| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 130
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Analiza sodne prakse policijskega zbiranja obvestil : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Tine Mesarič, 2024, diplomsko delo

Opis: Slovenska ureditev policijskega zbiranja obvestil lahko zaradi svoje specifičnosti in razdeljenosti povzroči težave v poteku predkazenskega in kazenskega postopka. S problematiko zbiranja obvestil so se avtorji ukvarjali že od samega začetka sprejemanja novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po osamosvojitvi. Od leta 1994, ko je bil sprejet ZKP, pa do danes je bilo narejenih veliko sprememb, in sicer tudi na področju zbiranja obvestil. Izvedli smo pregled, kako so te spremembe vplivale na obravnavano tematiko. Začeli smo teoretičnim pregledom relevantne zakonodaje s področja kazenskega prava ter tudi policijskega prava, nadaljevali pa s pregledom in analizo sodne prakse s področja zbiranja obvestil po 148. členu ZKP. Celovito smo zajeli problematiko zbiranja obvestil po obstoječi zakonodaji. Opredelili smo nekatera izstopajoča področja, ki se v sodni praksi pojavljajo v povezavi z zbiranjem obvestil. Iz dostopne literature je razvidno, da nekatere težave v povezavi z zbiranjem obvestil še zmeraj obstajajo. Pojavljajo se predvsem glede usode uradnih zaznamkov, o njihovem izločanju iz sodnih spisov, kot tudi definicije obvestila, zbranega po 148. členu ZKP ter sam postopek zbiranja obvestil, ki ga zakon izrecno ne opredeljuje. Veliko sodne prakse je zaznati na področju zbiranja obvestil od osumljenca, le-to se od zbiranja obvestil od oseb, ki niso osumljene, razlikuje. Določitev trenutka, ki označuje, da je neka oseba postala osumljenec in je potrebno takšno osebo seznaniti z njegovimi pravicami, namreč ni zmeraj jasna.
Ključne besede: policija, zbiranje obvestil, predkazenski postopek, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2024; Ogledov: 8; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (586,55 KB)

2.
Primerjava pravnega okvirja kaznivih dejanj in otrokovih pravic v slovenski in hrvaški zakonodaji : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Denis Najvirt, 2024, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo z vidika mednarodnih virov in zgodovine urejanja pravic otrok ter vsebinske primerjave kazenskega zakonika v Sloveniji in na Hrvaškem raziskali pravni okvir varstva pravic otrok in mladoletnikov ter sodne prakse v primerih, ko so otroci in mladoletniki žrtve zoper njih storjenih kaznivih dejanj in ko so sami v vlogi storilca. Ugotovili smo, da so otroci in mladoletniki najpogosteje žrtve kaznivih dejanj nasilja v družini, zanemarjanja in surovega ravnanja, onemogočanja stikov drugega starša z otrokom razvezanih staršev, neplačevanja preživnine, kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, pornografskih vsebin z otroki, posilstva, spolnega nasilja, kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja in pridobivanja oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene. Najpogostejša kazniva dejanja, ki jih storijo mladoletniki, so kazniva dejanja zoper premoženje, zoper življenje in telo, javni red in mir, zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Ugotovili smo, da se delež kaznivih dejanj mladoletnikov zoper spolno nedotakljivost v vseh storjenih kaznivih dejanjih mladoletnikov v Sloveniji in na Hrvaškem vsako leto poveča v povprečju za 0,2 %. Zaključimo lahko, da so pravice otrok in mladoletnikov tako na mednarodnem nivoju kot na nivoju članic Evropske unije, Slovenije in Hrvaške, dobro urejene. V Sloveniji celovito zagotavlja pravice otrok in mladoletnikov v sodnih postopkih s strokovnjaki, ki te pravice izvajajo v praksi, Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke.
Ključne besede: kazniva dejanja, pravice otrok, slovenska zakonodaja, hrvaška zakonodaja, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 16.01.2024; Ogledov: 346; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

3.
Aktualne teoretične in praktične dileme objektivnega pogoja kaznivosti v kazenskem pravu : magistrsko delo
Staša Kos, 2023, magistrsko delo

Opis: Objektivni pogoj kaznivosti je v sodobni kazenskopravni teoriji opredeljen kot posebna predpostavka kaznivosti dejanja, ki je zunaj dometa elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Je okoliščina, ki je v neposredni zvezi z dejanjem, vendar ni del neprava, ki ga zajema bit kaznivega dejanja. Objektivni pogoj kaznivosti torej ni del biti kaznivega dejanja v okviru elementov večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja, pomeni pa materialno predpostavko kaznivosti, saj kaznivo dejanje nastane šele z njegovo izpolnitvijo. Za objektivni pogoj učbeniki kazenskega prava radi poudarjajo, da je še posebej zunaj koncepta krivde ter ne zahteva in ne prenese krivdnega odnosa storilca. Obstajajo pa nekateri kazenskopravni teoretiki, ki se s svojimi stališči skušajo izogniti očitkom nasprotovanja objektivnega pogoja kaznivosti načelu krivdne odgovornosti, pri čemer pa se zgodi, da zapadejo v notranja protislovja. Kazenskopravna teorija razlikuje med dvema temeljnima kategorijama objektivnega pogoja kaznivosti, pravim in nepravim (navideznim). Objektivni pogoji kaznivosti zapletajo razumevanje in še posebej pravosodno rabo inkriminacij, v katerih se zaradi takih ali drugačnih zakonodajalčevih kriminalitetnopolitičnih ciljev pojavijo. Objektivni pogoj kaznivosti je zagotovo ena bolj spornih akademsko obravnavanih tem v kazenskem pravu ravno zaradi nasprotovanja načelu subjektivne ali krivdne odgovornosti. Posebne probleme pa povzroča tudi vprašanje glede možnosti in kaznivosti poskusa kaznivega dejanja, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti, ter vprašanje glede možnosti udeležbe pri kaznivem dejanju, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti. Prav tako se lahko pojavi problem glede časa storitve kaznivega dejanja, ki vsebuje objektivni pogoj kaznivosti, zlasti dogmatično zapleteno postane, kadar je objektivni pogoj kaznivosti vsebovan v trajajočem kaznivem dejanju. Objektivni pogoj kaznivosti v splošnem delu slovenskega Kazenskega zakonika sploh ni definiran, pojavlja se le pri inkriminaciji posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu, zato je potrebna analiza vsakega konkretnega člena posebej, da bomo lahko ugotovili, ali neko kaznivo dejanje vsebuje institut objektivnega pogoja kaznivosti ali ne.
Ključne besede: objektivni pogoj kaznivosti, pravi, nepravi, odnos načela krivdne odgovornosti in objektivnega pogoja kaznivosti, elementi splošnega pojma kaznivega dejanja, načelo zakonitosti, kompleksna analiza norme, poskus, udeležba, zastaranje, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 364; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (765,00 KB)

4.
Institut neprištevnosti z vidika sodne prakse in stališč ljudi : magistrsko delo
Maria Brecelj, 2023, magistrsko delo

Opis: Institut neprištevnosti je eden osnovnih institutov v kazenskem pravu. Njegova pomembnost in kompleksnost se kaže v množici različnih disciplin, ki morajo med seboj sodelovati že pri sami definiciji in v njegovi praksi. V največji meri je vzpostavljeno sodelovanje s sodnimi izvedenci psihološke in psihiatrične stroke za pomoč pri ocenjevanju prištevnosti obdolženca. Skozi raziskavo sodne prakse je bilo ugotovljeno, da je največkrat vzrok za dosojeno neprištevnost duševna motnja oz. duševna bolezen. Vzrok osebnostne motnje je bil za neprištevnost upoštevan le izjemoma, med tem ko je bil v skoraj polovici primerov vseh neprištevnih, v kombinaciji s katero koli motnjo, vzrok tudi vpliv drog ali alkohola. Za prevladujoče vzroke neprištevnosti so se torej izkazale duševne bolezni ter z alkoholom in drogami povezane začasne duševne motnje. Kjer je bila potreba po mnenju sodnega izvedenca, je bil v večini primerov klican le en sodni izvedenec psihiatrične stroke. Iz sodne prakse se je izkazalo, da sodni izvedenec psiholog samostojno v nobenem primeru ni zadostoval kriterijem za celostno in dokončno presojo o duševnem stanju obdolženca. V vseh primerih, kjer sta bila dva izvedenca, sta bili njuni mnenji enotni. Iz analize pritožbenih razlogov je bilo mogoče razbrati, da so se v vseh analiziranih judikatih, razen v enemu, različni razlogi nanašali na prištevnost. Skozi analizo stališč ljudi je bilo ugotovljeno, da imajo udeleženci o neprištevnih osebah negativno mnenje in jih vidijo kot nevarne, nepredvidljive ljudi, z nizko samokontrolo. Kljub temu so udeleženci v primerih lažjih kaznivih dejanj bolj nagnjeni h kaznovanju prištevnega storilca kot neprištevnega. Preko prepoznave prištevnosti storilca skozi resnično zgodbo se je izkazalo, da so udeleženci v več kot 50 % primerov enako ugotovili prištevnost opisanega storilca, kot jo je dosodilo sodišče.
Ključne besede: neprištevnost, sodna praksa, percepcija, stališča, duševne motnje, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 18.05.2023; Ogledov: 469; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

5.
Presoja čezmejnega elementa pri svoboščinah notranjega trga EU : magistrsko delo
Mia Zemljič, 2022, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava zahtevo po čezmejnem elementu pri svoboščinah notranjega trga. Določbe PDEU o svoboščinah notranjega trga se uporabljajo samo, če v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve obstaja čezmejni element. Odsotnost čezmejnega elementa pomeni, da gre za povsem notranji položaj, ki je v skladu s povsem notranjim pravilom zunaj področja uporabe teh določb in posledično tudi zunaj pristojnosti Sodišča EU. Povsem notranji položaji ostajajo v pristojnosti držav članic in so v celoti podvrženi njihovemu nacionalnemu pravu. Za pravilno razumevanje pojmov čezmejnega elementa in povsem notranjih položajev je nujno poznavanje obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Za izpolnitev zahteve po čezmejnem elementu se je tradicionalno zahtevalo dejansko čezmejno gibanje oz. dejanski čezmejni element, vendar so se negativne posledice takšnega pristopa kazale kot lažni negativi in obratna diskriminacija, ki jih je Sodišče EU v svoji novejši sodni praksi poskušalo odpraviti oz. vsaj omiliti s tem, da je s široko razlago razširilo pojem gibanja in s tem obstoj čezmejnega elementa, s tem pa hkrati omejilo primere, ko govorimo o povsem notranjih položajih, pri čemer je navedeno še posebej očitno na področju prostega gibanja oseb, ki danes ne pomeni več samo ekonomske svoboščine, saj pravo EU omogoča prosto gibanje tudi ekonomsko neaktivnim osebam, ki so varovane z določbami PDEU o državljanstvu Unije. Poleg tega pa je Sodišče EU oblikovalo tudi določene izjeme od zahteve po čezmejnem elementu in povsem notranjega pravila na področju prostega pretoka blaga in državljanstva Unije, ki omogočajo, da se pravo EU lahko uporabi tudi, kadar v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve ne obstaja čezmejni element. Posledično je postalo vprašanje, ali neka zadeva spada na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, zelo zapleteno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez poznavanja obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Logična postopkovna posledica dejstva, da povsem notranji položaji ne spadajo na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, je nepristojnost Sodišča EU na podlagi člena 267 PDEU in nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki izhajajo iz zadev, ki se nanašajo na povsem notranje položaje. Kljub temu pa je Sodišče EU večkrat odgovorilo tudi na predhodna vprašanja, ki so izhajala iz nacionalnega postopka, v katerem so bili vsi elementi omejeni na samo eno državo članico. Gre za tradicionalno zelo kaotično in nejasno področje sodne prakse Sodišča EU, pri čemer je korak v pravo smer pomenila novejša zadeva Ullens de Schooten, v kateri je Sodišče EU prvič sistematiziralo vse vrste zadev, v katerih lahko odstopi od splošnega pravila in tradicionalni trilogiji Dzodzi, Guimont, Oosthoek dodalo četrto – Libert. Zahteva po čezmejnem elementu je na prvi pogled jasen in neposreden koncept, ki logično sledi besedilu in ciljem določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, vendar pa sodna praksa Sodišča EU kaže povsem drugačno sliko, zato so se pojavile ideje o spremembi in celo o odpravi zahteve po čezmejnem elementu.
Ključne besede: pravo EU, notranji trg, svoboščine notranjega trga, čezmejni element, povsem notranji položaji, sodna praksa Sodišča EU, povsem notranje pravilo, postopek predhodnega odločanja
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 863; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (836,62 KB)

6.
Spolno nadlegovanje na delovnem mestu - sodna praksa v Sloveniji : magistrsko delo
Mateja Krpič, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen zaključnega dela je analizirati sodne primere zoper spolno nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji. V zaključnem delu so opredeljene različne definicije spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, oblike, vzroki, posledice in načini preprečevanja spolnega nadlegovanja. S študijo spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji smo ugotovili, da imamo štiri pravne akte, ki urejajo področje spolnega nadlegovanja. Z analizo smo ugotavljali, kdo so najpogostejše žrtve in kdo storilci spolnega nadlegovanja, katera oblika je najpogostejša in v kolikšni meri so odgovorni storilci ter delodajalci in kakšen odnos imajo sodišča do te problematike. Med pomembnejšimi ugotovitvami je ugotovitev, da imamo v Sloveniji zelo malo primerov spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, in sicer le 27. Ugotovili smo, da je največ primerov zoper spolno nadlegovanje na delovnem mestu obravnavalo Višje delovno in socialno sodišče; najmanj primerov je obravnavalo Višje sodišče v Kopru in nobenega primera ni obravnavalo Višje sodišče v Celju. Sodišče je ugotovilo, da pri šestih primerih ni šlo za spolno nadlegovanje in pet primerov je vrnilo v ponovno sojenje. Med sodbami je šlo največkrat za tožbo med žrtvijo in delodajalcem, kjer je sodišče v vseh primerih ugotovilo objektivno odgovornost delodajalca in mu prisodilo plačilo odškodnine. Ključna ugotovitev je, da so lahko žrtve soodgovorne za nastalo škodo. Ugotovili smo, da so vse primere prijavile ženske žrtve in da so v vseh primerih bili storilci moški, predvsem tisti v vlogi nadrejene osebe in da je v večini primerov šlo za verbalno spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Rezultati analize kažejo, da nimamo podatka o tem, če imajo delodajalci sprejeto politiko preprečevanja spolnega nadlegovanja na delovnem mestu.
Ključne besede: spolno nadlegovanje, delovno mesto, sodna praksa, Slovenija, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 30.11.2021; Ogledov: 1182; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (726,31 KB)

7.
Argument avtoritete v pravni argumentaciji : magistrsko delo
Rok Resnik, 2021, magistrsko delo

Opis: V skladu s Kaufmannovo proceduralno-materialno teorijo legitimnosti prava ima v pravu argumentacija zelo pomembno vlogo, saj lahko samo logično dosledna racionalna argumentacija znotraj racionalnega diskurza privede do praktično utemeljenega in legitimnega spoznanja. Zahteva po racionalnosti pravnega diskurza postavi pod vprašaj dopustnost oziroma legitimnost sklicevanja na argument avtoritete (argumentum ad verecundiam) v pravni argumentaciji, saj gre za neformalno-logično zmoten argument, ki ni prepričljiv. V pravu se argument avtoritete pojavlja v treh pojavnih oblikah (precedens, ustaljena sodna praksa in prevladujoče mnenje). Z uporabo argumenta avtoritete pravni redi zasledujejo pravno varnost, predvidljivost in stabilnost prava ter enakost pred zakonom. Omejitve uporabe argumenta avtoritete pa nalaga temeljna zahteva po pravilnosti oziroma legitimnosti pravnih odločitev, izpeljana iz načel pravne države, pravne varnosti, pravičnosti in namena prava samega. Racionalnost pravnega diskurza je nujni pogoj za učinkovito doseganje namena prava. V skladu z zahtevo po racionalnosti pravnega diskurza se ni dopustno v pravni argumentaciji sklicevati na argument avtoritete kot nosilni, temveč zgolj podporni argument. Uporaba argumenta avtoritete je v pravni argumentaciji upravičena, v kolikor ne dopušča utemeljevanja pravnih odločitev izključno s sklicevanjem nanj. Z vidika Kaufmannove proceduralno-materialne teorije legitimnosti prava se je kot najustreznejša pokazala doktrina ustaljene sodne prakse, ki dosega trdnost, predvidljivost in enako uporabo prava in hkrati ohranja zadostno mero fleksibilnosti, ki omogoča prilagajanje prava družbi in s tem izpolnjevanje njegove naloge sredstva za dosego legitimnih družbenih interesov ne da bi s tem ogrozila racionalnost pravnega diskurza z dopustnostjo sklicevanja na argument ustaljene sodne prakse kot nosilni argument v podporo pravne odločitve.
Ključne besede: Argument avtoritete, Teorija argumentacije, proceduralno-materialna teorija legitimnosti prava, precedens, prevladujoče mnenje, ustaljena sodna praksa, stare decisis, ustavno procesno jamstvo, nosilni argument, podporni argument.
Objavljeno v DKUM: 08.11.2021; Ogledov: 835; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (514,97 KB)

8.
Normativna urejenost prikritih preiskovalnih ukrepov, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja : magistrsko delo
Ana Zidanšek, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so obravnavani prikriti preiskovalni ukrepi. Rdeča nit pričajočega dela so ukrepi, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in so navedeni v 155. členu Zakona o kazenskem postopku. V boju proti organiziranemu kriminalu, ki predstavlja najhujšo obliko kaznivih dejanj, mora policija uporabiti posebne ukrepe, da bi ta kazniva dejanja odkrila in jih omejila. Problematika ukrepov 155. člena Zakona o kazenskem postopku se kaže v tem, da predstavljajo moralno – etično dopustnost izvajanja kaznivih dejanja s strani predstavnikov države. Policija mora delovati zakonito in legitimno in ne sme na kakršenkoli način osebo napeljati , da bi izvršila kaznivo dejanje, to bi pomenilo, da država sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja. Sodišče je tisto, ki ugotavlja ali je pri izvajanju ukrepov prišlo do policijske provokacije oziroma entrapmenta. Na podlagi subjektivno – objektivnega testa, ki ga je slovenska zakonodaja povzela po ameriški zakonodaji, mora presojati ali je bil storilec napeljan k izvršitvi kaznivega dejanja. Če sodišče ugotovi, da je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejane, ki je bilo storjeno na podlagi prikritih policijskih ukrepov. Zakonska ureditev omenjenih ukrepov bi morala biti bolj specifična v delih kjer se nanaša na policijsko provokacijo in napeljevanje, predvsem bi moral biti opredeljena definicija policijske provokacije. Ker je bilo ameriško sodišče prvo, ki je uporabilo entrapment obrambo, zajema pričajoče delo tudi analizo med slovenskimi in ameriškimi sodbami Vrhovnih sodišč. Primerjava daje vpogled v dojemanje policijske provokacije obeh sodišč.
Ključne besede: policija, preiskovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, napeljevanje, navidezna storitev kaznivega dejanja, človekove pravice, sodna praksa, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 28.10.2021; Ogledov: 1196; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (851,45 KB)

9.
Hudodelsko združevanje - teoretične dileme in sodna praksa : magistrsko delo
Luka Škrinjar, 2020, magistrsko delo

Opis: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Ključne besede: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 1572; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (972,23 KB)

10.
Trpinčenje na delovnem mestu na upravnih enotah v Sloveniji : magistrsko delo
Petra Divjak, 2020, magistrsko delo

Opis: O trpinčenju na delovnem mestu se v zadnjem času veliko govori in piše. Na področju trpinčenja je bilo izvedenih že nekaj raziskav, katerih izsledki kažejo, da je trpinčenje prisotno v različnih organizacijah. Pojem trpinčenje je v slovenski zakonodaji opredeljen kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. To pomeni, da trpinčenje ni enkratno dejanje, ampak gre za ponavljajoče se in sistematično ravnanje, ki je odvisno od neželenih vedenj na delovnem mestu in od delovnega okolja. Upravne enote imajo v zvezi s preprečevanjem trpinčenja na podlagi zakonodaje sprejeta ustrezna pravila in navodila. Za potrebe magistrskega dela je bila opravljena raziskovalna naloga. Namen raziskave je bil ugotoviti, katere oblike ravnanj zaposleni na upravnih enotah v Sloveniji zaznavajo kot sistematično nasilje na delovnem mestu, kako pogosto je trpinčenje na delovnem mestu med zaposlenimi, kdo nad zaposlenimi najpogosteje izvaja trpinčenje in kako trpinčenje na delovnem mestu vpliva na nezadovoljstvo z delom. Rezultati raziskave kažejo, da je trpinčenje prisotno, ni pa pogosto, da ga najpogosteje izvaja vodstveni kader in da obstaja povezanost med nezadovoljstvom z delom in prisotnostjo trpinčenja na delovnem mestu. Anketiranci menijo, da se trpinčenje najbolj izraža s kričanjem in zmerjanjem; odkritim spolnim nadlegovanjem; grožnjami s fizičnim nasiljem in sistematičnim nasiljem na delovnem mestu. Anketiranci pa so na delovnem mestu najpogosteje trpinčeni z obrekovanjem in širjenjem slabega mnenja o njih.
Ključne besede: magistrska dela, trpinčenje, upravna enota, zakonodaja, sodna praksa, delovna mesta
Objavljeno v DKUM: 22.12.2020; Ogledov: 1186; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

Iskanje izvedeno v 8.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici