SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 83
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
6.
TABORIŠČE TEHARJE IN AMNESTIJA leta 1945
Terezija Potočnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Povzetek Eden najtemnejših, če ne celo najtemnejši madež slovenske zgodovine, je nastal v letu 1945 tik po koncu druge svetovne vojne. To temno obdobje je zaznamovano z državljansko vojno, z revolucijo, z begi iz domovine, nesrečno vrnitvijo vanjo, s koncentracijskimi taborišči in množičnimi poboji. Ko so bili pripadniki domobranskih enot vrnjeni nazaj v Slovenijo, so bili najprej deportirani v koncentracijska taborišča širom po Sloveniji. Eno od takih je bilo tudi taborišče Teharje. Tja so namestili množico domobrancev, njihovih pomožnih enot, civilistov, ki so jih spremljali. Torej; v istem taborišču so se znašli tako civilisti, ki so spremljali domobrance, kot tudi drugi, ki so bili zaprti bodisi zaradi kolaboracije ali posedovanja dobrin, ki si jih je zaželela nova oblast. Nova oblast, bolje rečeno osvobodilna fronta (OF) pod vodstvom komunistične partije (KP), je prevzela oblast na vseh področjih, to se je odražalo tudi v sodstvu, ki je začelo vsebovati prvine socialističnega prava, še prej pa so z dekretom ukinili predvojno pravo. To je vodilo v pravni nered, v katerem so se dogajali montirani procesi in montirane obsodbe. Veliko večino zaprtih domobrancev, ki so jih pred tem razdelili v skupine, so izvensodno pobili. Preživeli, v primeru Teharij sta bili to skupini B in A, ki so ju sestavljali mladoletni domobranci, pa so bili na milost in nemilost prepuščeni življenju v koncentracijskem taborišču. Velik del jih je bil obsojen zaradi pripadnosti domobranskim enotam. Vojaško sodišče v Celju je obsodilo 405 zapornikov. Obsojeni so bili na različno dolge kazni odvzema svobode s prisilnim delom in odvzemom državljanskih in političnih pravic. Tega jih je odrešila amnestija, ki je bila razglašena 3. 8. 1945 in po kateri se je iz taborišča Teharje v svobodo napotilo 369 amnestirancev. Amnestirani pa niso bili le bivši domobranci, temveč tudi civilne osebe. Za nekatere med njimi obstajajo obsodbeni dokumenti, za druge pa le dva seznama, eden popolnoma amnestiranih in drugi delno amnestiranih. Slednji so v taborišču dalje prestajali kazen, še v času, ko se je taborišče jeseni 1945 preoblikovalo v kazensko taborišče Teharje.
Ključne besede: Ključne besede: taborišče Teharje, domobranci, amnestija, poboji, montirani procesi, politika in sodstvo leta 1945, vojaška sodišča.
Objavljeno: 22.08.2009; Ogledov: 6549; Prenosov: 738
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

7.
SODNO REŠEVANJE INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPOROV
Katarina Kotnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Za delovno razmerje je značilno, da gre praviloma za trajno razmerje med delavcem in delodajalcem, za odvisno razmerje, ki se kaže v podreditvi delavca delovnemu procesu in navodilom s strani delodajalca. Hkrati gre za prostovoljno razmerje, v katerem je delavec posebej varovan, zaradi podrejenega položaja. Prav tako pa je delavčev socialni položaj in položaj njegove družine odvisen od praviloma najpomembnejšega vira dohodka iz naslova plačila za delo. V primeru delovnega spora mora biti delavcu delovno pravno varstvo njegovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja učinkovito zagotovljeno tudi v postopku reševanja tega spora pred delovnimi sodišči. Tako kot velja za druge spore, velja tudi za delovne, da je potrebno njihovo število zmanjševati, jih preprečevati ali se jim izogniti. Ker pa to dostikrat ni mogoče, je potrebno uporabiti vsa sredstva, da bi bil spor čimprej rešen. Čim hitrejša rešitev delovnega spora je v interesu tako delodajalca, ki ga bo v primeru zavlačevanja in končnega uspeha delavca bremenilo nadomestilo plače za ves čas, ko delavec ni delal, kot delavca. Zaradi velikega pripada novih zadev in števila nerešenih zadev iz preteklih let, je čas reševanja delovnih sporov (individualnih in kolektivnih delovnih sporov) na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani v letu 2007 znašal v 68,7% vseh zadev več kot 6 mesecev, v letu 2006 pa je bil ta odstotek še višji (72,2%). Vendar na trajanje postopka ne vpliva le sodišče, ampak tudi stranke, in sicer z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja ter tako, da ne zlorabljajo svojih pravic v postopku. Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti najpogostejši način reševanja individualnih delovnih sporov po naši zakonodaji, to je sodni način. Pred tem pa se je potrebno seznaniti s temeljnimi instituti in pojmi, ki se nanašajo na individualni delovni spor — stranke, organi,… ki bodo tudi predhodno obravnavani.
Ključne besede: delovno razmerje, delovni spor, individualni delovni spor, sodno varstvo, delovna sodišča, trajanje postopka.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 3349; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (408,78 KB)

8.
PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI NA PODLAGI SODBE SODIŠČA
Saša Drobnak, 2009, diplomsko delo

Opis: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je bil v slovensko pravo po vzoru nemškega prava vnesen leta 2003. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je posebnost, saj predstavlja nasprotje načelu reintegracije delavca. V tem primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja. Trajanje delovnega razmerja sodišče ugotovi najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, nato prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Omejitev odškodnine je bila v slovensko zakonodajo vnesena z novelo ZDR-A, pred tem je zakon določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava. Lahko pa sodišče enako ugotovi tudi ne glede na predlog delavca v primeru, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Delavec — tožnik lahko zahtevek do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, brez privolitve delodajalca — toženca, spremeni tako, da zahteva, da sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, ker pa delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter odškodnino. Načeloma mora sodišče v skladu s procesnimi pravili odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V primeru, ko sodišče kljub zahtevku delavca po reintegraciji ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in razveže delovno razmerje, pa ne ravna v skladu s temi pravili. Problem v takšnem primeru predstavlja tudi določitev odškodnine, če delavec ni postavil zahtevka za določitev le te. Zakon je včasih določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava, kar je bila zelo ohlapna določba. Tako je zakonodajalec dopustil, da kriterije za določitev le te oblikuje sodna praksa. Po spremembi zakona še vedno niso določeni natančni kriteriji za določitev odškodnine, je pa določena njena najvišja višina. Bistvena razlika med nemško in slovensko ureditvijo navedenega instituta je ta, da mora biti v nemškem sistemu v primeru uporabe instituta vedno prisotna predpostavka, da ena od strank, bodisi delavec, bodisi delodajalec, meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V slovenskem sistemu pa lahko sodišče o tem odloči samo, brez predloga strank.
Ključne besede: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodna razveza, odločanje brez predloga, odškodnina, tožbeni zahtevek, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, konvencija MOD št. 158, prenehanje delovnega razmerja, nezakonita odpoved delodajalca.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 4775; Prenosov: 770
.pdf Celotno besedilo (456,78 KB)

9.
10.
KAZENSKOPRAVNA PROBLEMATIKA DAVČNEGA VRTILJAKA
Simon Križnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Davčni vrtiljak je najbolj znana sistemska utaja davka na dodano vrednost (dalje DDV), z načinom pogostih nakupov in prodaj med sodelujočimi davčni zavezanci, ki so lahko resnični ali fiktivni, en udeleženec pa se nahaja v drugi državi Skupnosti. Utaja DDV tipa vrtiljak deluje na principu zahtevkov vračila DDV, ki v verigi dobav nikoli ni bil vplačan. Je resen problem vseh držav članic EU, ki je nastal z uvedbo sistema prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala znotraj skupnostnega evropskega trga. Davčni vrtiljaki bodo obstajali tako dolgo, dokler ne bo sistematičnih sprememb zakonodaje pri ustanavljanju gospodarskih družb tipa »missing trader« in učinkovitih davčnih organov, organov pregona in eksplicitnih obsodilnih sodb zoper organizatorje davčnih vrtiljakov. Kazensko pravo ne more biti edino sredstvo v boju zoper tovrstno gospodarsko kriminaliteto. Preseganje stanja neučinkovitosti na tem področju je v državi, ki se neuspešno spopada z gospodarskim kriminalom, dolgoročno možno ob združitvi moči strok gospodarskega prava, kazenskega prava, kriminalistike, kazenskega procesnega prava in nujnega dviga zavesti oziroma gospodarske kulture.
Ključne besede: davčni vrtiljak, »missing trader«, gospodarska kriminaliteta, finančna kriminaliteta, davčna zatajitev, Kazenski zakonik (KZ-1), Uredba komisije ES 1925/2004, Direktiva Sveta 2006/112/ES, Sodba Sodišča ES C-439/04 in C-440/04, odkrivanje in pregon, statistika davčnih zatajitev, ukrepi za izboljšanje.
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2260; Prenosov: 372
.pdf Celotno besedilo (615,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici