanja z uporabo hitrega postopka pa je rezultat absolutne prednosti, ki jo imajo vse stopnje predloga za sprejetje predhodne odlocbe po hitrem postopku glede na vse ostale predložene zadeve. Glede na to, da Sodišce z uporabo hitrega postopka zaradi njegove izjemne narave ni moglo in ne more zagotavljati ucinkovitega sodnega varstva v vseh primerih, je bil posebej za obmocje svobode, varnosti in pravice leta 2008 uveden še nujni postopek predhodnega odlocanja. Z uveljavitvijo tega postopka je Sodišce pridobilo možnost, da v bistveno skrajšanih rokih obravnava najobcutljivejša vprašanja s podrocij tega obmocja. Bistvene znacilnosti, ki nujni postopek odražajo in se od rednega postopka predhodnega odlocanja razlikujejo ter s tem zagotavljajo hitrejše odlocanje Sodišca, opredeljujejo zlasti obravnava predloga za sprejetje predhodne odlocbe v okviru senata petih sodnikov, vi posebej dolocenem za to, odvijanje pisnega dela postopka predvsem po elektronski poti, izjemno skrajšanje rokov ter omejeno število udeležencev, ki lahko sodelujejo v pisnem delu postopka. V praksi je okrepljeno sodno varstvo, ki je posledica uvedbe nujnega postopka predhodnega dolocanja, mogoce razbrati iz sodne prakse Sodišca, ki je bila izid uporabe tega postopka. Nenazadnje je bil v luci krepitve sodnega varstva tudi sprejem in uveljavitev Lizbonske pogodbe, s katero so bile odpravljene omejitve pristojnosti Sodišca za predhodno odlocanje o zadevah, ki se nanašajo na obmocje svobode, varnosti in pravice.
Ključne besede: Hitri postopek predhodnega odlocanja, Lizbonska pogodba, nujni postopek predhodnega odlocanja, obmocje svobode, varnosti in pravice, pristojnosti Sodišca za predhodno odlocanje, ucinkovito sodno varstvo.
Objavljeno: 03.05.2010; Ogledov: 2111; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (561,84 KB)

4.
SVOBODA IZRAŽANJA IN NJENE OMEJITVE
Sabina Francek, 2010, diplomsko delo

Opis: Od uzakonitve habeas corpus, t.j. prve kodifikacije človekovih pravic, do objave mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, je minilo več kot 300 let. V tem času sta se obseg in število človekovih pravic postopno povečevala, predvsem po zaslugi 'malega človeka', ki si je v revolucijah in vojnah ter v organiziranem delavskem gibanju z velikikmi žrtvami priboril te pravice. Od osebnostnih pravic, ki so bile prvič kodificirane v Bill of Rights ter do Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki je opredelila človekove pravice na fizično in moralno celovitos, je bil na področju človekovih pravic in svoboščin storjen velik napredek. Obodbje zadnjih petdeset let označuje na eni strani poudarjanje in mednarodno pravno varstvo človekoviih pravic, na drugi strani pa istočasno masovno kršenje in poseganje v temeljne pravice in svoboščine v mnogih državah. V Evropi je za varstvo človekovih pravic posebnega pomena Evropska konvencija o človekovih pravicah, katere namen je oblikovanje in uvajanje pooenotenega koncepta 'evropskih človekovih pravic'. 1. odstavek 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin ( Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij ) opredeljuje svobodo govora- določba zagotavlja vsakomur pravico, do svobode izražanja, mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej, brez vmešavanja javne oblasti. Na podlagi te določbe je Evropsko sodišče za človekove pravice izoblikovalo nekatera načela, ki poudarjajo, da predmet njenega varstva niso le mnenja, filozofske ideje ali različni načini izražanja političnih mnenj, temveč tudi dejstva, novice in ideje, ki so lahko za koga žaljive, celo šokantne in vznemirljive za državo ali določen del prebivalstva, ker je vloga tiska nezamenljiva pri informiranju javnosti o zadevah javnega pomena in da je prav zaradi varovanja medijske svobode dopustno celo žaljivo izražanje. Zato so tudi meje sprejemljive kritike širše, kadar gre za politične oz. javne osebnosti, kot to sicer velja za spoštovanje zasebnosti ostalih oseb. Takšno svobodo daje demokratični pluralizem, kajti demokracija je javnomnenjski proces, za katerega je značilen svoboden način razmišljanja, katerega idejni temelj je toleranca do nasprotnih stališč in mnenj. Svoboda izražanja misli je torej nesporno temeljni pogoj za svobodo duha in zato tudi medijsko svobodo. Spoštovati dostojanstvo osebe pa je dolžnost, ki jo ima človek do sebe kot moralnega bitja. Spoštovanje človeškosti lahko zahteva od vsakega drugega človeka, vendar človek ni dolžan spoštovati le samega sebe, ampak ima to dolžnost tudi do drugih ljudi. Ker pravo ne more v celoti zagotoviti miru in sožitja med ljudmi, se na številnih področjih pojavlja potreba po moralni varnosti, ki odseva v visoki humanizirani kulturi, prežeti z etičnimi merili vsakega posameznika in družbe kot celote. Zagotavljanje moralne varnosti pa pomeni tudi bistveno višjo stopnjo varnosti človeka, kot mu jo zagotavlja pravo. V diplomski nalogi sem tako zajela zgodovino razvoja človekovih pravic s poudarkom na medijski svobodi in svobodi izražanja ter novinarski etiki Zajela sem veljavno zakonodajo s tega področja ter se v osrednjem delu naloge bolj podrobno posvetila kaznivim dejanjem zoper čast in dobro ime. Ta so taksativno našteta v 18. poglavju Kazenskega zakonika. Nalogo sem zaključila s sodnim varstvom časti in dobrega imena ter potekom kazenskega postopka. Osvetlila sem težave s katerimi se soočajo sodišča pri obravnavi teh kaznivih dejanj ter v kolikšno pomoč jim je tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
Ključne besede: Ključne besede: človekove pravice, svoboda govora, mediji, izražanje, omejitve, novinarska etika, čast, dobro ime, kazenska odgovornost, sodno varstvo
Objavljeno: 25.05.2010; Ogledov: 4494; Prenosov: 794
.pdf Celotno besedilo (414,45 KB)

5.
OTROK IMA PRAVICO DO ZASEBNOSTI - ALI JO IMA TUDI NA INTERNETU?
Mojca Marin, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo kompleksno obravnava problematiko pravice do zasebnosti, kot eno izmed temeljnih človekovih pravic in varstvo otrokove zasebnosti in njegovih osebnih podatkov pri uporabi svetovnega spleta s pravnega vidika. Opredeljene so značilnosti pravice do zasebnosti, kot človekove in osebnostne pravice skozi njen zgodovinski razvoj. Opisani so vsi najpomembnejši pravni dokumenti, ki varujejo pravico do zasebnosti, tako v okviru mednarodne skupnosti, Evropske unije (EU) ter nacionalne zakonodaje. Ker otroku pripadajo vse temeljne človekove pravice in svoboščine, v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, mu pripada tudi pravica do zasebnosti. Otroku je potrebno zaradi duševne in telesne nezrelosti nuditi posebno varstvo in skrb, zato je nosilec vseh posebnih pravic opredeljenih v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah in Evropski konvenciji o uresničevanju otrokovih pravic. Zaradi boljšega razumevanja otrokove pravice do zasebnosti je pojasnjen pojem otroka in njegovo napredovanje od objekta k subjektu pravic. V delu me zanima kako se uresničuje otrokova pravica do zasebnosti v razmerju do staršev, ki imajo roditeljsko pravico, da varujejo otrokove koristi. Kje je meja med izvrševanjem pravice staršev in varovanjem otrokove pravice do zasebnosti? To je bilo pomembno vprašanje v tem delu naloge. Ker ima šola pomembno vlogo pri razvoju otroka, je opisan problem varovanja pravice otroka do zasebnosti v šoli. Tudi otroci so zaradi razmaha svetovnega spleta in razvoja novih komunikacijskih-informacijskih tehnologij postali vsakodnevni uporabniki interneta, ki pa so med najbolj ogroženimi. V delu me zanima, kako je varovana otrokova zasebnost v virtualnem svetu. Kljub pozitivnim vplivom spleta v izobraževalne namene, so otroci vedno večja skupina udeležencev v spletnih socialnih omrežjih in drugih aplikacij. Otroci težko ločijo razliko med kršitvijo zasebnosti v resničnim in virtualnem svetu in se ne zavedajo nevarnosti zlorab, katerim so izpostavljeni na spletu. Ali lahko kljub vedno večjemu ozaveščanju varne rabe interneta govorimo o zasebnosti otrok na internetu? Kajti z razvojem spletnih tehnologij se z enako hitrostjo povečujejo načini zlorabe osebnih podatkov, od katerih je tudi nekaj predstavljenih. Menim, da so prav starši tisti, ki lahko otroka obvarujejo pred zlorabami z ustrezno programsko opremo in rešitvami, ki niso tehnične narave. V prihodnosti bo potrebno veliko truda vložiti v vzgojo otrok in jih podučiti o možnih zlorabah na spletu in zaščitami pred vdori v zasebno življenje. Izmed mehanizmov za zaščito otrokove pravice do zasebnosti v primeru kršitve, izpostavljam sodno varstvo v civilnem in kazenskem postopku.
Ključne besede: pravica do zasebnosti, otrok, otrokove pravice, osebni podatki, internet, varstvo osebnih podatkov, informacijska zasebnost, spletna tehnologija, zloraba osebnih podatkov, sodno varstvo
Objavljeno: 31.05.2011; Ogledov: 3967; Prenosov: 481
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

6.
PRAVNA UREDITEV POSESTI V SLOVENSKEM PRAVU S POUDARKOM NA SODNI PRAKSI
Andreja Butolen, 2012, diplomsko delo

Opis: Posest, ki je urejena v Stvarnopravnem zakoniku, je neposredna dejanska oblast nad stvarjo in predstavlja zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi. Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega. Kljub temu da ni pravica, daje posestniku pravovarstveno upravičenje. Posestnik lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga; ni pomembno, ali ima tudi pravico stvar rabiti, uživati ter z njo razpolagati. Predmet posesti so lahko pravice, telesne stvari, tako premične kot nepremične. Diplomska naloga obravnava pravno ureditev posesti v slovenskem pravu, ki sem jo podkrepila s sodno prakso. Ob začetku sem pojasnila pojem same posesti in njene osnovne značilnosti. Za lažje razumevanje posesti sem se posvetila njenemu razvoju ter opredelitvi subjektivne in objektivne koncepcije. Nadalje sem opredelila vrste posesti, med katerimi sem omenila nov pojem lastniške in nelastniške posesti, ki spreminja definicijo dobrovernega posestnika in se razlikuje od ZTLR. Osredotočila sem se k opredelitvi civilnopravnega instituta, kamor spada vrsta določil o pridobitvi in prenehanju posesti ter oblike njenega varstva. Pri tem je potrebno opozoriti na razmerje med lastnikom in posestnikom, pri čemer zaradi različnih upravičenj prihaja do različnih posledic. Potrebno je bilo ugotoviti raznolikost temeljnih zahtevkov, ki izhajajo iz njunega medsebojnega razmerja. Posestnik ima vedno dejansko oblast nad stvarjo, istočasno pa ima navadno tudi pravico do stvari. Ta pravica je lahko lastninska, stvarna ali obligacijska. Posest je ena izmed temeljnih značilnosti lastninske pravice, ki kaže na določeno pripadnost stvari osebi, ki to dejansko oblast izvaja. Izvaja se lahko na različne načine, kar je odvisno od vrste stvari kot tudi objekta posesti.
Ključne besede: posest, dobroverna in nedobroverna posest, lastniška in nelastniška posest, posestnik, priposestvovanje, sodno varstvo
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 2103; Prenosov: 405
.pdf Celotno besedilo (612,50 KB)

7.
SOSEDSKOPRAVNI INSTITUTI V LUČI SODNE PRAKSE
Katarina Lepej, 2012, diplomsko delo

Opis: V današnjem času je področje sosedskega prava celovito urejeno v Stvarnopravnem zakoniku in ta predstavlja temeljni steber v slovenskem pravnem sistemu. Stvarno pravo ureja odnose med posamezniki kot osebami glede stvari in pravic. V diplomski nalogi, gre za obravnavanje dela stvarnega prava, to je sosedsko pravo in k temu pripadajoči instituti. Znano je, da se je pojem sosedstva v sodobnem času, razširil tudi na nepremičnine, ki so prostorsko povezane in ne zajema več samo tistih, ki neposredno mejijo druga na drugo. Pravila sosedskega prava mora v vsakem primeru spoštovati lastnik, tudi neposredni posestnik nepremičnine, če ta ni lastnik. Sosedje in prostorsko povezani lastniki nepremičnin morajo svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Prepoved medsebojnega vznemirjanja je temeljno načelo v sosedskem pravu. Iz tega načela izhaja tudi osnovno pravilo sosedskega prava, kar je prepoved imisij. Pri nespoštovanju načel oz. pravil imajo sosedje in tisti, ki jim neposredna škoda grozi, na voljo določena pravna sredstva. Stvarnopravni zakonik ureja pomembne odnose med lastniki sosednjih nepremičnin in ti so hkrati sosedskopravni instituti, ki so predstavljeni v diplomskem delu. Sem spadajo: ureditev in uporaba meje, vzdrževalna dela, plodovi, ki padejo na sosednjo nepremičnino, odstranjevanje vej, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine, mejna znamenja, zasledovanje živali, prepoved poglabljanja in spreminjanja vodotoka, odtekanje meteornih padavin, priključitev na komunalno omrežje, ter nujna pot.
Ključne besede: sosedskopravni instituti, sodna praksa, meja, imisije, sosedje, sodno varstvo
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 1611; Prenosov: 264
.pdf Celotno besedilo (458,06 KB)

8.
AKTUALNA VPRAŠANJA INSTITUTA ODPOVEDI S PONUDBO NOVE POGODBE O ZAPOSLITVI
Nina Križman, 2012, diplomsko delo

Opis: Pravna ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi izhaja iz temeljnega načela, po katerem je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ukrep ultima ratio. V luči spoštovanja tega načela Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa posebno obveznost delodajalca, da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti preveri možnosti za ohranitev delavčeve zaposlitve. Če pri delodajalcu obstaja druga ustrezna zaposlitev, jo mora delavcu ponuditi hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da s takšno zaposlitvijo delodajalec ne razpolaga, pa lahko delavcu ponudi novo pogodbo za neustrezno zaposlitev. To bo delodajalec izvedel s posebnim delovnopravnim institutom odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v tretjem in četrtem odstavku 88. člena in v 90. členu ZDR. Institut združuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Delavec lahko ponudbo sprejme ali jo zavrne, temu ustrezno so predpisane tudi pravne posledice. Pravne posledice sprejema oziroma zavrnitve ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pa so odvisne od tega, ali se ponudba nanaša na ustrezno ali neustrezno zaposlitev. Ureditev obravnavanega instituta se je izkazala za neustrezno in pomanjkljivo. Glavna dilema se nanaša na obseg sodnega varstva, ki pripada delavcu v primeru sprejetja delodajalčeve ponudbe in podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Po sedanji ureditvi ima takšen delavec ožji obseg sodnega varstva, kot ga sicer imajo delavci, če uveljavljajo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlagane spremembe ZDR odpravljajo bistveno problematiko obravnavanega instituta, vseeno pa še ostajajo nekatera odprta vprašanja.
Ključne besede: prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pravni viri, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno varstvo, sodna praksa.
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 2726; Prenosov: 251
.pdf Celotno besedilo (914,97 KB)

9.
NOVEJŠA SODNA PRAKSA DOPUSTNOSTI NIČNOSTNIH TOŽB PO PDEU
Anja Zorec, 2014, diplomsko delo

Opis: Tožba za razveljavitev določenega akta EU (ničnostna tožba) predstavlja osrednjo tožbo zoper institucije EU; hkrati je tudi kompleksna in predmet pravnih diskusij že desetletja. Med drugim je znana po svoji nedostopnosti posameznikom. Daleč najbolj sporni pogoj za procesno upravičenje (aktivno legitimacijo oz. locus standi) posameznikov je test za posamično nanašanje. Razvit je bil v zadevi Plaumann v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je nadaljeval vse do današnjih dni pri presoji dopustnosti. Striktna razlaga Sodišča EU določenih pojmov iz četrtega odstavka člena 263 PDEU in omejitve, ki jih nalaga PDEU glede možnosti izpodbijanja aktov EU s strani posameznikov, so pogosto kritizirane kot v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva in posledično v mnogih primerih vodijo do odrekanja sodnega varstva posameznikom. V kasnejših letih se je izoblikovala bogata, a neenotna sodna praksa glede dopustnosti ničnostne tožbe. Kljub omiljenemu problemu razlikovanja med odločbo in uredbo v zadevi Codorníu, bi tožeča stranka še vedno morala dokazati individualno nanašanje po načelu formule Plaumann. Niti kasnejši primeri poskusov razširitve kroga posameznikov, ki lahko vložijo ničnostno tožbo - najbolj odmevna sta bila Unión de Pequeños Agricultores in Jego-Quéré - niso prinesli milejših pogojev pri uveljavljanju aktivne legitimacije. Pred Lizbonsko pogodbo so fizične in pravne osebe morale dokazati neposredno in posamično nanašanje za izpodbijanje aktov EU, ki niso bili naslovljeni na njih. Kot rezultat je Lizbonska pogodba revidirala člen, ki se nanaša na procesno upravičenje individualnih strank, ostale določbe člena pa so nove. Vseeno pa problem neenotne razlage pojmov še vedno ostaja. Posredna možnost za posameznike je postopek predhodnega odločanja, vprašanje pa je, ali je to res zadostna alternativa za izpodbijanje veljavnosti aktov EU. Ker trenutno ni možno najti optimalne rešitve za večjo dostopnost Sodišča EU za posameznike, situacija kar kliče po spremembah. EU namreč zavezujejo druge pogodbe, ki jim je skupno načelo učinkovitega sodnega varstva.
Ključne besede: ničnostna tožba, sodna praksa, aktivna legitimacija, posamezniki in EU, Sodišče EU, člen 263 PDEU, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno: 02.12.2014; Ogledov: 1547; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (798,58 KB)

10.
MEJE NAČELA UČINKOVITOSTI VARSTVA PRAVIC POSAMEZNIKA V SISTEMU SODNEGA VARSTVA V EU
Alenka Berger Škrk, 2014, doktorska disertacija

Opis: V pravu EU sta načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva bistvenega pomena za posameznike, ko ti kot stranke spora uveljavljajo sodno varstvo. Doktorska disertacija je namreč osredotočena na položaj posameznikov, ko ti uveljavljajo svoje »unijske« (materialnopravne) pravice. Bistvena je torej dilema ali imajo posamezniki, kot nosilci pravic in obveznosti po pravu EU, resnično zagotovljena ustrezna procesna jamstva za učinkovito varstvo svojih pravic. Kljub razmeroma dobri organizaciji sistema sodnega varstva v EU, tako na centralizirani kot tudi na decentralizirani ravni, se zastopa stališča, da se posamezniki pri uveljavljanju prava EU pred nacionalnimi in unijskimi sodišči soočajo z različnimi procesnimi ovirami, med katerimi nekatere celo vodijo v t. i. situacije odreka oziroma zanikanja sodnega varstva (denial of justice/déni de justice). Poleg bistvenega razvoja sodne prakse Sodišča EU vezanega na določanje »zahtev« načela učinkovitosti (Drugo poglavje), bi z vidika sedanjega, omejenega dostopa do sodnega varstva posameznika, lahko imela pomembne pozitivne učinke pravica do učinkovitega sodnega varstva kot jo je preko uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo Sodišče EU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (Tretje poglavje). Z namenom odkrivanja različnih pomanjkljivosti obstoječega sistema učinkovitega sodnega varstva pravic EU, je v doktorski disertaciji ta razčlenjen z vidika (nacionalne) delitve na sodno varstvo v zasebnem/javnem in ustavnosodnem interesu (Četrto poglavje). Poleg razkritja različnih primerov zanikanja sodnega varstva EU, se preko te analize izkaže še, da (učinkovito) zagotavljanje sodnega varstva posameznikom pravzaprav nikoli ni bil osrednji cilj institucionalne ureditve EU, temveč predstavlja predvsem neizogibni »stranski produkt« nenehnega širjenja pristojnosti EU. Pri analizi sistema sodnega varstva EU z vidika varstva v javnem interesu so obravnavane pomanjkljivosti naslednjih pravnih sredstev EU: postopka predhodnega odločanja (267. člen PDEU), tožbe Komisije proti državi članici (258. člen PDEU), ničnostne tožbe (263. člen PDEU) in tožbe zaradi nedelovanja (265. člen PDEU). V kontekstu prava EU je sodno varstvo v zasebnem interesu osredotočeno na učinkovitost postopka predhodnega odločanja ter na dilemo dejanske učinkovitosti sodnega uveljavljanja denarnih zahtevkov vezanih na koncept uresničevanja »odškodninskih tožb EU (uveljavljanje odškodninske odgovornosti države članice/Unije zaradi kršitve prava EU). Zastopa pa se tudi stališče, da tožbe vezane na presojo zakonitosti (ničnostna tožba, tožba zaradi nedelovanja in ugovor exceptio illegalis) uresničujejo unijsko ustavnosodno varstvo. Slednje namreč omogoča razpravo o položaju posameznika, ko ta uveljavlja sodno varstvo vezano na »ustavna vprašanja« pred Sodiščem EU kot pritožbenim sodiščem. Končno pa so situacije zanikanja sodnega varstva v sodnem sistemu EU obravnavane tudi z vidika zaporedja temeljnih procesnih institutov in pravil vsakega sodnega postopka (Peto poglavje). Zaključek doktorske disertacije je mogoče strniti v sklep, da dostopnost oziroma učinkovitost sistema sodnega varstva v EU z vidika uresničevanja posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ni ustrezno zagotovljena, pri čemer se predlagajo različne rešitve, kako izboljšati obstoječo ureditev.
Ključne besede: Pravica do učinkovitega sodnega varstva v pravu EU, načelo učinkovitosti v pravu EU, effet utile, posameznikova pravica do učinkovitega sodnega varstva, sodno varstvo posameznikovih pravic v pravu EU, učinkovito sodno varstvo "unijskih" pravic, sistem sodnega varstva v pravu EU, situacije zanikanja sodnega varstva
Objavljeno: 22.10.2014; Ogledov: 2470; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (2,84 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici