1. PRAVNO VARSTVO OTROKOVIH SOCIALNIH IN EKONOMSKIH PRAVIC – IZBRANI VIDIKI : magistrsko deloŠpela Lešnik, 2023, magistrsko delo Opis: Zadnjih nekaj let se je svet soočal s pomembnimi prelomnicami, ki segajo od ekonomske krize do pandemije covid-19. V tem času so bili na preizkušnji vsi vidiki človekovega obstoja. Takšni dogodki vplivajo na državo blagostanja, brezposelnost in revščino, zdravstvo ter izobraževanje. Kar pa ima pomemben vpliv na otrokove pravice, njihovo uresničevanje in varstvo. Kljub vseobsegajoči zmedi so posamezniki in državni organi, pri uresničevanju ter varstvu otrokovih socialnih in ekonomskih pravic, kot temeljno vodilo dolžni upoštevati otrokovo korist.
Socialne in ekonomske pravice otrok so varovane na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni. Na mednarodni ravni je pomembna predvsem Konvencija o otrokovih pravicah, katera je povzročila prenos težišča od varstva otroka na varstvo njegovih pravic. Socialne in ekonomske pravice otrok so označene kot pravice pozitivnega statusa, kar pomeni, da je za njihovo uveljavljanje potrebna določena stopnja aktivnosti države, enako velja za njihovo varstvo. Ne glede na njihovo naravo, pa so za njihovo uresničevanje v prvi vrsti odgovorni starši. Slednji morajo vedno gledati na otrokove najboljše interese in njegovo dobrobit. Le v primeru, da to s strani primarnih nosilcev zagotavljanja otrokovih pravic ni zadovoljivo doseženo, stopijo v ospredje različni ukrepi, s katerimi se posega v starševsko skrb in ki predstavljajo intervencijo države.
Kljub širokemu spektru ureditve, lahko še vedno zaznamo kakšno odprto vprašanje oziroma področje, ki bi ga bilo potrebno raziskati in urediti. Ključne besede: socialne pravice otrok, socialna varnost, pravica do najvišjega možnega dosegljivega standarda, ekonomske pravice otrok, pravica do zasebne lastnine in dedovanja, pravica do dela, pravica do izobraževanja Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 426; Prenosov: 62
Celotno besedilo (944,38 KB) |
2. Razmerje med načeloma pravne in socialne države : diplomsko deloUrška Germauc, 2021, magistrsko delo Opis: Načeli pravne in socialne države v pravni teoriji nista novi načeli. Gre za dve temeljni ustavni načeli, ki sta se skozi zgodovino razvijali, prav tako se je spreminjal pogled na razmerje med njima. V teoriji je dolgo časa prevladovalo stališče, da navedeni načeli na ustavni ravni sploh nista združljivi. Skozi čas in številne diskusije se je nato razvil pojem socialne pravne države, ki je obe načeli povezal v logično celoto, v kateri se medsebojno prepletata in omejujeta. Danes prevladuje stališče, da sta načeli medsebojno povezani. Pri razmerju med obema načeloma torej ne gre za vprašanje nadvlade enega načela nad drugim, temveč gre za vzporeden in medsebojno povezan razvoj elementov obeh načel. Govorimo torej o socialni pravni državi, ki mora zagotavljati socialno, pravno in ekonomsko varnost vsakega posameznika in s tem udejanjati vrednote tako pravne, kakor tudi socialne države.
Socialna država po mnenju teoretikov predstavlja predpostavko pravne države, v kateri je oblast omejena in nadzirana ter s svojimi ukrepi omogoča učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Elementi obeh načel so različni, vendar pa se nanašajo na enak sistem in sicer na socialno pravno državo. V slednji se elementi obeh načel prekrivajo in so medsebojno odvisni, njihov skupni namen pa je zaščita enakih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in enakost. Človekovo dostojanstvo predstavlja temeljno komponento temeljnih človekovih pravic in svoboščin, katerih priznanje in spoštovanje je v moderni državi izredno pomembno, kar izhaja ne samo iz nacionalne ureditve, temveč tudi z mednarodnega vidika.
Do trenja med obema načeloma pride tudi na področju uporabe diskrecije pri odločanju državnih organov. Slednji imajo namreč v socialni državi široko polje proste presoje, kar pa povzroča napetosti v odnosu z načelom pravne države. Kljub temu je potrebno poudariti, da je diskrecija v socialni državi neizogibna, vse dokler bo slednja skrbela za distribucijo dobrin in storitev. Državni organi so pri uporabi diskrecijske pravice omejeni z Ustavo ter temeljnimi pravicami, v katerih ustavno zagotovljena jedra organi s svojimi ukrepi ne smejo posegati.
Obravnavani načeli pa nista pomembni zgolj na nacionalnem ustavnem področju, temveč tudi na nadnacionalnem in mednarodnem področju. Načeli namreč med drugim predstavljata tudi temeljni vrednoti pravnega reda EU in temelj za priznanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic (med katere spadajo tudi socialne pravice) tudi na ravni EU. Ključne besede: ustava, ustavno načelo, pravna država, socialna država, vladavina prava, država blaginje, človekove pravice, socialne pravice, socialna pravičnost, temeljne vrednote Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 1381; Prenosov: 243
Celotno besedilo (1,21 MB) |
3. Horizontalni neposredni učinek določb Listine EU o temeljnih pravicah v luči novejše sodne prakse Sodišča EU : magistrsko deloIris Štelcar, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z analizo sodne prakse Sodišča EU proučuje vprašanje horizontalnega neposrednega učinka določb Listine EU o temeljnih pravicah. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je Listina del primarne zakonodaje EU. Glede na možnost neposrednega sklicevanja na določbe ustanovnih pogodb EU v primeru spora med posamezniki se odpira vprašanje, ali se lahko temeljna načela prava EU, ki jih je Sodišče EU razvilo na tem področju, uporabijo tudi za določbe Listine.
Ključno vprašanje je, ali lahko imajo tudi določbe Listine neposredni učinek, ki ga je Sodišče EU že v zadevi 26/62, Van Gend & Loos, priznalo pravicam, ki izhajajo iz primarnega prava EU. To vprašanje je izjemno zanimivo glede horizontalnega neposrednega učinka določb Listine, še posebej v luči dejstva, da so bile temeljne pravice tradicionalno razumljene kot ščit posameznikov proti državi in ne proti drugim posameznikom.
Izhodiščno težavo povzroča 51. člen Listine, ki kot naslovnike, ki jih zavezujejo njene določbe, ob institucijah EU in državah članicah izrecno ne predvideva tudi posameznikov. Z namenom okrepitve varstva temeljnih pravic v EU je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago omenjene določbe in pravicam iz Listine, ki so dovolj kakovostne, dopustilo horizontalni neposredni učinek. Ta odločitev še ne pomeni, da se lahko vsi posamezniki v zasebnopravnem sporu sklicujejo na katerokoli temeljno pravico iz Listine, ampak mora le-ta biti samozadostna in zavezujoča. Če je namreč konkretna določba zavezujočega značaja, jasna in nepogojna, je zato, da bi se lahko posamezniki v medsebojnem sporu sklicevali nanjo, ni treba konkretizirati z določbami prava EU ali nacionalnega prava.
Odločilen vpliv na obravnavan razvoj sodne prakse sta imeli združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al, kjer se je vprašanje horizontalnega neposrednega učinka drugega odstavka 31. člena Listine pojavilo zaradi nepravilnega prenosa 7. člena Direktive 2003/88 v nemški pravni red. Ta sodba Sodišča EU daje nacionalnim sodiščem novo evropsko razsežnost, saj bodo morali sodniki v določenih okoliščinah nacionalno zakonodajo »dati na stran«, da bi zagotovili učinkovito varstvo pravic iz Listine. Ključne besede: primarno pravo Evropske unije, Listina EU o temeljnih pravicah, temeljne socialne pravice, horizontalni neposredni učinek, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al. Objavljeno v DKUM: 17.12.2019; Ogledov: 1851; Prenosov: 348
Celotno besedilo (747,29 KB) |
4. Avtonomija držav članic EU do podeljevanja socialnih dajatev državljanom drugih držav članicMojca Muhič, 2018, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je raziskati avtonomijo držav članic pri podeljevanju socialnih dajatev državljanom drugih držav članic EU.
Izhajam iz tega, da je temelj evropskega povezovanja pravica do prostega gibanja državljanov EU, ki je tudi ena izmed temeljnih svoboščin. Prosto se lahko gibljejo ekonomsko aktivne osebe in ekonomsko neaktivne osebe. V Evropski uniji (odslej EU) je zagotovljeno prosto gibanje delavcev, ki vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic EU. Delavec (ekonomsko aktivna oseba) ima pravico do dajatev socialne varnosti in socialnih služb, ki nudijo varstvo v primerih, kot so materinstvo, bolezen, nesreče pri delu, odvisnost ali starost ter v primeru izgube zaposlitve, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo EU ter nacionalne zakonodaje in običaji. Do teh prejemkov ima pravico v enaki meri kot državljani države gostiteljice. Ekonomsko neaktivnim osebam iz drugih držav članic, pa država članica EU ni dolžna podeliti teh pravic. To je odvisno od držav članic EU in njihove avtonomije, ki je determinirana z novejšo sodno prakso, na katero so znatno vplivale javne razprave o migracijski politiki.
Posledično se je v zadnjem obdobju pojavilo v veliko državah članicah EU tudi prepričanje, da ljudje migrirajo predvsem zaradi pridobivanja socialnih ugodnosti, ki vključujejo socialne pravice in dajatve. Zato so države članice EU otežile pogoje za pridobivanje teh pravic. V nedavnih razsodbah Sodišča EU se je razsodilo, da države članice EU omejijo pridobitev nekaterih socialnih dajatev drugim državljanom EU, da bi zaščitile nacionalno blaginjo in s tem znatno povečale svojo stopnjo avtonomije. Sodišče EU je izpostavilo, da je pravica do prebivanja za več kot tri mesece pogojena s tem, da imajo državljani drugih držav članic EU dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane in da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči. Država gostiteljica EU pa tudi ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja. Ključne besede: socialne pravice in dajatve, ekonomsko aktivne osebe, ekonomsko neaktivne osebe, sekundarni pravni viri, Sodišče EU, Komisija EU, zadeva Dano, zadeva Alimanović, zadeva García-Nieto, socialni turizem. Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 2588; Prenosov: 99
Celotno besedilo (880,36 KB) |
5. PRAVICA DO POKOJNINEAnita Labohar, 2016, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom "Pravica do pokojnine" preko podrobne analize odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije obravnava številna v praksi sporna vprašanja, ki se nanašajo na ureditev pravice do pokojnine.
Prvi del magistrskega dela se nanaša predvsem na socialno varnost in na njeno vsebinsko opredelitev, saj je le-ta bistvenega pomena za uresničevanje ustavne človekove pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Poleg tega pa je v tem delu opredeljen še sam pojem pokojnine skupaj s splošnimi značilnostmi.
Osrednji del magistrskega dela se osredotoča na pravico do pokojnine kot ustavno človekovo pravico. Namenjen je obravnavi v praksi spornih vprašanj, ki se nanašajo na ustavnopravno jedro pravice do pokojnine, na njeno ustavnopravno varstvo, na dopustnost posegov v pričakovane in pridobljene pravice z vidika prave in neprave retroaktivnosti, v zvezi s čimer so predstavljene tudi pomembnejše odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na višino pokojnine ter na dopustnost spreminjanja višine pokojnine, odmerjene s pravnomočno odločbo, izpostavljene pa so tudi posebnosti v zvezi s pravnimi sredstvi in vloga države pri delovanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je do sedaj sprejelo mnogo meritornih odločitev s področja socialne varnosti, na koncu pa je izpostavljena zadeva U-I-264/2013, o kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo v tem letu in pri obravnavanju katere se je izoblikovalo mnogo različnih stališč. Ključne besede: pokojnina, pravica do pokojnine, pokojnina kot ustavna pravica, ustavne človekove pravice, ustavnost, socialna varnost, socialne pravice, pokojninski sistem, sodna praksa, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ustavno sodišče Republike Slovenije Objavljeno v DKUM: 08.03.2017; Ogledov: 1902; Prenosov: 313
Celotno besedilo (1,14 MB) |
6. Pravice in obveznosti pomorščakov pri zaposlitviRenata Hodošček, 2016, diplomsko delo Opis: Delo pomoščakov, zaradi narave dela in specifike pomorskega prava, predstavlja posebno področje v delovnem pravu in delovno pravnih razmerjih. Pomorsko pravo je na podlagi različnih običajev ter zakonov močno unificirano in realativno enako veljavno na globalnem nivoju. Pomorščake lahko štejemo kot poseben poklic, ki se od drugih razlikuje po zahtevi za neprekinjeno prisotnost pri delu, po izpostavljenosti nepredvidenim vremenskim razmeram in morskim pogojem ter po pogojenosti različnim administrativnim in birokratskim ureditvam različnih držav. Iz teh razlogov so se mednarodne organizacije, kot so Mednarodna organizacija dela in Mednarodna pomorska organizacija, močno borile za enotno in ozko delovno pravno ureditev položaja pomorščakov in za njihove pravice iz delovno pravnih razmerji. Skozi ureditev Pomorskega zakonika in ratifikacije mednarodnih konvencij, je tudi Republika Slovenija svoje pomorsko pravo približala in izenačila z mednarodnimi pravnimi akti, veljavnimi na vseh morjih ter tako uredila in omogočila pravice in pogoje za opravljanje tega specifičnega poklica. Ključne besede: pomorsko pravo - zaposlovanje pomorščakov - socialne pravice pomorščakov - Mednarodna organizacija dela (MOD) – Mednarodna pomorska organizacija (IMO) - Konvencija o delovnih standardih v pomorstvu (MLC) - Mednarodna konvencija o standardih za usposabljanje, pooblastilih in opravljanju straže pomorščakov (STCW) - pogodba o zaposlitvi pomorščakov Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2014; Prenosov: 241
Celotno besedilo (1,44 MB) |
7. SOCIALNI STATUS DELAVKE NA PORODNIŠKEM DOPUSTU PO PRAVU EVROPSKE UNIJETaja Gril, 2016, diplomsko delo Opis: Status delavke na porodniškem dopustu po pravu EU ni točno urejen. Položaj delavke je urejen z določbami, ki urejajo položaj delavcev na splošno. Primarno pravo iz tega področja je vsebovano v besedilu člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja pravico delavca do prostega gibanja na območju EU. Člen 45 odpravlja diskriminacijo na podlagi nacionalnega državljanstva v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi zaposlitvenimi in delovnimi pogoji. Pri tem je potrebno upoštevati omejitve na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Položaj delavca je podrobneje urejen z Direktivo 2004/38, ki predstavlja vir sekundarnega prava EU. Vendar se tudi Direktiva 2004/38, ne nanaša na poseben položaj delavke na porodniškem dopustu. Zato je Sodišče s sodbo v zadevi Jessy Saint Prix vzpostavilo sodno prakso na področju socialnih pravic delavk, ki niso državljanke države gostiteljice. Dejstvo je namreč, da so socialne pravice v EU neločljivo povezane s statusom delavke, oziroma s priznavanjem le tega. Zato je v zadevi Jessy Saint Prix Sodišče moralo najprej ugotoviti, ali gospa Saint Prix izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa “delavca” oziroma, ali so določbe člena 7(3) Direktive 2004/38 navedene taksativno ali ne.
V diplomskem delu ugotavljam, da je Sodišče po preučitvi vseh primarnih in sekundarnih pravnih virov sprejelo stališče, da pogoji za ohranitev statusa delavca, ki so navedeni v določbi člena 7(3) Direktive 2004/38 niso navedeni taksativno, saj je pojem “delavca” avtonomen pojem prava EU in ga je potrebno razlagati široko. To pomeni, da pojma “delavca” ne morejo zožati določbe sekundarnega prava. Sodišče je odločilo, da ženska, ki je začasno prostovoljno prenehala z delom in iskanjem dela zaradi omejitev visoke nosečnosti in posledic rojstva otroka, ne izgubi statusa delavca, če se na delo vrne v razumnem roku. Razumni rok se določi na podlagi nacionalne zakonodaje in prakse uveljavljene v vsaki državi članici.
Nadalje v diplomskem delu ugotavljam, da primer Jessy Saint Prix ni osamljen in da se je s podobnimi primeri v preteklosti srečevalo tudi Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike. V zadevi Gedulding proti Aiello, je navedeno sodišče sprejelo odločitev, da ženska ni upravičena do prejemanja nadomestila za primer odsotnosti z dela, zaradi začasne nezmožnosti za delo, če je le-ta posledica normalne nosečnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA v tem primeru ne gre za diskriminacijo na podlagi spola.
Zaključujem, da je področje socialne varnosti, ki pokriva noseče ženske in ženske, ki so pred kratkim rodile, v večinski pristojnosti držav članic. Toda pravo EU preko določb o prostem gibanju in določb o status delavca posredno vpliva tudi na področje teh pravic in širi njihov obseg. Ključne besede: Status delavca, PDEU, Direktiva 2004/38, socialni status, socialne pravice, zadeva Jessy Saint Prix, zadeva Gedulding proti Aiello Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 3126; Prenosov: 136
Celotno besedilo (14,59 MB) |
8. SOCIALNA VARNOST ŠTUDENTOV STARŠEVNeja Kokot, 2015, diplomsko delo Opis: S sistemom socialne varnosti se zagotavlja zaščita osebam na določenem teritoriju v primeru izpada dohodka (na primer starševstva) ali povečanih stroškov (na primer oblikovanje družine) skozi proces družbene solidarnosti. Socialna varnost je stanje v katerem osebe, ki v primeru osebnih ali premoženjskih stisk - socialna tveganja ali riziki, uživajo nujno pomoč. Sistem socialne varnosti zagotavlja študentom, ki so med študijem postali starši, pravice, ki so vezane na sam status študenta in takšne pravice, ki se pridobijo, glede na izpolnjevanje pogojev, ne glede na status študenta. Študentske družine so posebne družine, pri katerih sta eden ali oba starša še študenta. Čeprav statusa študentskih družin naša zakonodaja ne opredeljuje, so študentom staršem priznane posebne pravice prav zaradi nadaljevanja oziroma dokončanja študija in izpolnjevanja družinskih obveznosti (vzgoja, varstvo otrok,...).
Pravice, ki pripadajo študentom staršem so: pravice iz družinskih prejemkov, pravice iz naslova socialnih zavarovanj, posebne pravice pri študiju in socialno - varstvene pravice. Prav tako se v okviru socialne varnosti študentom staršem zagotavlja pomoč in sodelovanje s Klubi študentskih družin, ki delujejo v okviru študentskih organizacij. Do uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ se je mladim družinam zagotavljala pomoč pri rešitvi prvega stanovanjskega vprašanja v obliki subvencioniranja nakupa, gradnje, rekonstrukcije, spremembe namembnosti ali najema stanovanja. Ključne besede: Socialna varnost, študentje, starševstvo, družina, socialne pravice. Objavljeno v DKUM: 19.02.2015; Ogledov: 2145; Prenosov: 404
Celotno besedilo (5,66 MB) |
9. Zdravstvene in socialne pravice za starejšeMilijana Zrnić - Kević, 2011, diplomsko delo Opis: Gerontologija je znanstveno preučevanje vseh fenomenov staranja. Staranje se domnevno nanaša na upadanje življenskih funkcij v odrasli dobi. O staranju prebivalstva govorimo, kadar se delež prebivalstva nad določeno starostno mejo (običajno 65 let) povečuje, sočasno pa se zmanjšuje število otrok, mlajših od 15 let in podaljšuje življenska doba prebivalcev. V številnih državah je opazna vedno daljša življenska doba in posledično naraščanje deleža populacije starejših. Slovenija in tudi druge države se morajo zato, glede na napovedi in staranje prebivalstva, primerno odzivati in prilagajati sisteme socialne varnosti. Zagotavljanje pravic do kakovostnega življenja v starosti ne pomeni le reševanje materialnih problemov, skrbi za prilagoditev finančne vzdržnosti pokojnin, zdravstvenih, socialnovarstvenih in drugih sistemov, ampak tudi reševanje nematerialnih potreb. Na kakovostno življenje je zato potrebno gledati iz treh enako pomembnih stališč za vsakega človeka: socialnega omrežja, zdravstvenega stanja in ekonomskega statusa. Pravica do socialne varnosti je temeljna človekova pravica in je določena tudi v slovenski ustavi. Socialno varstvo ureja Zakon o socialnem varstvu, kateri obsega storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Pravico do zdravstvenega varstva ima vsakdo, katere določa ZZVZZ. Pri obsegu in vrsti pravic, zakon ne deli zavarovanih oseb glede na starost, ampak že od vsega začetka je zakon vseboval nekatere varovalke za zaščito materialno ogroženih, invalidnih in starih ljudi. Večjo enakost v dostopu do storitev in drugih pravic bi moral zagotoviti Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Ključne besede: gerontologija, starost, staranje, zdravstvene pravice, socialne pravice, dolgotrajna oskrba. Objavljeno v DKUM: 08.12.2011; Ogledov: 3148; Prenosov: 359
Celotno besedilo (386,38 KB) |
10. PREJEMKI V PARTNERSKIH ŽIVLJENJSKIH SKUPNOSTIHSonja Humek, 2011, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo je analiza in primerjava denarnih prejemkov glede na zakonski stan partnerjev, ki sta različnega spola in živita v življenjski skupnosti.
Moški in ženska, ki sta sklenila zakonsko zvezo in tako registrirala svojo skupnost, sta navzven povezana do razveze ali smrti. Partnerja, ki tega nista storila, sta pravno ravno tako zavezana, kot zakonca, vendar pa je njuno skupnost potrebno dokazati, kadar jo hočeta uveljaviti. Dokazati pa jo je potrebno takrat, kadar hoče eden izmed partnerjev pridobiti kakšno pravico, katere podlaga je ta zveza.
Po drugi strani, pa je zamolčanje in zanikanje obstoja takšne zveze predvsem težko dokazati takrat, ko pristojni organ odloča o podelitvi posamezne pravice in sumi na obstoj zunajzakonske skupnosti, pa jo partnerja iz take zveze zanikata.
Kadar zunajzakonska skupnost dejansko obstaja, pa jo partnerja zamolčita, prihaja do neupravičenih prejemkov in subvencij, predvsem v višini zneskov le teh. Na ta način prihaja do večjega črpanja sredstev iz državnega ali občinskega proračuna, zaradi takšnih, dejansko neupravičenih zahtevkov, pa imajo zato ostali posledično, dejansko potrebni pomoči, nižje prejemke.
Problem je tudi kopičenje prejemkov, saj se določeni socialni transferji ne štejejo v celotni dohodek upravičencev, ki je podlaga za izračun posameznega prejemka.
Rešitve za ureditev razmer na tem področju bo na novo uredil Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. S tem zakonom se bo v veliki meri onemogočilo in preprečilo danes pogosto izkoriščanje in zloraba sistema pri podeljevanju denarnih prejemkov. Ključne besede: denarni prejemki, življenjska skupnost, zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, družina, enostarševska družina, socialni transferji, kopičenje prejemkov, neupravičeni prejemki, socialne pravice. Objavljeno v DKUM: 10.02.2011; Ogledov: 2599; Prenosov: 228
Celotno besedilo (581,99 KB) |