| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PROST PRETOK GENSKO SPREMENJENIH ŽIVIL IN NAČELO PREVIDNOSTI
Polona Lamut, 2010, diplomsko delo

Opis: Prost pretok gensko spremenjenih živil je v EU urejen z uredbami in direktivami. Države članice imajo zelo omejene možnosti, da bi na tem področju sprejemale drugačne nacionalne predpise. Zakonodajalec EU in Sodišče EU se trudita najti občutljivo ravnotežje med zahtevami po prostem pretoku blaga in varovanjem zdravja oz. varstvom potrošnikov. Pri sprejemanju predpisov EU je potrebno zasledovati dva cilja, in sicer prost pretok gensko spremenjenih živil in upoštevanje načela previdosti. Sodna praksa kaže, da Sodišče EU izjeme na področju prostega pretoka blaga razlaga zelo ozko in da države članice nimajo veliko možnosti, da bi te izjeme uveljavile v praksi.
Ključne besede: Ključne besede: gensko spremenjena živila, prost pretok blaga, načelo previdnosti, sodna praksa Sodišča EU, Direktiva 2001/18/ES, Uredba 1829/2003, Uredba 1830/2003.
Objavljeno: 19.04.2010; Ogledov: 1955; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (526,56 KB)

3.
SVOBODA OPRAVLJANJA STORITEV NA TRGU EU
Mojca Zagernik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo v šestih poglavjih analizirali svoboščino prostega pretoka storitev na trgu EU. V uvodnem delu smo predstavili namen, cilje in osnovne trditve diplomske naloge, opredelili predpostavke in omejitve ter določili metode raziskovanja. V drugem poglavju smo raziskali, kakšen je pomen skupnega trga v EU in predstavili vlogo storitev na trgu EU. Skozi pravne vire smo analizirali pravno podlago za razvoj svoboščine prostega opravljanja storitev ter ugotovili, da obstajajo ovire, ki omejujejo prosto opravljanje storitev ponudnikom storitev ter ovire, ki onemogočajo prosto sprejemanje storitev v EU. V tretjem poglavju smo natančneje analizirali in definirali posamezne vrste ovir, ki se kažejo kot diskriminatorna ravnanja ter posledično izboljšujejo položaj domačim ponudnikom storitev v primerjavi s ponudniki iz drugih držav članic. V četrtem poglavju smo podrobneje preučili nastanek in postopek razvoja najnovejše direktive s področja opravljanja storitev v EU, ki poleg sodne prakse Sodišča ES predstavlja najpomembnejšo pravno podlago na tem področju. V petem poglavju smo opredelili pravila za opravljanje storitev in v šestem poglavju razmejili omejitve in izjeme od pravila o prostem opravljanju storitev v EU. Sklenili smo, da so storitve eno najpomembnejših področij izgradnje skupnega trga EU in da so aktivnosti EU usmerjene k odpravljanju ovir na področju svobode opravljanja storitev.
Ključne besede: Evropska unija, Pogodba o Evropski Skupnosti, skupni trg EU, prost pretok storitev, svoboda do ustanovitve sedeža, sodna praksa sodišča evropskih skupnosti, diskriminacija, nediskriminatorne omejitve z diskriminatornim učinkom, osebne svoboščine, neposredni učinek, Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu.
Objavljeno: 10.12.2010; Ogledov: 3040; Prenosov: 382
.pdf Celotno besedilo (389,12 KB)

4.
PRAVNI VIDIKI SPLETNEGA IGRALNIŠTVA V EU IN V SLOVENIJI
Tanja Delič, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljamo področje spletnih iger na srečo z vidika uporabnosti, saj je le-ta namenjena širšemu krogu bralcev. V njej je vse, kar potencialnega igralca lahko zanima, torej od samih iger, ki se ponujajo na spletu, plačilnih metod in tveganj, do pomembnih mejnikov v zakonodaji, ki vplivajo na njegovo igranje in institucij, na katere mora biti pozoren. Specifično področje spletnih iger na srečo predstavlja dandanes globalen izziv tako na političnem, ekonomskem in pravnem področju. Države se bojujejo z nelegalnimi igralnicami, ki so krivec za proračunski primanjkljaj, uporabniki spletnih iger iščejo zabavo, lahek in neobdavčen zaslužek, ponudniki pa iščejo primerno okolje za nemoteno izvajanje dejavnosti spletnega igralništva in posledično velike dobičke. V diskreciji posamezne države članice EU je, kako bo uredila področje spletnega igralništva. Pri tem mora upoštevati omejevalne ukrepe v skladu s PDEU ter spremljati sodno prakso Sodišča EU in skladno z njo oblikovati nacionalno zakonodajo. Mnoge države se odločajo tu za izrazito restriktiven pristop, za kar pa se bo tudi v diplomskem delu izkazalo, da morda ni niti praktično niti smotrno. Razmah interneta je domala spletnim igram na srečo porušil vse navidezne meje med državami. In jasno je, da se bo spletno igralništvo razvijalo, potrebna pa bo regulacija na globalnem nivoju. Kako pa se bo v praski izvedla, pa bo pokazal čas. Potreben pa bo verjetno konsenz tako med državami, kot med ponudniki in uporabniki.
Ključne besede: Ključne besede: spletno igralništvo, varnost in zasebnost, sodna praksa Sodišča EU, internet
Objavljeno: 22.12.2010; Ogledov: 1904; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (6,39 MB)

5.
MEJE KONTINUITETE UPORABE KOORDINACIJSKIH PRAVIL O SOCIALNI VARNOSTI V EU IN NADALJNJI RAZVOJ EVROPSKEGA SISTEMA SOCIALNE VARNOSTI
Katja Kupljen, 2011, magistrsko delo

Opis: V okviru prava socialne varnosti Evropske unije je s 01.05.2010 začela veljati nova uredbena ureditev koordinacije sistemov socialne varnosti. V magistrski nalogi je z vidika nadaljnje uporabe (novih) koordinacijskih pravil, ki so tesno povezana s svoboščino prostega gibanja ljudi, predstavljena analiza primerjalno-pravnega pregleda stare in nove ureditve. Z vidika kontinuitete oziroma nadaljnjega razvoja evropskega sistema socialne varnosti pa so v nalogi izpostavljena predvsem odprta vprašanja, sodna praksa Sodišča Evropske unije in problematika modernizacije enotnega evropskega sistema socialne varnosti. Nova uredbena ureditev koordinacije sistemov socialne varnosti, katere glavno vodilo je še vedno zagotavljanje in vzpodbujanje svobode gibanja ljudi, z vsebinskega vidika večjih sprememb ne prinaša. Temeljna pravila se ohranjajo in namen koordinacije je še vedno povezovanje sistemov socialne varnosti, brez njihovega poenotenja (harmonizacije). Glavna cilja nove ureditve sta poenostavitev in modernizacija. Pomembne so tudi nekatere »tehnične« spremembe (»administrativni« napredek) in novosti glede postopkov odločanja o socialnih pravicah, kar posledično zagotavlja višjo stopnjo varstva pravic. Koordinacija sistemov socialne varnosti svojo materialno veljavnost (ki je »zgolj« dopolnjena z dajatvami iz naslova očetovstva in pred-upokojitvenimi pravicami) ohranja, ter novih »samostojnih« pravic ne prinaša, pa čeprav je Sodišče Evropske unije v svojih sodbah že večkrat opozorilo na nekatere pravice oziroma dajatve in storitve, ki bi prav tako morale biti predmet koordinacije (pravice iz naslova dolgotrajne oskrbe, zdravstvene storitve in dajatve za tiste, ki jim brezposelnost šele grozi). Za kontinuiteto uporabe koordinacijskih pravil (kot tudi za nadaljnji razvoj evropskega sistema/prava socialne varnosti) je pomembna »nova« širša osebna veljavnost nove koordinacijske uredbe, saj le-ta vključuje vse državljane Evropske unije, tako ekonomsko aktivne kot tudi neaktivne. V posledici navedenega so tako v novi ureditvi povzdignjene določbe evropskega državljanstva, socialna solidarnost in temeljna načela koordinacije sistemov socialne varnosti (predvsem teritorialno načelo in načelo enakega obravnavanja). Načela evropske koordinacije so tudi v splošnem z novo uredbo nadgrajena in njihova vloga je okrepljena. Številna koordinacijska pravila so posodobljena, preglednejša, enostavnejša, transparentnejša in bolje strukturirana ter posledično za upravičence/zavarovance (katerim so ta pravila tudi dejansko namenjena) lažje razumljiva in dostopnejša. Pomemben napredek je dosežen na področju (so)delovanja in »upravne administracije« nosilcev socialnih zavarovanj držav članic, kateri bodo postopno vsi prešli na elektronski način izmenjave podatkov (EESSI), s čimer bodo postopki priznavanja in izplačevanja pravic hitrejši in transparentnejši, varstvo pravic zavarovancev pa učinkovitejše. Kljub dosežkom nove »modernizirane« koordinacije sistemov socialne varnosti v Evropski uniji, odprta vprašanja ostajajo. Pomanjkljivost predstavlja »zaprta« stvarna veljavnost (pravice/dajatve, ki so predmet evropske koordinacije, so naštete taksativno in ne primeroma); vzporedna veljava stare in nove ureditve; vprašanje pomena novih definicij in dejanske učinkovitosti pravil v praksi; priprava (prehod) in končno delovanje enotnega elektronskega sistema. V prehodnem obdobju sta še posebej pomembni sodelovanje med nacionalnimi nosilci socialnih zavarovanj in pomoč s strani organov Evropske unije. Upoštevaje izzive sodobne družbe ter kompleksnost in raznolikost nacionalnih sistemov socialne varnosti držav članic, pri čemer imajo države članice na ravni Evropske unije pravico, da same urejajo svoj sistem socialne varnosti, poenotenega (unificiranega) evropskega sistema socialne varnosti nikoli ne bo mogoče doseči. Prav tako iz istih razlogov koordinacijska pravila na določenih mestih (še vedno) ostajajo zapletena, ter je zato pričakovati ponovne spr
Ključne besede: socialna varnost, socialna varnost v EU, socialnovarstvena politika EU, uredbena ureditev, Uredba 883/2004, Uredba 987/2009, sistem koordinacije, koordinacijska pravila o socialni varnosti, primerjalna analiza uredb, nadaljnji razvoj evropskega sistema socialne varnosti, sodna praksa Sodišča EU, pokojninsko zavarovanje
Objavljeno: 09.05.2011; Ogledov: 3510; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

6.
ANALIZA UKREPOV BOJA PROTI UTAJAM DDV V LUČI SODNE PRAKSE SODIŠČA EVROPSKE UNIJE
Jožica Češnovar, 2014, magistrsko delo

Opis: Delo temelji na analizi sodne prakse Sodišča EU s področja ukrepov držav članic EU v boju proti utajam DDV in zlorabam sistema DDV, in sicer ukrepa odvzema pravice iz sistema DDV, ukrepa solidarne odgovornosti za plačilo tujega davka, ukrepov za obravnavo shem nezakonitega davčnega optimiranja in nekaterih ukrepov s področja odmere in pobiranja DDV. Našteti ukrepi so v nalogi predstavljeni v kontekstu celote ukrepov v boju proti utajam DDV, ki so bili od leta 2006 dalje sprejeti na ravni EU in v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena institutu solidarne odgovornosti za plačilo tujega davka, institutu vračila DDV v posebnih primerih in institutu predložitve instrumenta zavarovanja izpolnitve DDV. Naloga predstavlja tudi aktualno slovensko davčno in sodno prakso s področja boja proti utajam DDV in razmišljanja avtorice o ključnih dilemah bodoče davčne in sodne prakse ter DDV zakonodaje s tega področja.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, ukrepi v boju proti utajam DDV in zlorabam sistema DDV, sodna praksa Sodišča EU s področja boja proti utajam in zlorabam DDV, solidarna odgovornost za plačilo tujega davka, vračilo DDV v posebnih primerih, posebni primeru predložitve instrumenta zavarovanja izpolnitve DDV.
Objavljeno: 12.02.2015; Ogledov: 1454; Prenosov: 417
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

7.
8.
ODGOVORNOST LETALSKIH PREVOZNIKOV IN PRAVICE POTNIKOV V SODNI PRAKSI SODIŠČA EU
Nina Perozzi, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava delo Sodišča EU na področju odgovornosti letalskih prevoznikov. Zaradi nenehnega in hitrega razvoja letalske industrije mora EU in Sodišče EU skrbeti, da pravni sistem sledi razvoju in ne zaostaja. Najpomembnejši pravni akt, ki skrbi za pravice potnikov v EU, je Montrealska konvencija. Gre za mednarodni sporazum, ki je v veljavi v veliko državah v EU in izven EU. Poleg Montrealske konvencije je EU sprejela tudi Uredbo št. 261/2004, ki je tako kot Montrealska konvencija namenjena izplačilu odškodnin za nastalo škodo potnikom v letalskem prevozu. Bistvena razlika med omenjenima pravnima dokumentoma je, da Uredba št. 261/2004 pokriva predvsem takojšnje nadomestilo, takrat ko škoda nastane, Montrealska konvencija pa pokriva individualne odškodnine potnikov po nastali škodi. Mednarodni sporazumi in uredbe pa niso edini pomembni viri prava. Lastnost pravnega vira nudi tudi sodna praksa Sodišča EU, ki v svojih sodbah pojasni, razlaga in morda tudi omejuje učinke sprejetih pravnih aktov. Glede teme pravic potnikov, je stališče Sodišča EU jasno in preprosto. Pravo EU in sprejeti pravni dokumenti imajo en in ta je najpomembnejši cilj: zaščititi potnika EU (lahko tudi izven EU, če mu zaščita pripada po Montrealski konvenciji). Čeprav so nekatera pojasnila in razlage pojmov prepuščena nacionalnim sodiščem, Sodišče EU s svojimi sodbami skrbi za enotnost, saj ne dopušča prevelikih odstopanj od že dane razlage. Trditve nekaterih nacionalnih sodišč, da sta si Montrealska konvencija in Uredba št. 261/2004 v nasprotju, so tudi bile ovržene s strani Sodišča EU, ki je z utemeljitvijo in razlago, izpostavil mejo in razliko med njima. V svoji diplomski nalogi želim prikazati učinek sprejetih pravnih aktov EU ter kako Sodišče EU še dodobra dopolni in izboljša pravni sistem s svojimi sodbami. Pri delu sem se poglobila tako v razlago Montrealske konvencije in uredbe, kot tudi v razlagi posameznih pojmov, ki nacionalnim sodiščem pri soočanju s tovrstnimi tožbami povzročajo težave in nejasnosti, pri čemer je temelj moje diplomske naloge sodna praksa Sodišča EU na podlagi sprejetih pravnih aktov.
Ključne besede: odgovornost letalskih prevoznikov, Sodišče EU, Montrealska konvencija, Uredba št. 261/2004, sodna praksa, Varšavska konvencija, pravice potnikov, Evropska unija, nacionalna sodišča.
Objavljeno: 22.03.2013; Ogledov: 1658; Prenosov: 295
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

9.
EKONOMSKE, DRUŽINSKE IN SOCIALNE PRAVICE V ISTOSPOLNI PARTNERSKI SKUPNOSTI
Urška Starc, 2013, diplomsko delo

Opis: Z namenom urediti in zaščititi istospolno partnersko skupnost je zakonodajalec leta 2005 sprejel Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti /ZRIPS/. Menil je, da bi bilo najustrezneje, da jo uredi v institutu registracije partnerske skupnosti ter ločeno od družinskopravne zakonodaje, ki ureja položaj zakoncev in zunajzakonskih partnerjev. Nabor pravic in obveznosti, ki jih je zakonodajalec zagotovil, bi utegnil pripeljati do sklepa, da istospolna partnerska skupnost služi v največji meri zadovoljevanju čustvenih in ekonomskih potreb partnerjev, ne pa tudi družinskih in socialnih potreb. Zakonodajalec pri sprejemanju ZRIPS ni upošteval družbene realnosti, to je, da v Sloveniji obstajajo istospolne družine in da zato istospolna partnerja v partnerski skupnosti lahko uresničujeta tudi družinske potrebe. Pravno praznino, ki je zaradi tega zazevala na družinskopravnem področju, je bilo mogoče zapolniti v okviru veljavne zakonske ureditve. Da tudi istospolni partnerji gojijo željo po oblikovanju družine, ki vključuje otroke, je jasno. Ker je možnost starševstva istospolnih parov na eni strani omejena v reproduktivnem smislu, na drugi strani pa z zakonsko ureditvijo, ki velja v Sloveniji, se istospolni pari večkrat poslužujejo rešitev, ki so negotove in nevarne, zlasti z vidika koristi otrok. Področja socialnih pravic, razen nekaj izjem, ZRIPS ni posebej uredil. Tako je bila ureditev, ki zadeva socialne pravice, v večji meri prepuščena vsakokratnemu zakonskemu usklajevanju. Do danes se je položaj istospolnih partnerjev spremenil. Drži, da je obseg pravic, ki so istospolnim partnerjem zagotovljene, večji kot pred osmimi leti ob sprejetju ZRIPS. K temu so v veliki meri prispevali istospolno usmerjeni aktivisti, nevladne organizacije, pravni strokovnjaki, kot tudi slovenska sodišča. Kljub temu pa o polnopravnem dostopu istospolnih partnerjev glede ekonomskih, družinskih in socialnih pravic ne moremo govoriti. Zato postajajo vse glasnejše zahteve, da je zakonska ureditev potrebna prenove na način, ki bo k ureditvi pravnega položaja istospolnih partnerjev pristopil celoviteje in bolj sistematično. Pri tem ni zanemarljivo niti vse večje število sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije, iz katerih izhaja, da tudi istospolni pari uživajo pravico do zasebnega in družinskega življenja, ki so jo države dolžne spoštovati, ter da razlikovanje v obravnavanju na podlagi spolne usmerjenosti ni dopustno. Slednje je tudi Slovenija kot članica Sveta Evrope in Evropske unije dolžna vzeti v obzir. Jasno je, da je enakopravno obravnavanje oseb temeljni gradnik vsake demokratične družbe, zato se ne postavlja vprašanje, ali so istospolni pari upravičeni do polnopravnega obsega pravic, ampak le vprašanje časa, kdaj bodo politične elite uspele doseči konsenz o tem vprašanju.
Ključne besede: istospolna partnerska skupnost, pravni režim skupnega premoženja, dedovanje, posvojitev, reproduktivne zdravstvene metode, vdovska pokojnina, razširitev zdravstvenega zavarovanja na vzdrževane družinske člane, sodna praksa, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, sodbe Sodišča Evropske unije.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 2173; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

10.
Revizija kot izredno pravno sredstvo v praksi Vrhovnega sodišča
Anja Felda, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen pojem revizije kot izredno pravno sredstvo, predvsem v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS). Za lažje razumevanje je na začetku diplomskega dela opredeljen pojem pravnih sredstev. Navedena so tudi redna in izredna pravna sredstva in pojasnila, v čem se redna razlikujejo od izrednih pravnih sredstev. V drugem delu diplomske naloge se bom osredotočila na pojem revizije, razložila, katere so funkcije revizije, dotaknila se bom pojmov dopustnosti in dovoljenosti revizije, naštela bom revizijske razloge in predstavila, kako postopek z revizijo poteka. Osredotočila se bom tudi na pogoje, ki jih je potrebno izpolnjevati in upoštevati, da se revizija kot izredno sredstvo lahko uporabi. Poseben poudarek pri obravnavi revizije kot izrednega pravnega sredstva bom namenila tudi razlagi, zakaj le-ta ni zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije , ki v 25. členu ureja pravico do pravnega sredstva, ampak marsikdo pozabi, da ta člen zajema le pritožbo ali drugo (redno) pravno sredstvo. Revizija pa je izredno pravno sredstvo ravno zato, ker omogoča poseg v pravnomočno odločbo sodišča, pravnomočnost pa je ustavnopravno varovan institut, ki ga ureja 158. člen Ustave RS, namenjen pa je varstvu pravnega reda s tem, da izključuje negotovost posameznika glede pravno urejenih razmerij, da prepreči ponavljanje postopka ter ponovno odločanje v isti zadevi, v kateri gre za isto stvar in za isto osebo, ne glede na to, ali je bila z odločbo zadeva pravilno rešena. V nadaljevanju bodo predstavljene tudi spremembe, ki jih je prinesla novela ZPP-D iz leta 2008, saj je reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhajala iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče RS skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zadnji del diplomskega dela bo obravnaval revizijo kot izredno pravno sredstvo v praksi Vrhovnega sodišča RS, s čimer bo predstavljen postopek in odločanje v zvezi z revizijo. Menim, da je predstavitev praktičnih primerov za boljše razumevanje samega pojma revizije kot izrednega pravnega sredstva nujna, saj bom tako najlažje prikazala kompleksnost ter različnost tega pojma od primera do primera.
Ključne besede: revizija, izredno pravno sredstvo, sodna praksa Vrhovnega sodišča, Zakon o pravdnem postopku
Objavljeno: 23.11.2015; Ogledov: 1845; Prenosov: 347
.pdf Celotno besedilo (752,77 KB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici