| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Molk organa in sodno varstvo s primerjalnopravno analizo : magistrsko delo
Barbara Balažic, 2019, magistrsko delo

Opis: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Ključne besede: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1784; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (825,59 KB)

2.
EVROPSKA INTEGRACIJA V LUČI TEHNIČNE STANDARDIZACIJE PROIZVODOV: VPLIV SODNEGA NADZORA NA STANDARDIZACIJO PROIZVODOV
Nina Naglič, 2015, magistrsko delo

Opis: Predmetna magistrska naloga preučuje vprašanja povezana s standardizacijo proizvodov, predvsem pa vpliv sodnega nadzora na postopek standardizacije in na standardizacijske organe. Tehnični standardi, zlasti evropski, so pogosto spodbujevalec meddržavne trgovine, saj omogočajo kroženje in skladnost z drugim blagom, storitvami in postopki ali celo njihovo predvidljivost. Lahko pa tehnični standardi predstavljajo tudi ovire trgovini. Prav zaradi tega si mednarodni kot tudi evropski predpisi prizadevajo, da zaradi prednosti standardizacije ne bi bila ogrožena mednarodna trgovina ter zahtevajo takšno uporabo standardov, ki naj olajšuje in ne ovira mednarodno trgovino. Do sedaj je veljalo prepričanje, da standardizacijski organi niso in ne morejo biti predmet sodnega nadzora, vendar je sodba Sodišča EU v zadevi Fra.bo to spremenila. Zadeva Fra.bo je pomembna ne toliko zaradi izida (ne glede na to, ali se standardizacijske organe šteje kot kolektivne subjekte (generalna pravobranilka) ali kot kvazi zakonske subjekte (Sodišče EU), ekonomskih svoboščin ni mogoče obiti) ampak zaradi posledic uporabe svoboščin na proces standardizacije na splošno. Primer jasno kaže, da se ni mogoče izogniti obveznostim, ki jih določa Pogodba, z izbiro javnega ali zasebnega statusa. Kar šteje, je de facto moč subjekta, da sprejme regulativne odločitve, ki lahko vplivajo na notranji trg. S tem, ko se je Sodišče EU osredotočalo na »kvazi« zakonski značaj certifikacijskega organa, se je sicer izognilo izrecnemu odgovoru na vprašanje, ali in v kakšnem obsegu lahko zasebni subjekti postanejo naslovniki pogodbenih obveznosti in ali jim je dovoljeno upravičiti omejitve trgovini, ki izvirajo iz njihovega določanja standardov. Vendar pa je kljub temu mogoče zaključiti, da ima 34. člen PDEU horizontalni neposredni učinek. To pa pomeni, da standardizacijski organi s sprejetjem standardov in certificiranjem proizvodov ne morejo več določati, katerim proizvodom bo omogočen dostop do trga, saj morajo pri določanju nacionalnih tehničnih standardov spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz določb prostega pretoka blaga.
Ključne besede: Standardi, standardizacija proizvodov, standardizacijski organi, prost pretok blaga, horizontalni neposredni učinek 34. člena PDEU, sodni nadzor
Objavljeno v DKUM: 25.03.2016; Ogledov: 1553; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici