| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Samopodoba v povezavi s socialno anksioznostjo in samoučinkovitostjo dijakov s posebnimi potrebami v srednjem poklicnem izobraževanju
Teja Majcen, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike socialne integracije dijakov s posebnimi potrebami v različnih programih srednjega poklicnega izobraževanja. S komparativno analizo in pregledom obstoječih raziskav tako v slovenskem kot tudi svetovnem prostoru smo dobili širok teoretični vpogled v samopodobo, splošno in specifično samoučinkovitost ter socialno anksioznost učencev in dijakov s posebnimi potrebami v primerjavi z njihovimi sošolci brez posebnih potreb. Predstavili smo slovensko zakonsko podlago, ki narekuje vsem strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju individualiziran pristop, zagotavljanje prilagoditev in ustrezne dodatne strokovne pomoči ter podpore, ki lahko mladostniku s posebnimi potrebami omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. Namen empiričnega dela doktorske disertacije je zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja socialne integracije v slovenskem srednješolskem prostoru. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo, natančneje na populacijo mladostnikov, ki se izobražujejo v programih srednjega poklicnega izobraževanja, za katere je v slovenskem šolskem polju značilna negativna selekcija. V navedene programe namreč vpis iz leta v leto izrazito upada, med dijaki, ki se vključijo, pa prevladujejo učno šibkejši dijaki, ki prihajajo iz družinskega okolja z nizkim kulturnim kapitalom, dijaki z nizko stopnjo notranje motivacije, ki so vedenjsko problematični, ter dijaki s posebnimi potrebami (program srednjega poklicnega izobraževanja je namreč program, ki ga izbere vsako leto 45 % vseh dijakov s posebnimi potrebami). V raziskovalni vzorec smo zajeli 417 dijakov prvega letnika, od tega 105 s posebnimi potrebami (opredelitev: primanjkljaji na posameznih področjih učenja), ki so bili anketirani v začetku in ob zaključku šolskega leta 2011/2012. Želeli smo namreč dobiti vpogled, kaj se dogaja s samopodobo, s splošno in socialno samoučinkovitostjo ter socialno anksioznostjo tekom leta. Pri dijakih s posebnimi potrebami smo zaznali statistično značilno slabšo samopodobo, nižjo oceno splošne in socialne samoučinkovitosti ter višjo oceno socialne anksioznosti kot pri njihovih sošolcih brez posebnih potreb. Splošna in socialna samoučinkovitost sta iz inicialnega v finalno merjenje celo upadli. Dijaki s posebnimi potrebami so v razredne skupnosti slabše integrirani kot njihovi sošolci brez posebnih potreb, kar smo izmerili tudi preko sociometričnih analiz. Rezultati sociometrične preizkušnje namreč kažejo na statistično značilne razlike v sociometričnih statusih dijakov s posebnimi potrebami in njihovih sošolcev. Medtem ko so dijaki s posebnimi potrebami največkrat opredeljeni kot zavrnjeni, so dijaki brez posebnih potreb največkrat opredeljeni kot priljubljeni ali povprečni. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj doktorske disertacije ugotavljamo, da je ključnega pomena oblikovanje celostne mreže pomoči, ki zajema vse udeležence vzgojno- izobraževalnega procesa. Dijakom s posebnimi potrebami lahko odstranimo ovire na poti do cilja in sledimo njihovi največji koristi, ko se osredotočimo ne le na dijake same, temveč tudi na strokovne delavce v srednji šoli, starše dijakov s posebnimi potrebami in ne nazadnje sošolce dijakov s posebnimi potrebami. Še vedno pa vidimo, med vsemi navedenimi subjekti vzgojno-izobraževalnega procesa, učitelja kot subjekt, ki je ključnega pomena pri razvoju inkluzivne šolske kulture ter pri opolnomočenju dijakov s posebnimi potrebami.
Ključne besede: samopodoba, socialna samoučinkovitost, splošna samoučinkovitost, socialna anksioznost, sociometrični položaj, srednje poklicno izobraževanje, socialna integracija.
Objavljeno: 17.07.2014; Ogledov: 2228; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

2.
Model za krepitev delovne zavzetosti zaposlenih v slovenski policiji
David Smolej, 2016, doktorska disertacija

Opis: Delovna zavzetost je nov koncept upravljanja s človeškimi viri, na katerega gledamo s številnih organizacijskih vidikov. Obravnavamo jo tudi skozi zadovoljstvo zaposlenega, organizacijsko vedenje in motivacijo, kot tudi čustveno, intelektualno in kognitivno predanost organizaciji. Poznamo tri stopnje delovne zavzetosti. Zaposleni so lahko zavzeti, nezavzeti ali aktivno nezavzeti pri svojem delu. Dosedanje raziskave so pokazale, da je večina zaposlenih v različnih tipih organizacij nezavzetih za delo. To so zaposleni, ki naredijo tisto, kar morajo, dela pa ne opravljajo energično in s strastjo, kar je značilno za zavzete zaposlene. Nezavzeti zaposleni v svoje delo vlagajo čas, ki pa ga na delovnem mestu ne preživijo kognitivno in s čustveno predanostjo. Ugotavljanje delovne zavzetosti v organizaciji je pomembno zaradi napovedi dobička in uspešnosti organizacije v prihodnosti. Policija sicer ni organizacija, ki bi stremela k dobičku, vendar je delovna zavzetost zaposlenih v policiji pomembna zaradi zagotavljanja notranje varnosti v državi. Ko govorimo o zaposlenih v slovenski policiji, je njihova delovna zavzetost toliko bolj pomembna, saj kot del Schengenskega območja zagotavljajo varnost tudi v Evropski uniji. Zaradi pomembnosti tega vprašanja smo opravili raziskavo med 739 policisti v Sloveniji, s katerim smo v prvi fazi ugotavljali stanje delovne zavzetosti, v nadaljevanju pa razvili model za krepitev delovne zavzetosti zaposlenih v slovenski Policiji. Delovno zavzetost smo merili z Gallupovim vprašalnikom Q12 in jo v nadaljevanju pojasnjevali z dvema faktorjema: Skrb za razvoj zaposlenega in Pogoji za učinkovito delo. Ugotovili smo, da na Skrb za razvoj zaposlenega statistično značilno in pozitivno vpliva Socialna opora nadrejenih, samoučinkovitost v obliki Posrednih izkušenj, Čustvenega stanja in Lastnih izkušenj. Statistično značilen in negativen vpliv pa imajo Cinizem do nadrejenih, Cinizem do skupnosti in Socialno spodkopavanje nadrejenih v javnosti. Za drugi faktor Pogoji za učinkovito delo, s katerim smo prav tako pojasnjevali delovno zavzetost, smo ugotovili, da statistično značilno in pozitivno vpliva samoučinkovitost v obliki Čustvenega stanja in Lastnih izkušenj, statistično značilen in negativen vpliv pa imata Cinizem do nadrejenih in Normativni cinizem. Glede na te in druge ugotovitve smo podali določene predloge za prakso. Na področju vodenja priporočamo vzpostavitev večje interakcije med policisti in njihovimi vodji. Izogibati se je treba načinu vodenja v obliki socialnega spodkopavanja. Na področju delovno pravnih zadev priporočamo ureditev statusa policistom, ki so zaposleni za določen čas, in policistom, ki opravljajo zahtevnejša dela v nižjih nazivih, kot jih določa sistemizacija delovnih mest. Prav tako svetujemo zaposlovanje policistov, ki imajo dejansko bivališče bližje delovnemu mestu. Zaradi Cinizma do pravne države priporočamo vzpostavitev sistema medsebojnega obveščanja policije, tožilstva in sodišča. Svetujemo pa tudi vzpostavitev kariernega sistema, ki bo služil trajnostnemu razvoju policije. Iz operativnega vidika je treba vzpostaviti profesionalizacijo policije tako, da se bo čim več policistov ukvarjalo z ozkim področjem dela. Prav tako svetujemo boljše vključevanje policistk v skupnost in večje zagotavljanje čustvene opore policistom v stresnih situacijah. Predlagamo tudi nadaljevanje procesa zvišanja ravni izobrazbe policistov ter zagotavljanje specialističnega usposabljanja in okrepitev mentorstva mlajšim policistom.
Ključne besede: policija, policisti, zaposleni, delovna zavzetost, samoučinkovitost, cinizem, spodkopavanje, socialna opora, Slovenija, doktorske disertacije
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 2031; Prenosov: 344
.pdf Celotno besedilo (5,57 MB)

3.
Učiteljeva samoučinkovitost, čustveno delo in socialna opora kot zaščitni dejavnik stresa
Tina Ažman, 2017, magistrsko delo

Opis: Osnovni namen magistrskega dela je raziskati, ali učiteljeva samoučinkovitost, čustveno delo ter socialna opora sodelavcev in nadrejenih predstavljajo zaščitne dejavnike doživljanja stresa. Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo predstavili pojem stres, posebej pa smo se osredotočili na stres pri učiteljih, na model zahtev in virov. Opredelili smo nekaj zaščitnih dejavnikov, ki predstavljajo vir za lažje spoprijemanje s stresom: učiteljeva samoučinkovitost, socialna opora sodelavcev in nadrejenih ter čustveno delo učiteljev. Zanimala nas je tudi njihova povezava z doživljanjem stresa. V empiričnem delu magistrskega dela smo aplicirali in vrednotili vprašalnik, ki smo ga razdelili med vzorec, oziroma 156 učiteljev na osnovne šole Savinjsko-šaleške regije. V kvantitativni analizi smo uporabili osnovno opisno statistiko, koeficiente korelacije in multiplo regresijsko analizo. Izsledki raziskave so pokazali, da imajo učitelji dobra prepričanja o samoučinkovitosti in da občasno pri svojem delu opravljajo čustveno delo. Z oporo sodelavcev in nadrejenih so zadovoljni, čeprav redko doživljajo stres. Izkazalo se je, da ima od vseh dejavnikov, vključenih v raziskavo, najpomembnejšo vrednost napovedovanja stresa samoučinkovitost. Učitelji z višjo stopnjo samoučinkovitosti so poročali o manj pogostem doživljanju stresa kot tisti z nižjo.
Ključne besede: stres, samoučinkovitost, socialna opora, čustveno delo
Objavljeno: 18.04.2017; Ogledov: 975; Prenosov: 309
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici