Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Slovenska ureditev policijskega zbiranja obvestil lahko zaradi svoje specifičnosti in razdeljenosti povzroči težave v poteku predkazenskega in kazenskega postopka. S problematiko zbiranja obvestil so se avtorji ukvarjali že od samega začetka sprejemanja novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po osamosvojitvi. Od leta 1994, ko je bil sprejet ZKP, pa do danes je bilo narejenih veliko sprememb, in sicer tudi na področju zbiranja obvestil. Izvedli smo pregled, kako so te spremembe vplivale na obravnavano tematiko. Začeli smo teoretičnim pregledom relevantne zakonodaje s področja kazenskega prava ter tudi policijskega prava, nadaljevali pa s pregledom in analizo sodne prakse s področja zbiranja obvestil po 148. členu ZKP. Celovito smo zajeli problematiko zbiranja obvestil po obstoječi zakonodaji. Opredelili smo nekatera izstopajoča področja, ki se v sodni praksi pojavljajo v povezavi z zbiranjem obvestil. Iz dostopne literature je razvidno, da nekatere težave v povezavi z zbiranjem obvestil še zmeraj obstajajo. Pojavljajo se predvsem glede usode uradnih zaznamkov, o njihovem izločanju iz sodnih spisov, kot tudi definicije obvestila, zbranega po 148. členu ZKP ter sam postopek zbiranja obvestil, ki ga zakon izrecno ne opredeljuje. Veliko sodne prakse je zaznati na področju zbiranja obvestil od osumljenca, le-to se od zbiranja obvestil od oseb, ki niso osumljene, razlikuje. Določitev trenutka, ki označuje, da je neka oseba postala osumljenec in je potrebno takšno osebo seznaniti z njegovimi pravicami, namreč ni zmeraj jasna.
Ključne besede: policija, zbiranje obvestil, predkazenski postopek, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2024; Ogledov: 148; Prenosov: 94
Celotno besedilo (586,55 KB)

Opis: V magistrskem delu so obravnavani prikriti preiskovalni ukrepi. Rdeča nit pričajočega dela so ukrepi, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in so navedeni v 155. členu Zakona o kazenskem postopku. V boju proti organiziranemu kriminalu, ki predstavlja najhujšo obliko kaznivih dejanj, mora policija uporabiti posebne ukrepe, da bi ta kazniva dejanja odkrila in jih omejila. Problematika ukrepov 155. člena Zakona o kazenskem postopku se kaže v tem, da predstavljajo moralno – etično dopustnost izvajanja kaznivih dejanja s strani predstavnikov države. Policija mora delovati zakonito in legitimno in ne sme na kakršenkoli način osebo napeljati , da bi izvršila kaznivo dejanje, to bi pomenilo, da država sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja. Sodišče je tisto, ki ugotavlja ali je pri izvajanju ukrepov prišlo do policijske provokacije oziroma entrapmenta. Na podlagi subjektivno – objektivnega testa, ki ga je slovenska zakonodaja povzela po ameriški zakonodaji, mora presojati ali je bil storilec napeljan k izvršitvi kaznivega dejanja. Če sodišče ugotovi, da je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejane, ki je bilo storjeno na podlagi prikritih policijskih ukrepov. Zakonska ureditev omenjenih ukrepov bi morala biti bolj specifična v delih kjer se nanaša na policijsko provokacijo in napeljevanje, predvsem bi moral biti opredeljena definicija policijske provokacije. Ker je bilo ameriško sodišče prvo, ki je uporabilo entrapment obrambo, zajema pričajoče delo tudi analizo med slovenskimi in ameriškimi sodbami Vrhovnih sodišč. Primerjava daje vpogled v dojemanje policijske provokacije obeh sodišč.
Ključne besede: policija, preiskovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, napeljevanje, navidezna storitev kaznivega dejanja, človekove pravice, sodna praksa, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 28.10.2021; Ogledov: 1290; Prenosov: 149
Celotno besedilo (851,45 KB)

Opis:
Ključne besede: policija, kazenski postopek, preiskovanje, tajno delovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, policijska provokacija, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 14.11.2011; Ogledov: 2841; Prenosov: 420
Celotno besedilo (496,89 KB)