| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 72
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija
Valerija Korošec, 2000, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija (podnaslov 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije) predstavlja izhodišče teza, da ima sociološka disciplina 'problem z identiteto', kar se v veliki meri pripisuje 'fragmentaciji discipline na teoretičnem nivoju'. Glede na to je cilj te naloge v preučitvi pogojev in možnosti postmodernistične sociologije, da preseže teoretično razdrobljenost in dihotomije 'uradne' sociologije. Žal pa niti pojem sociologije niti pojem postmodernizma (ali postmoderne), na katerega se naslanja poimenovanje 'postmodernistična sociologija' nista enoznačno, natančno in konsenzualno opredeljena, spričo česar je bil potreben zaris (sedanjega) stanja v okviru sociološkega in v okviru postmodernističnega diskurza, kjer so se izkristalizirala najbolj problematična vprašanja. Predvsem v okviru relativno mladega postmodernističnega diskurza, je bilo vloženega kar nekaj truda v konsistentno, koherentno in smiselno predstavitev postmoderne, postmodernizma, postmodernistične paradigme mišljenja in postmodernistične sociologije. V zarisu postmodernističnega diskurza je postmoderna predstavljena kot tisti najširši pojem, s katerim je mogoče poimenovati sodobno družbo. V delu polja postmoderne je mogoče govoriti o postmodernizmu v smislu kulturnih in intelektualnih trendov oz. premikov. Znotraj postmodernizma pa je mogoče govoriti o postmodernizmu kot 'intelektualnem fenomenu', ki na določen način podaja in zaobjema epistemološke, ontološke in metodološke predpostavke (izhodišča) postmodernizma. Na tem 'fenomenu' sloni tudi zaris postmodernistične sociologije, tj. na epistemoloških, ontoloških in metodoloških predpostavkah podanih, v okviru postmodernizma. V pogledu 'ocene pogojev in možnosti' postmodernistične sociologije glede na 'uradno' sociološko disciplinarno matrico je bila postmodernistična sociologija soočena s tematikami, kot so: proces deideologizacije, reinterpretacija 'zgodovinskega spomina' sociološke discipline, 'jedro' sociologije na način štirih konstitutivnih vprašanj sociologije (vprašanje družbenega reda, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo, vprašanje družbenega razvoja in vprašanje epistemološkega modela sociologije) in proces 'pluralistične konvergence na ravni teorij'. V okviru slednjega je bila postmodernistična sociologija soočena s sociološkimi teorijami, kot so: simbolični interakcionizem, etnometodologija, funkcionalizem in marksizem. Kot rezultat teh soočenj se je zdela upravičena ugotovitev, da je mogoče postmodernistično sociologijo videti kot fenomenološko orientirano sociologijo, ki do določene mere lahko prispeva h konsolidaciji sociološke discipline - v pogledu teoretične fragmentiranosti kot tudi v pogledu 'imidža' sociologije. Ob vprašanju umestitve postmodernistične sociologije v okvir sociološke discipline pa se je pokazalo, da moramo upoštevati širši okvir, tj. okvir, v katerem se je pojavil in razvil postmodernizem. Razvoj postmodernizma je bil koncipiran v skladu s Kuhnovim konceptom paradigme. Kot rezultat raziskave razvoja postmodernizma se je zdela možna ugotovitev, da je 'prejšnja', tj. moderna misel v veliki meri 'dekonstruirana' in 'deevalvrana' v okviru dveh polov epistemološkega prostora moderne, tj. moderne filozofije in pozitivistične moderne znanosti. V okviru te naloge se tako 'možnost' postmodernistične paradigme mišljenja kaže na treh nivojih: kot epistemologija, ontologija in metodologija človeka ob koncu 20. stoletja, kot specifični pogled na preteklost (moderno) ter kot Kuhnovski pogled na razvoj družbe ali znanosti. V pogledu vprašanja postmodernistične paradigme mišljenja in sociologije se v postmodernistični perspektivi podaja ocena, da sta moderna in 'uradna' sociologija deevalvriani v meri, kot sta vezani na moderno filozofijo in moderno znanost, tj. na misel moderne. V postmodernistični perspektivi se tako postmodernistična sociologija kaže kot možnost 'nove' sociologije, v okviru 'uradne' discipline pa kot ena od fenomenološko orientiranih sociologij ali celo kot sinteza le-teh. Na splošno pa je mogoče reči, da je narava te raziskave preozko zastavljena, da bi omogočala kaj več kot ugotovitev, da je vse, kar je povezano s postmodernizmom, še vedno zelo 'kontradiktorno' in 'nedoločljivo' – hkrati, in kljub temu, pa vredno premisleka, saj postmodernizem deluje tako, da 'znano' pokaže v novi luči in tako odpira vedno 'nova' vprašanja - tudi v okvirih sociologije. Prvi razlogi za pisanje doktorske naloge z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija s podnaslovom 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije' so bili v večji meri subjektivne narave. S prihodom na delovno mesto asistentke na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Oddelku za sociologijo, sem se namreč soočila z zahtevo, ki velja na Univerzi, da poglobim in razširim fond (svojega) sociološkega znanja.
Ključne besede: postmodernizem, sociologija, disertacije
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 408; Prenosov: 0

3.
Delo Milice Bergant in razumevanje koncepta permisivne vzgoje
Suzana Fideršek, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja biografijo Milice Bergant in podrobneje analizira nekaj njenih ključnih del. Njena glavna dela mejijo pretežno na področje pedagoške sociologije. Nas je zanimala predvsem njena konceptualizacija permisivnega vzgojnega koncepta, ki se pomembno razlikuje od današnjega koncepta permisivne vzgoje oziroma vsedopuščajoče laissez-faire vzgoje. Prizadevanja Milice Bergant za konceptualizacijo permisivnega vzgojnega koncepta bomo prikazali na primeru Eksperimenta v Logatcu – akcijske raziskave, ki jo je Bergantova med leti 1967 in 1971, skupaj s sodelavci, izvedla z namenom uvajanja permisivne vzgoje v vzgojne zavode, kjer je do tedaj pretežno prevladoval represivni vzgojni stil. Glavni namen tega teoretičnega dela je bil primerjalno osvetliti poglede na permisivnost s strani Bergantove s pogledi na permisivnost v današnji sodobni družbi.
Ključne besede: Milica Bergant, pedagoška sociologija, permisivni vzgojni koncept, Eksperiment v Logatcu.
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 655; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

4.
Vloga in pomen medpredmetnega povezovanja geografije in sociologije s stališča gimnazijskih učiteljev geografije in/ali sociologije v Sloveniji
Alen Štandeker, 2017, magistrsko delo

Opis: V pričujočem magistrskem delu smo preučili tematiko medpredmetnega povezovanja (MP) in jo povezali z vključevanjem medpredmetnih vsebin pri pouku geografije ter sociologije v gimnazijah. Z razpošiljanjem delno standardiziranih elektronskih intervjujev in kvalitativno analizo pridobljenih podatkov smo izvedli raziskavo stališč na vzorcu dveh gimnazijskih učiteljev geografije ter dveh gimnazijskih učiteljic sociologije v Sloveniji. Intervjuvani učitelji so si enotni, da je MP geografije in sociologije pri pouku smiselno, kadar s tem največ pridobijo učenci. Trdijo, da je prevladujoč odnos drugih deležnikov, tj. sodelavcev in ravnateljev, izrazito naklonjen MP pri pouku. Trije od štirih intervjuvanih učiteljev MP med geografijo in sociologijo pri pouku praktično ne izvajajo. Delovna doba učiteljev ne vpliva na pogostost uporabe MP geografije in sociologije pri pouku. Intervjuvani učitelji se v okviru MP pri pouku srečujejo predvsem s tehničnimi ovirami. Nihče od intervjuvanih učiteljev pri načrtovanju MP geografije in sociologije ne uporablja učnega načrta (UN) predmeta, ki ga sam ne poučuje. Intervjuvani učitelji so imeli v karierah vselej možnost dodatnega strokovnega usposabljanja. Omenjeni zagovarjajo uporabo načela aktualizacije pri pouku in opozarjajo na nujnost posluževanja tega načela. V empiričnem oziroma praktičnem delu magistrskega dela smo analizirali učni načrt predmetov geografija in sociologija z vidika MP ter zapisali pet predlogov možnosti MP obravnavanih predmetov s poudarkom na aktualizaciji vsebine.
Ključne besede: medpredmetno povezovanje, geografija, sociologija, gimnazija, učitelji geografije, učitelji sociologije, učni predlogi
Objavljeno: 13.12.2017; Ogledov: 1005; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

5.
Dinamika delavske zavesti
Jadwiga Staniszkis, 1983, izvirni znanstveni članek

Ključne besede: Jadwiga Staniszkis, sociologija, socializem, delavski razred, Poljska
Objavljeno: 01.08.2017; Ogledov: 605; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (10,32 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Hervardi, Valenčič in vprašanje rasizma
Boris Vezjak, 2015, strokovni članek

Ključne besede: rasizem, ekstremizem, Hervardi, mediji, sodišče, sociologija
Objavljeno: 01.08.2017; Ogledov: 710; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (3,33 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
8.
Tomaž Krpič: Telo, umetnost in družba
Mojca Puncer, 2013, recenzija, prikaz knjige, kritika

Ključne besede: ocene in poročila, ocene knjig, umetnost, sociologija, Tomaž Krpič
Objavljeno: 12.05.2017; Ogledov: 727; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (438,78 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
NOVODOBNIŠKE PREDSTAVE O ČLOVEŠKI DUŠEVNOSTI IN OSEBNOSTNI RASTI NA PRIMERU UDELEŽENCEV DUHOVNE ŠOLE VILIJA RAVNJAKA
Anja Simonič, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil raziskati novodobniške predstave o človeški psihični naravi in osebnostni rasti. Za novodobniško duhovnost je značilen poudarek na posamezniku, ki si sam oblikuje svojo duhovno pot, tako da prosto izbira med raznimi novodobniškimi ponudbami. Kot primer takšne novodobniške ponudbe smo analizirali Duhovno šolo Vilija Ravnjaka. S primerjavo študijskega gradiva in socioloških novodobniških teorij smo ugotovili, da duhovna šola vsebuje ključne novodobniške karakteristike in s svojimi dodatnimi idejnimi koncepti celo presega Jungov koncept individuacije in sebstva. V nadaljnji raziskavi smo z intervjuji dveh skupin, udeležencev Duhovne šole Vilija Ravnjaka in njihovih ne-novodobniških vrstnikov, ter s pomočjo metode kodiranja odkrivali razlike v njihovih novodobniških pogledih. Analizirali smo njihove predstave o človeški psihi, njihovo samopodobo, dojemanje lastnih senc ter identifikacijo s konceptom sebstva. Rezultati so pokazali, da pri predstavi o človeški psihi in pri samopodobi ni večjih razlik, saj oboji izražajo pozitivne vidike, medtem ko se pri dojemanju lastnih senc in identifikaciji s sebstvom razlike povečajo v prid skupine novodobnikov. To je posledica tega, da se novodobniki aktivno ukvarjajo z osebnostno rastjo in se zato bolj intenzivno soočajo s svojo notranjostjo. Z dodatnimi vprašanji smo ugotovili tudi, da ima duhovna šola po mnenju udeležencev nanje velik vpliv, in sicer predvsem v smeri boljših medosebnih odnosov, drugačnega pogleda na svet, večje samozavesti ter večjega notranjega miru. Na koncu smo še naredili analizo največjih razlik med obema skupinama, ki je pokazala, da so novodobniki dosti manj družbeno kritični, bolj so osredotočeni vase, da v večji meri poročajo o občutkih notranjega miru in da svoje življenje v primerjavi z ne-novodobniki doživljajo kot bolj harmonično.
Ključne besede: novodobništvo, novodobniki, novodobniška duhovnost, novodobniško gibanje, Duhovna šola Vilija Ravnjaka, osebnostna rast, individuacija, predstave o človeški psihi, psihologija Carla Gustava Junga, koncept sebstva, sociologija religije
Objavljeno: 16.11.2016; Ogledov: 1500; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

10.
SOCIOLOŠKI VIDIKI ANOREKSIJE
Amanda Hribernik, 2016, diplomsko delo

Opis: Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se kažejo kot duševne ali čustvene stiske ter nesprejemanje samega sebe. Tu pa se tudi izgublja posameznikova individualnost, saj vsi želijo biti čim boljši približek idealom družbe. Sociološki vidiki motenj hranjenja se kažejo kot družbena manipulacija predvsem ženskih teles in kot ena osrednjih strategij razkazovanja družbenih razmerij in moči med spoloma. V družbenih teorijah je mogoče anoreksijo razumeti kot patološko kristalizacijo kulture, kot družbeno manipulacijo (ženskih) teles in kot enega od načinov razkazovanja razmerij moči med spoloma. Prav tako pa je moč anoreksijo razumeti kot način osvoboditve izpod vse večjega nadzora globalnih živilskih verig. Namen diplomskega dela je bil predstaviti družbeni pogled na anoreksijo in njene posledice ter aktualno problematiko motenj hranjenja med mladostniki sodobne družbe. Diplomsko delo temelji na deskriptivni metodi dela. Postavljena so teoretična izhodišča izbranih teorij z različnimi vidiki in pogledi sodobne družbe in medicinske sestre na motnje hranjenja. Motnje hranjenja so nedvomno bolezen današnjega časa, čeprav so jih poznali že v preteklosti. Razmah težav lahko po eni strani pripišemo izobilju dobrin razvitega sveta, po drugi strani pa ravno v tem delu sveta ljudje trpijo zaradi velikih pritiskov lastnih ambicij, pridobitništva, modnih trendov, osamljenosti in drugih obremenitev, ki gredo v korak s hitrim razvojem. Takih obremenitev se ljudje navadno dolgo ne zavedamo in še le, ko se stopnjujejo in se pokažejo kot motnje v našem vsakodnevnem življenju, spoznamo, da je nekaj hudo narobe.
Ključne besede: Telesna samopodoba, prehranjevanje, motnje hranjenja, anoreksija, depresija, sociologija.
Objavljeno: 19.10.2016; Ogledov: 1735; Prenosov: 252
.pdf Celotno besedilo (497,70 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici