| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razlastitev - meje dopustnih prisilnih utesnitev lastninske pravice
Valerija Gotvajn, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno. Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev.
Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1432; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (1014,31 KB)

2.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1738; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (797,65 KB)

3.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Monika Klemenčič, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in pregled aktualne sodne prakse. Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih okoliščinah. V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev, obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v javno korist.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 3660; Prenosov: 910
.pdf Celotno besedilo (480,57 KB)

4.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSI
Izabela Daničić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno. Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 2252; Prenosov: 432
.pdf Celotno besedilo (449,91 KB)

5.
PRAVNA UREDITEV SLUŽNOSTI
Sandi Antolovič, 2013, diplomsko delo

Opis: Služnosti predstavljajo klasičen institut stvarnega prava, ki pravnemu subjektu zagotavljajo določeno oblastvenost na stvari, ki je dejansko v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari omejuje, zaradi česar služnost ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice dejansko deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na dve osnovni kategoriji in sicer na osebne in stvarne služnosti, za obe pojavni obliki pa je bistveno to, da služnostni upravičenec lahko v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika stvari izključuje od izvrševanja njegovega lastniškega upravičenja. Pravni institut služnosti se je pojavljal že daleč nazaj v zgodovini prava, do danes pa je dosegel že izredno visoko stopnjo razvoja. Pojem služnosti kot tak se skozi zgodovino do danes ni spreminjal, spreminjale pa so se njegove pojavne oblike, in sicer kot posledica razvoja družbenih odnosov, ki so ves čas vzpodbujali prilagajanje služnosti trenutnim razmeram. Posledično so novejše pravne ureditve instituta prinesle le njegovo bolj sistematično in natančnejšo ureditev. V svojem diplomskem delu sem na začetku osvetlil sam pravni pojem instituta služnosti ter vire, ki ta institut urejajo. Osrednji del naloge je namenjen orisu splošnih značilnosti in načel, značilnih za ta institut, ter sistematičnemu prikazu obeh osnovnih vrst služnosti, z opredelitvijo pojmov, značilnosti, vrst in podvrst, razlikovanj ter stičnih točk obeh vrst služnosti. Zaključek svoje diplomske naloge pa sem posvetil posebnemu delu služnosti, t.i. nepravim služnostim, s poudarkom na služnostih v javno korist.
Ključne besede: osebne služnosti, stvarne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2271; Prenosov: 736
.pdf Celotno besedilo (575,75 KB)

6.
PRAVNA PROBLEMATIKA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST
Boštjan Vehovec, 2012, diplomsko delo

Opis: Služnosti v javno korist so služnosti, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Služnost v javno korist pomeni poseg v lastninsko pravico. Gre za posebno obliko razlastitve. Razlastitev je dopusten poseg v lastninsko pravico, če je izvedena v javno korist, na podlagi zakona in proti nadomestilu ali odškodnini. Gre za neprave stvarne služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar so ustanovljene v korist individualno določene osebe. Nastanejo lahko na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Ustanovijo se lahko za določen ali nedoločen čas.
Ključne besede: služnost v javno korist, neprava stvarna služnost, omejitve lastninske pravice, javna korist, prenos služnosti, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 2413; Prenosov: 497
.pdf Celotno besedilo (619,21 KB)

7.
NEPRAVE STVARNE SLUŽNOSTI
Anteja Lovrinović, 2011, diplomsko delo

Opis: Neprave stvarne služnosti so novost našega stvarnega prava, urejene v 226. členu Stvarnopravnega zakonika, ki jih opredeljuje kot služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist določene osebe. Združujejo elemente tako stvarnih kot tudi osebnih služnosti. Subjekt upravičenja, je bodisi pravna ali fizična oseba. V primeru slednje je možna širša možnost uporabe nepravih stvarnih služnosti. Poseben primer nepravih stvarnih služnosti, so služnosti v javno korist, ki imajo izredno velik pomen na področju javnega prava. Zaradi potreb gradnje omrežij javne gospodarske infrastrukture, so pomemben faktor pri omejitvi lastninske pravice, bodisi na sporazumni ali na prisilni podlagi. V zvezi s služnostmi v javno korist je posebej pomembno vprašanja prenosa teh služnosti, saj v primeru spremembe upravljavca določenega infrastrukturnega omrežja, po veljavni splošni ureditvi v SPZ, služnost ugasne in jo je potrebno ustanoviti na novo. Tudi če ne gre za spremembo upravljavca služnost v skladu z določili o osebnih služnostih, ugasne po tridesetih letih, medtem ko so infrastrukturna omrežja dolgoročne narave in trajajo tudi več kot petdeset let. Ti problemi privedejo do stroškovnega bremena, zamudnega dela in predvsem nepotrebnih zapletov. Zato je treba to področje na novo celostno urediti z bolj natančnimi določbami v splošnih, kakor tudi v posebnih predpisih. V tej smeri sta šla že Zakon o elektronskih komunikacijah ter Energetski zakon, vendar te novitete še zdaleč niso dovolj. Potrebna je nova celostna ureditev v enotnem zakonu,saj bi to omogočilo najlažjo uporabo določil o nepravih stvarnih služnostih.Omejitev lastninske pravice v javno korist je ob upoštevanju načel mednarodnega prava možna le v določenih primerih ob izpolnjevanju določenih pogojev. Opravičilo omejitve je javni interes, ki mora biti izkazan, vendar pa se lahko omeji pravico le v obsegu, ki je potrebna za dosego javnega interesa. Gre za minimalni možen poseg, večji obseg posega predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. Služnosti v javno korist so na splošno urejene v Zakonu o urejanju prostora ter še posebej v drugih posebnih predpisih, ki urejajo posamezno vrsto infrastrukture.
Ključne besede: Omejitve lastninske pravice, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, prenos služnosti, prenehanje služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora, vpisovanje nepravih stvarnih služnosti v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 22.11.2011; Ogledov: 10235; Prenosov: 989
.pdf Celotno besedilo (527,17 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici