Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pri sodnomedicinski analizi poškodb s strelnim orožjem gre za nabor postopkov, ki jim strokovnjaki s področja sodne medicine sledijo pri obravnavi strelnih poškodb ne glede na vrsto strelnega orožja, s katerim je bila poškodba povzročena. V proces obravnave smrti kot posledice strelne poškodbe ne sodi le obdukcija umrlega, temveč je potrebno tudi poznavanje balistike rane, fizike ter drugih komplementarnih znanj, s katerimi prepletamo način preiskovanja. Sodnomedicinska in kriminalistična veda se pri preiskavi poškodb in smrti zaradi uporabe strelnega orožja dopolnjujeta. Sodnomedicinska veda se ukvarja s proučevanjem načina in mehanizma poškodovanja, oceno strelne razdalje, značilnostmi strelnih ran ter vzrokom smrti, medtem ko se kriminalistična veda ukvarja z vrsto orožja, naboja, iskanjem osumljencev ter zbiranjem informacij in obvestil. Da bi celoten postopek tekel pravilno, pa je treba tekom preiskave zagotoviti ustrezno zavarovanje sledi in predmetov ter vzdrževati raven strokovnosti. Strelne poškodbe so povzročene z različnimi tipi strelnega orožja. Preiskovalci v praksi naletijo na raznovrstno paleto strelnega orožja – od doma sestavljenega oziroma predelanega do tovarniško izdelanega. Z gibanjem projektila v orožju, izven njega in do trenutka, ko ta zadane tarčo, se ukvarja balistika. Balistika je veda, ki proučuje gibanje projektila v orožju in izven njega, tako med drugim zajema tudi balistiko rane, tj. proučevanje gibanja projektila po prodoru v človeško tkivo. Upoštevajoč obseg rane, se določi, ali je bil strel izveden iz dolgocevnega orožja (obsežnejše uničenje tkiva) ali kratkocevnega orožja. V pravilno zastavljenem postopku obravnave samomora ali umora s strelnim orožjem so upoštevani najrazličnejši indici, s katerimi preiskovalci opredelijo vrsto dejanja. Pri samomorih je značilno, da do poškodbe pride na delih telesa, ki so samomorilcu lažje dostopni, pri umorih pa so pogosti streli v vitalne organe.
Ključne besede: diplomske naloge, sodna medicina, balistika, umor, samomor, strelne poškodbe
Objavljeno v DKUM: 11.11.2021; Ogledov: 1375; Prenosov: 126
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Namen prispevka: V prispevku želimo širšemu krogu predstaviti klinično forenzično medicino, njen pomen in vlogo, obseg in stanje v Sloveniji ter ambulanto, kjer preglede izvajamo. Ugotovitve: Klinična forenzična medicina je pomembna veja sodne medicine. Pomembneje se je začela razvijati v 60. letih 20. stoletja. Razcvet pa doživlja zadnjih 10 let. Ukvarja se predvsem s forenzičnimi pregledi žrtev fizičnega in spolnega nasilja, vendar to ni edino področje delovanja klinične forenzične medicine. Gre za zdravniški pregled z uporabo kliničnih znanj in postopkov ter diagnostičnih metod po načelih forenzične preiskave. Telo preiskovanca, ki je lahko žrtev ali osumljenec, predstavlja kraj kaznivega dejanja, ki ga je treba forenzično pregledati, kar pomeni tehnično in strokovno pravilno opisati poškodbe ter jih tudi primerno zavarovati kot dokaz. Primerno lahko te poškodbe zavaruje le zdravnik strokovnjak – tj. specialist sodne medicine z natančnim opisom in opredelitvijo vrste poškodbe, fotodokumentacijo ipd. Hkrati mu je kot zdravniku tudi dovoljeno posegati na in v telo, kar pomeni, da odvzame in zavaruje tudi brise s površine telesa in telesnih odprtin. Govorimo o odnosu strokovnjak/izvedenec – preiskovanec in ne o odnosu zdravnik – bolnik. Vse to pa lahko opravi le v primernem prostoru in ob sodelovanju s primernim kadrom. Prvo predstavlja tehnično opremljena in prostorsko primerno zasnovana klinična forenzična ambulanta. Kader pa predstavlja forenzično izobražen zdravnik in medicinska sestra, pomoč administracije ter dostopnost do drugih medicinskih specialnosti in nemedicinskega osebja. Trenutno je edina primerno kadrovsko in tehnično opremljena klinična forenzična ambulanta v prostorih Inštituta za sodno medicino v Ljubljani. Dostopna je štiriindvajset ur vse dni v letu. Ambulanta se uporablja predvsem za potrebe policije in pravosodja. Financiranje klinične forenzične medicine v Sloveniji je za enkrat slabo urejeno. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek bo širši strokovni javnosti, predvsem policiji in pravosodju, preiskovalnim sodnikom in tožilstvu, približal pojem klinične forenzične medicine in ambulante. Odgovorni, opremljeni z vedenjem, bodo tako pogosteje posegli po kliničnem forenzičnem pregledu žrtev in osumljencev v kazenskih postopkih, kar bo pripomoglo k boljši celostni oskrbi žrtev. Bolje bodo zavarovani tudi pomembni dokazi. Obravnava v klinični forenzični ambulanti bo prinesla večjo korist tako žrtvi kaznivega dejanja kot tudi samemu kazenskemu postopku.
Ključne besede: klinična forenzična medicina, forenzična ambulanta, sodna medicina
Objavljeno v DKUM: 07.04.2020; Ogledov: 1503; Prenosov: 69
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Z vprašanjem smrti in z njo povezanimi psihološkimi in sociološkimi vplivi na posameznika in na družbo se poglobljeno ukvarjajo različne znanstvene discipline. Posebno mesto zaseda proučevanje smrti in njenih posledic v medicinski, pravni in kriminalistični znanosti. Znanstveno raziskovanje smrti v medicini je osredotočeno v patologijo njenih vzrokov in v iskanje preventivnih in kurativnih ukrepov za daljšanje človeškega življenja. Poleg te, brez dvoma najpomembnejše funkcije medicinske znanosti, pa se patologija in sodna medicina, kot pomembni veji medicine, s svojimi raziskavami ukvarjata s tistimi posmrtnimi znaki, ki kažejo na to, ali je človek umrl po naravni poti ali pa je smrt posledica dejanja ali ravnanja pokojnega ali koga tretjega. Če je naloga medicine, da nesporno ugotovi smrt, čas in njen vzrok, je naloga prava, da uredi pravno varstvo in pravna razmerja do smrti, pravno opredeli smrt in uredi vse njene pravne posledice. Ker gre v primeru smrti za pomembno pravno dejstvo, ne zadostuje zgolj, da je smrt nedvomno ugotovljena, ampak je za pravo ključno, da je natančno ugotovljen točen čas in vzrok smrti. Zato so okoliščine, v katerih je smrt nastopila, v pravu še kako pomembne. Poznavanje natančnega časa in vzroka smrti ima še poseben pomen v kriminalistiki in v kazenskem pravu. Pri nasilnih smrtih, kjer gre za sum storitve kaznivega dejanja, se pogostokrat na podlagi natančno ugotovljenega časa in vzroka smrti usmerja preiskava na točno določenega osumljenca kaznivega dejanja ali pa se s pomočjo preverjanja drugih pomembnih okoliščin, v katerih je smrt nastopila, oži krog domnevnih osumljencev. Natančna posmrtna diagnoza časa in vzroka smrti zahteva multidisciplinarno sodelovanje med policijo, ki ugotavlja pomembne okoliščine smrti, in zdravnikom, ki opravlja mrliški pregled trupla. Na podlagi navedenega obravnavamo postmortalno diagnostiko kot del kriminalistične diferencialne diagnoze in kot del medicinske posmrtne diagnostike. Na strokovnost in kakovost postmortalne diagnostike v marsičem vplivajo organizacijski in kognitivni dejavniki. Neustrezna organizacija dela v policiji in v zdravstvu, 6 pomanjkanje strokovnega usposabljanja in neustrezen sistem financiranja mrliškopregledne službe so zgolj nekateri od organizacijskih dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo na kvaliteto dela. Pomanjkanje znanj in izkušenj, napake v percepciji, ‘miselni tunel’ in negativna predispozicija pa so nekateri od množice kognitivnih dejavnikov, ki vplivajo na policiste, kriminaliste, zdravnike splošne prakse in izvedence sodne medicine, da postavijo napačno postmortalno diagnozo. Organizacijski in kognitivni dejavniki na področju mrliškopregledne službe ter njihov vpliv na kakovost kriminalistične in medicinske postmortalne diagnostike predstavljajo jedro raziskave. Analiziramo najpogostejše napačne postmortalne diagnoze preiskovalcev in zdravnikov ter ugotavljamo njihove vzroke in posledice. Ugotavljamo razlike v kakovosti ogledov krajev najdbe trupel v Sloveniji, ko ogled opravljajo policisti s policijskih postaj in tistimi ogledi, ki jih opravijo kriminalisti iz sektorjev kriminalistične policije, pri čemer iščemo organizacijske in kognitivne razloge za razlike v kvaliteti dela. Obstaja namreč največja verjetnost, da pride do napak pri ugotavljanju vzroka smrti v primerih, ko ogled kraja najdbe trupla opravljata policist in zdravnik, oba brez specialističnih znanj in izkušenj. Takšne situacije bi lahko preprečila ustrezna organizacija obeh vpletenih služb. Do napak prihaja tudi zaradi rutinskega reševanja problemov v zvezi z najdenimi trupli, ki jih je mogoče zmanjšati z ustreznimi vsebinami usposabljanj in spremembami v organizaciji obeh služb. V drugem delu raziskave z analizo pravnih ureditev mrliškopregledne službe v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji ter strokovnimi stališči ekspertov kriminalistične in sodnomedicinske stroke primerljivih držav identificiramo dobre in slabe prakse. V tretjem delu raziskave z analizo a
Ključne besede: kriminalistično preiskovanje, preiskovalne napake, smrtni primeri, samomori, umori, uboji, smrtne nesreče, ogled kraja kaznivega dejanja, mrliškopregledna služba, sodna medicina, postmortalna diagnostika, forenzična patologija, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 16.05.2014; Ogledov: 3095; Prenosov: 556
Celotno besedilo (1,81 MB)