| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Socialni odnos Republike Slovenije do oseb brez zadostnih sredstev za preživetje
Jasna Golob, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno stanje materialne socialne ogroženosti in revščine v svetu, EU in Sloveniji v zadnjih nekaj letih. Navedeni so osnovni dejavniki, ki vplivajo na povečanje ali zmanjšanje socialne ogroženosti posameznikov ali družin, ter svetovna prizadevanja za zaustavitev poglabljanja revščine. Podrobneje so prikazane trenutne socialne razmere v Sloveniji, ukrepi države Slovenije pri reševanju socialne problematike tako v zakonodajnem smislu, kakor tudi v konkretnih dejanjih nudenja socialnih pomoči prizadetim preko svojih institucij, lokalnih skupnosti in humanitarnih organizacij. Zaradi širšega razumevanja socialne problematike in možnosti primerjave so predstavljene tudi osnove ureditve zagotavljanja socialnih pomoči v Republiki Hrvaški, Avstriji in Nemčiji. Posebna pozornost je v diplomskem delu namenjena novi socialni zakonodaji v Republiki Sloveniji, ki se je začela uporabljati s 1. januarjem 2012.
Ključne besede: materialna socialna ogroženost, revščina, socialni transferji, socialne pomoči, humanitarna pomoč.
Objavljeno: 25.05.2012; Ogledov: 1493; Prenosov: 306
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

2.
PORABA PRORAČUNSKIH SREDSTEV ZA TRANSFERE POSAMEZNIKOM NAMENJENIH ZA DENARNO SOCIALNO POMOČ NA DRŽAVNI IN OBČINSKI RAVNI
Darja Lehner Horvat, 2016, magistrsko delo

Opis: V proračunu Republike Slovenije (v nadaljevanju proračun RS) in proračunih občin se zagotavljajo tudi sredstva za socialne transfere. Pomemben del teh sredstev predstavljajo denarne socialne pomoči (v nadaljevanju DSP). Gre za sredstva, ki so namenjena tistim državljanom, ki nimajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje, torej socialno najšibkejšemu delu prebivalstva. V magistrski nalogi podrobneje proučujem dodeljevanje DSP kot del socialnih transferov na državni in občinski ravni v obdobju od leta 2008 do leta 2015. Jedro magistrske naloge se nanaša na ugotovitve, ali država in izbrane občine poskrbijo kot dobri gospodarstveniki proračunov za vrnitev sredstev v proračune v primerih, kjer so za to izpolnjeni pogoji na podlagi 128. člena in 129. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 36. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Podrobno sem raziskovala dodeljevanje socialnih transferov v izbranih štirih občinah, v Občini Šalovci, v Mestni občini Murska Sobota (v nadaljevanju MOMS), v Občini Trzin in v Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL). Ugotovila sem, da občine socialne transfere dodeljujejo na podlagi avtonomnih pravnih aktov, po vrsti in višini različno. Njihova vrsta in višina socialnih transferov je odvisna od razvitosti občine. Čim manj je občina razvita, nižji so socialni transferi. V magistrski nalogi sem proučevala vračilo dodeljenih sredstev za socialno varnost. Razdelala sem pravne podlage ZD, ZSVarPre in avtonomne akte občin, ki se nanašajo na dodeljevanje socialnih transferov. Ugotovila sem, da tako na državni kot na občinski ravni, niti država niti izbrane občine niso upoštevale predpisov o vračanju sredstev socialnih transferov.
Ključne besede: proračunski sistem državnega in občinskega proračuna, tekoči transferi, transferi za zagotavljanje socialne varnosti, DSP, pravna ureditev vračanja sredstev denarne socialne pomoči, Slovenija, Avstrija
Objavljeno: 20.10.2016; Ogledov: 476; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,42 MB)

3.
POLOŽAJ ZAPOSLENIH V PRIVATIZACIJSKIH POSTOPKIH Z VIDIKA PRAVA EVROPSKE UNIJE
Karla Pinter, 2016, magistrsko delo

Opis: Neoliberalna politika, ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postala vodilna politika in ekonomska doktrina, ima danes še vedno zelo močan vpliv na regulacijo ekonomskega, finančnega in pravnega sistema. Svetovna gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je pustila svoj pečat v skoraj vseh državah, ki so morale zaradi poslabšanja javno-finančne slike izpeljati vrsto ukrepov za konsolidacijo javnih financ, pri čemer je privatizacija samo eden izmed načinov neoliberalne politike za reševanje finančne krize ter del politike upravljanja z državnimi oz. kapitalskimi deleži. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o javni politiki, ki presega meje javnofinančnih in gospodarskih posledic, saj ima tudi številne druge. Javni interes v postopkih privatizacije ima pomembno težo, a je ta omejen tudi z določili prava Evropske unije, saj mora prodajalec državnega premoženja – javni subjekt ravnati tako, kot bi ravnal skrben zasebni vlagatelj ob enakih tržnih pogojih in voditi postopek za t.i.«aid free« privatizacijo. Ob tem je pomembno izpostaviti, da privatizacija poleg pravil o državnih pomočeh trči tudi ob pravila, ki urejajo položaj zaposlenih v privatizacijskih postopkih (na privatizacijo vplivajo tudi pravila o prevzemih in svobodni konkurenci, vendar teh pravil magistrska naloga ne obravnava). Postopek privatizacije ter pravila o državnih pomočeh ne bi smeli biti argument za nevključevanje in izločanje zaposlenih iz postopkov prodaje kapitalskih deležev v lasti države in za krčenje njihovih pridobljenih pravic. Za delavca je bistveno vprašanje ohranitev njegovih pravic, predvsem varnost njegove zaposlitve, saj prenehanje pogodbe o zaposlitvi zanj predstavlja kratenje njegove socialne in ekonomske varnosti in pomeni (praviloma) tudi izgubo glavnega vira dohodka za preživljanje njega in njegove družine. A ta interes zaposlenih trči ob interes kupca in/ali prodajalca v privatizacijskih poslih, kajti prav svoboda določanja pogojev o uporabi delovne sile ter prilagajanje potrebam poslovanja je tista fleksibilnost, ki jo zagovorniki opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička potrebujejo in zagovarjajo. Neoliberalna politika zadnjih let je stremela k čim večji fleksibilizaciji delovnega prava, tudi zaradi vedno večje konkurenčnosti, ki pa ga je dodatno intenziviral prav proces globalizacije. V postopku privatizacije tako pride do kolizije interesov prodajalcev in kupcev državnega premoženja z interesi zaposlenih, ki želijo čim večjo varnost ohranitve obstoječih pravic. Kot sem navedla, so po sedanji ureditvi državne pomoči tudi neposreden del privatizacijske politike. Pravila državnih pomoči po eni strani vzpodbujajo utrjevanje regionalnih gospodarstev, saj so državne pomoči dodeljene neposredno posamičnemu podjetju, spet po drugi strani pa posegajo v tržno konkurenco ter tržna razmerja, zaradi česar lahko ovirajo tudi delovanje notranjega trga EU. Ob navedenem moram izpostaviti, da je pri prodaji državnega premoženja bistvena presoja pogoja gospodarske prednosti za vsaj eno podjetje, pri čemer pride do uporabe testa skrbnega zasebnega vlagatelja, ki želi pri prodaji doseči najvišjo možno ceno. V tej povezavi moram izpostaviti, da takšno stališče temelji tudi na argumentu varstva konkurence. V nasprotnem primeru bi privatizacija družbe, ki je v državni lasti, lahko vsebovala nedovoljene državne pomoči, v kolikor kupec ali prodajalec pridobita ugodnosti in koristi, ki jih pri siceršnji prodaji med zasebnimi subjekti ne bi dosegla. V postopkih privatizacije je pomemben tudi vpliv sodelovanja delavcev pri upravljanju kot tistega instrumenta, s katerim zaposleni sodelujejo v teh postopkih. Prodajalci oz. upravljavci državnega premoženja bi morali zasledovati cilj in načela družbeno odgovornega ravnanja, delavci, njihovi predstavniki ter socialni partnerji pa bi morali biti proaktivni in v največji možni meri sodelovati v teh postopkih preko institutov participativnega managementa.
Ključne besede: neoliberalizem, deregulacija, fleksibilizacija, privatizacija, odgovorno podjetništvo, korporativno upravljanje, delavci, sodelovanje delavcev pri upravljanju, individualna participacija, kolektivna participacija, soupravljanje, socialne zaveze, ohranitev pravic zaposlenih, državne pomoči, nedovoljene državne pomoči, necenovni pogoji in zaveze, pravo EU, združljivost z notranjim trgom, Evropska komisija in Sodišče EU
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 974; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

4.
Pravica iskalcev zaposlitve do socialnih ugodnosti v državi članici gostiteljici
Tanja Plevčak, 2017, diplomsko delo

Opis: V zadnjih nekaj desetletjih se je osredotočenost problematike prostega gibanja preusmerila od delavcev proti državljanstvu EU, od uveljavitve katerega status delavca ni več edina pot, ki omogoča državljanom EU dostop do socialnih ugodnosti v državi članici gostiteljici. Od uvedbe državljanstva EU je bilo prosto gibanje in prebivanje v drugi državi članici namreč omogočeno tudi ekonomsko neaktivnim osebam, s tem pa tudi iskalcem zaposlitve. Zato predmetna diplomska naloga najprej, v sklopu pravnega okvira dostopa do socialnih ugodnosti iskalcev zaposlitve v državi članici gostiteljici obravnava pravico do prostega gibanja in prebivanja teh v državi članici gostiteljici, nato pa pravila o dostopu do socialnih ugodnosti na podlagi sekundarne zakonodaje oziroma Direktive 2004/38, pri čemer pa je pomembno vlogo pri opredeljevanju ohlapnih pojmov odigrala tudi sodna praksa Sodišča EU. V zvezi s tem diplomska naloga analizira sodno prakso Sodišča EU s tega področja, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, da je Sodišče EU do nedavnega širilo splošne in ohlapne pojme določb dostopa do socialnih ugodnosti na podlagi sklicevanja na državljanstvo EU, ki ga je opredelilo kot »temeljni status« ter na podlagi načela enakega obravnavanja pokazalo naklonjenost pri podeljevanju socialnih ugodnosti tudi ekonomsko neaktivnim državljanom. Vendar pa se je Sodišče EU od te prakse oddaljilo ter odločilo za bolj omejevalne ukrepe na podlagi očitkov držav članic o pojavu socialnega turizma ter pokazalo naklonjenost »modelu integracije« oziroma pristne povezave z državo članico gostiteljico, kar je postalo jasno z odločitvijo v zadevi Dano. To prakso je Sodišče nadaljevalo tudi v nedavnih zadevah Alimanović ter Garcia-Nieto. Obe zadevi sta podrobno analizirani, saj se nanašata na kategorijo iskalcev zaposlitve. Sodišče EU je v zadevi Alimanović natančneje opredelilo položaj iskalcev zaposlitve, ki so bili v državi članici gostiteljici predhodno zaposleni ter postali neprostovoljno brezposelni, v zadevi Garcia-Nieto pa položaj iskalcev prve zaposlitve v prvih treh mesecih prebivanja v državi članici gostiteljici. V skladu z analizo omenjenih zadev izpostavljam predvsem preobrat v odločanju Sodišča na področju dostopa do socialnih ugodnosti, ki se je začelo posluževati bolj dobesednega pristopa k pravilom v Direktivi 2004/38, čeprav s tem iz dostopa do socialnih ugodnosti avtomatično izključuje znatno število državljanov EU. Menim, da tako omejujoč pristop Sodišča EU v nedavni sodni praksi kaže na zelo omejeno vizijo socialne solidanosti ter na to, da bodo v prihodnje, če bo Sodišče nadaljevalo z omenjeno sodno prakso, uživali »temeljni status« državljanstva EU ter nanj vezane pravice zgolj delavci ter premožni migranti EU, ki socialne pomoči niso potrebni.
Ključne besede: Ekonomsko neaktive osebe, socialne ugodnosti, iskalci zaposlitve, načelo enakega obravnavanja, nesorazmerno breme, sistem socialne pomoči, Evropska Unija, Direktiva 2004/38.
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 211; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (905,35 KB)

5.
Samoregulacijske kompetence za nadomeščanje primanjkljajev pri učenju geografije v osnovni šoli
Sara Knez, Eva Konečnik Kotnik, 2015, izvirni znanstveni članek

Opis: Osnova za članek je diplomsko delo z naslovom Samoregulacija učenja geografije v osnovni šoli (Knez 2015), pri katerem smo raziskovali stanje na področju samoregulacijskih kompetenc med 200 osnovnošolci od šestega do devetega razreda. S samoregulacijo učenja je mogoče nadomestiti primanjkljaje znanja pri geografiji, za kar pa mora učenec posedovati določene samoregulacijske kompetence. Raziskava je pokazala nekompetentnost učencev na mnogih samoregulacijskih področjih - dojemanje učenja geografije, samovrednotenje, iskanje pomoči pri kompetentnih osebah, kontrola nad učenjem in uporaba strategij za učenje geografije.
Ključne besede: samoregulacija, samovrednotenje, iskanje socialne pomoči, kontrola nad učenjem, strategije učenja, pouk geografije
Objavljeno: 16.04.2018; Ogledov: 147; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (194,30 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici