Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi je obravnavano ključno vprašanje, ali gre za prekoračitev avtonomije slovenskih univerz pri sprejemanju in uporabi internih procesnih predpisov in posledično, v katerih postopkih pri uveljavljanju pravic in dolžnosti študentov se Zakon o splošnem upravnem (ZUP) postopku uporablja subsidiarno ali le smiselno. Pravica do izobraževanja je ustavna pravica, ki določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, pri čemer mora biti upoštevano načelo enakosti pred zakonom. Univerze so avtonomne na podlagi Ustave Republike Slovenije, poudarek v tem prispevku pa je na avtonomiji v smislu samostojnosti pri sprejemanju predpisov ter na stopnji avtonomije univerz, saj le-te zaradi nujnosti upoštevanja ostalih ustavno zagotovljenih pravic ne morejo imeti popolne avtonomije. Avtonomija je prednost, a tudi slabost v smislu, da je potrebno posamezna področja še posebej skrbno urediti z internimi predpisi, ki niso v nasprotju z nadrejenimi zakonskimi predpisi in ustavo. Na splošno velja, da je upravni postopek sistem procesnih pravil, po katerih ravnajo upravni in drugi organi (tudi univerze kot izvajalci javnih služb), kadar odločajo v upravnih zadevah o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank. Splošna pravila upravnega postopka na vseh upravnih področjih v vseh upravnih zadevah ureja ZUP. V kolikor zaradi posebnosti nekega upravnega področja splošna pravila ZUP ne ustrezajo ali niso zadostna, se lahko posamezno postopkovno vprašanje ali več posebnih pravil upravnega postopka uredijo drugače ali na novo s posebnim zakonom, ZUP pa se uporablja podrejeno oziroma dopolnilno. ZUP se uporablja tudi v drugih javnopravnih, torej »neupravnih« zadevah, a v teh primerih le smiselno. Sem sodijo postopki v zvezi z uveljavljanjem večine pravic in dolžnosti študentov, kot jih opredeljujejo Zakon o visokem šolstvu (ZVis) in interni akti univerz, pri čemer pa sledi obveza univerz in drugih izobraževalnih institucij, da ravnajo po ZUP (ravnanje z nepopolno vlogo, obrazložitev odločitve ipd.). Vendarle pa so na visokošolskem področju odstopanja nujna, potrebna in upravičena. ZVis kot posebni zakon na področju visokega šolstva ne vsebuje postopkovnih določb glede uveljavljanja pravic in dolžnosti študentov, ampak posamezne postopke, razen prijavno-sprejemnega postopka ter vpisnega postopka, prepušča avtonomnemu urejanju univerz. Pri vpisu na fakultete je sicer določeno, da univerze oz. fakultete avtonomno določijo pogoje za vpis, sam postopek pa je določen na nacionalni ravni s pravilnikom pristojnega ministra, moral pa bi biti urejen z zakonom kot »lex specialis« v odnosu do ZUP (»lex generalis«).
Ključne besede: avtonomija univerze, posebni upravni postopki, subsidiarna raba ZUP, smiselna raba ZUP, interni akti univerz, pravice in dolžnosti študentov, izhodišča za procesni zakon, pravni predpisi v visokem šolstvu.
Objavljeno v DKUM: 05.07.2016; Ogledov: 5113; Prenosov: 779
Celotno besedilo (1,55 MB)