| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1116; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

2.
SODNO VARSTVO SLUŽNOSTNE PRAVICE Z ANALIZO AKTUALNE SODNE PRAKSE
Romana Grajfoner, 2015, diplomsko delo

Opis: »Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).« Služnost delimo na osebne in stvarne služnosti. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, medtem ko osebna služnost nastane v korist določene osebe. Poznamo tudi nepravo stvarno služnost, pri kateri gre za kombinacijo osebne in stvarne služnosti, ter tudi služnost v javno korist in nujno pot. Pravno varstvo omogoča prisilno realizacijo upravičenj, ki jih vsebuje služnostna pravica. Pravna zaščita se tako doseže na podlagi tožbe, s postavitvijo tožbenega zahtevka. Glede na vsebino zahtevka in vrsto zaščite poznamo tri vrste tožbe, in sicer oblikovalna oziroma konstitutivna, kondemnatorna ter deklaratorna oziroma ugotovitvena tožba. Z vidika zaščite pravnega položaja subjektov služnosti lahko govorimo o zaščiti služnostnega upravičenca in zaščiti služnostnega zavezanca. Služnostni upravičenec, tako osebne kot tudi stvarne služnosti, ima možnost vložitve tako imenovane služnostne tožbe oziroma konfesorne tožbe (actio confessoria), ki je namenjena varstvu služnostne pravice v primeru neutemeljenega poseganja vanjo, tako tretjih oseb kot tudi služnostnega zavezanca. Stvarnopravni zakonik v poglavju o stvarni služnosti ureja tudi vložitev ugotovitvene tožbe, tako da se z njo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Ta tožba pride v poštev, kadar se služnost pridobi na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem. Priposestvovanje kot pravni temelj za nastanek služnosti pa je mogoče samo pri stvarni in ne pri osebni služnosti. Tako je ta tožba pomembna v povezavi s stvarno služnostjo. Služnostni upravičenec kot tudi služnostni zavezanec imata na voljo tudi splošna sredstva, ki so namenjena varstvu pravic. Med splošnimi sredstvi je treba na prvem mestu omeniti samopomoč. Na voljo pa imata tudi posestno varstvo, ki temelji na podlagi izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza izvrševanju služnostne pravice. Služnostni zavezanec lahko uporabi negatorno tožbo, ki je namenjena varstvu pred neupravičenim prilaščanjem ali širitvijo služnosti ter tudi varstvu pred neupravičenim posegom v lastninsko pravico s strani tretjih oseb. Prav tako ima služnostni zavezanec možnost vložitve negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev, da služnost ne obstaja oziroma je prenehala. Podlaga za vložitev te tožbe je 223. člen SPZ, ki določa prenehanje na podlagi zakona. Vloži lahko tudi posebno oblikovalno tožbo, s katero služnostna pravica preneha na podlagi sodne odločbe iz razlogov, ki so navedeni v 222. členu SPZ. Na voljo pa ima tudi poseben zahtevek na prestavitev služnosti. V zvezi s služnostjo pa je treba omeniti tudi zemljiško knjigo ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tudi tukaj so na voljo tri tožbe. Prva med njimi je izbrisna tožba, ki pride v poštev v primeru materialnopravne neveljavne vknjižbe, s katero se lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naslednji dve pa sta tožba na izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo, in tožba na priznanje podpisa na zasebni listini ali na izročitev odpravka notarskega zapisa, sestavljenega za vknjižbo v zemljiško knjigo. Ravno o varstvu služnostne pravice oziroma o tem, kakšne tožbe za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi s služnostno pravico ima na voljo služnostni upravičenec ter tudi služnostni zavezanec, bo govora v tej diplomski nalogi.
Ključne besede: služnost, služnostni zavezanec, služnostni upravičenec, konfesorna tožba, tožba na ugotovitve obstoja služnosti, posestno varstvo, negativna ugotovitvena tožba, tožba ne prenehanje, negatorna tožba, izbrisna tožba
Objavljeno: 07.12.2015; Ogledov: 1450; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
Posestno varstvo v zvezi z izvrševanjem služnosti s pregledom sodne prakse
Klemen Fekonja, 2017, diplomsko delo

Opis: Posestno varstvo predstavlja varovanje dejanske oblasti nad stvarjo, ne glede na način, s katerim je bila ta pridobljena. Kot temeljno obliko posestnega varstva poznamo sodno varstvo, ter samopomoč kot subsidiarno obliko posestnega varstva. Ko sodišče daje sodno varstvo mora upoštevati zadnje stanje posesti in nastalo motenje, samopomoč pa se načeloma lahko uporabi samo izjemoma pod zakonsko določenimi pogoji. Služnost predstavlja velik in neposreden poseg v lastninsko pravico, saj služnostnemu upravičencu daje pravico do uporabe ali izkoriščanja tuje stvari. Od lastnika služeče stvari sme zahtevati opustitev določenih dejanj, ki bi jih sicer kot lastnik imel pravico izvrševati. V tej zvezi velja izpostaviti, da lastnika služeče nepremičnine breme stvarne služnosti ne more obvezovati k nekemu dejanju. Služnostni upravičenec ima zraven posestnega varstva tudi pravico do petitorne tožbe, ki temelji na podlagi služnostne pravice. Govorimo o posebni tožbi, konfesorni tožbi, katero lahko naperi zoper vsako tretjo osebo oziroma lastnika služeče nepremičnine, kateri omejuje ali onemogoča izvrševanje služnosti. Praviloma pride v poštev, kadar posestno varstvo ni mogoče. Kljub navedenemu pa sodna praksa in teorija podpirata vzporedni tek posesornega in petitornega postopka.
Ključne besede: posest, posestno varstvo, služnost, služnostni upravičenec, petitorna tožba
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 235; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (511,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici