| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Lastninska pravica na nepremičnini in dosmrtna služnostna pravica stanovanja
Nina Prošek, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava lastninsko pravico na nepremičnini kot temeljno stvarno pravico ter dosmrtno služnostno pravico stanovanja kot omejeno stvarno pravico. V prvem delu diplomskega dela sem omenila posest, saj je kot institut pomembna pri razumevanju lastninske pravice ter na kratko opisala razlike med posestjo in lastninsko pravico. Kajti lastninska pravica in posest kot pojma nista enaka. V prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Medtem, ko je v prvem odstavku 24. členu posest definirana kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). V nadaljevanju pa sem se osredotočila na bistvo diplomskega dela, torej na lastninsko pravico in dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki pa jo bom podkrepila s zemljiškoknjižnim izpiskom iz zemljiške knjige (v nadaljevanju: e-ZK). V okviru dosmrtne služnostne pravice stanovanja bom omenila še njeno ustanovitev na podlagi kupno-prodajne pogodbe in vpis v e-ZK.
Ključne besede: stvarno pravo, civilno pravo, posest, lastninska pravica, služnost, osebne služnosti, služnost stanovanja, zemljiška knjiga, pravica.
Objavljeno: 11.05.2018; Ogledov: 1768; Prenosov: 264
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

2.
Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu
Maja Dukarić, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni.
Ključne besede: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu
Objavljeno: 09.02.2018; Ogledov: 721; Prenosov: 642
.pdf Celotno besedilo (669,49 KB)

3.
Razlastitev - meje dopustnih prisilnih utesnitev lastninske pravice
Valerija Gotvajn, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno. Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev.
Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1431; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (1014,31 KB)

4.
SODNO VARSTVO SLUŽNOSTNE PRAVICE Z ANALIZO AKTUALNE SODNE PRAKSE
Romana Grajfoner, 2015, diplomsko delo

Opis: »Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).« Služnost delimo na osebne in stvarne služnosti. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, medtem ko osebna služnost nastane v korist določene osebe. Poznamo tudi nepravo stvarno služnost, pri kateri gre za kombinacijo osebne in stvarne služnosti, ter tudi služnost v javno korist in nujno pot. Pravno varstvo omogoča prisilno realizacijo upravičenj, ki jih vsebuje služnostna pravica. Pravna zaščita se tako doseže na podlagi tožbe, s postavitvijo tožbenega zahtevka. Glede na vsebino zahtevka in vrsto zaščite poznamo tri vrste tožbe, in sicer oblikovalna oziroma konstitutivna, kondemnatorna ter deklaratorna oziroma ugotovitvena tožba. Z vidika zaščite pravnega položaja subjektov služnosti lahko govorimo o zaščiti služnostnega upravičenca in zaščiti služnostnega zavezanca. Služnostni upravičenec, tako osebne kot tudi stvarne služnosti, ima možnost vložitve tako imenovane služnostne tožbe oziroma konfesorne tožbe (actio confessoria), ki je namenjena varstvu služnostne pravice v primeru neutemeljenega poseganja vanjo, tako tretjih oseb kot tudi služnostnega zavezanca. Stvarnopravni zakonik v poglavju o stvarni služnosti ureja tudi vložitev ugotovitvene tožbe, tako da se z njo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Ta tožba pride v poštev, kadar se služnost pridobi na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem. Priposestvovanje kot pravni temelj za nastanek služnosti pa je mogoče samo pri stvarni in ne pri osebni služnosti. Tako je ta tožba pomembna v povezavi s stvarno služnostjo. Služnostni upravičenec kot tudi služnostni zavezanec imata na voljo tudi splošna sredstva, ki so namenjena varstvu pravic. Med splošnimi sredstvi je treba na prvem mestu omeniti samopomoč. Na voljo pa imata tudi posestno varstvo, ki temelji na podlagi izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza izvrševanju služnostne pravice. Služnostni zavezanec lahko uporabi negatorno tožbo, ki je namenjena varstvu pred neupravičenim prilaščanjem ali širitvijo služnosti ter tudi varstvu pred neupravičenim posegom v lastninsko pravico s strani tretjih oseb. Prav tako ima služnostni zavezanec možnost vložitve negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev, da služnost ne obstaja oziroma je prenehala. Podlaga za vložitev te tožbe je 223. člen SPZ, ki določa prenehanje na podlagi zakona. Vloži lahko tudi posebno oblikovalno tožbo, s katero služnostna pravica preneha na podlagi sodne odločbe iz razlogov, ki so navedeni v 222. členu SPZ. Na voljo pa ima tudi poseben zahtevek na prestavitev služnosti. V zvezi s služnostjo pa je treba omeniti tudi zemljiško knjigo ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tudi tukaj so na voljo tri tožbe. Prva med njimi je izbrisna tožba, ki pride v poštev v primeru materialnopravne neveljavne vknjižbe, s katero se lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naslednji dve pa sta tožba na izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo, in tožba na priznanje podpisa na zasebni listini ali na izročitev odpravka notarskega zapisa, sestavljenega za vknjižbo v zemljiško knjigo. Ravno o varstvu služnostne pravice oziroma o tem, kakšne tožbe za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi s služnostno pravico ima na voljo služnostni upravičenec ter tudi služnostni zavezanec, bo govora v tej diplomski nalogi.
Ključne besede: služnost, služnostni zavezanec, služnostni upravičenec, konfesorna tožba, tožba na ugotovitve obstoja služnosti, posestno varstvo, negativna ugotovitvena tožba, tožba ne prenehanje, negatorna tožba, izbrisna tožba
Objavljeno: 07.12.2015; Ogledov: 2086; Prenosov: 439
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

5.
JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE
Tamara Lunežnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon. Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije. Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih. Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1738; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (797,65 KB)

6.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Monika Klemenčič, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in pregled aktualne sodne prakse. Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih okoliščinah. V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev, obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v javno korist.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 3658; Prenosov: 910
.pdf Celotno besedilo (480,57 KB)

7.
VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICE
Urša Dragovan, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo. Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo. Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena. Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo.
Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 3129; Prenosov: 802
.pdf Celotno besedilo (804,17 KB)

8.
OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN SODNI PRAKSI
Jože Jagarinec, 2014, diplomsko delo

Opis: Naloga obravnava institut osebnih služnosti v teoriji in sodni praksi. Ima dva ločena sklopa, najprej predstavi teorijo in nato sodno prakso sodišč RS. Osebne služnosti v teoriji in sodni praksi so osrednja tema moje diplomske naloge. Realno predstavljajo zelo star pravni institut, ki ima svoje korenine v najstarejših pravih, zgodnjih pravih antike. Dodelan in skorajda dokončen razvoj in sijaj pa doživijo že v času Rimskega prava. Vse osebne služnosti so, brez izjeme, stvarne pravice na tuji stvari. Nastanek stvarnih služnosti je vezan na sodno odločbo ali na pravni posel. To dvoje je pravna podlaga osebnih služnosti. Osebne služnosti se lahko ustanovijo na premičninah, nepremičninah in pravicah v odvisnosti od vrste služnosti. Osebne služnosti so časovno omejene stvarne pravice, katerih značilnost je neprenosljivost, ker so vezane na konkretno osebo. Slovensko stvarno pravo pozna tri vrste osebnih služnosti, te so služnost stanovanja, raba in užitek. Vse te tri vrste se vpisujejo v zemljiško knjigo.
Ključne besede: stvarno pravo, zemljiška knjiga, stvarne služnosti, osebne služnosti, stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 1103; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (987,01 KB)

9.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSI
Izabela Daničić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno. Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 2251; Prenosov: 432
.pdf Celotno besedilo (449,91 KB)

10.
PRAVNA UREDITEV SLUŽNOSTI
Sandi Antolovič, 2013, diplomsko delo

Opis: Služnosti predstavljajo klasičen institut stvarnega prava, ki pravnemu subjektu zagotavljajo določeno oblastvenost na stvari, ki je dejansko v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari omejuje, zaradi česar služnost ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice dejansko deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na dve osnovni kategoriji in sicer na osebne in stvarne služnosti, za obe pojavni obliki pa je bistveno to, da služnostni upravičenec lahko v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika stvari izključuje od izvrševanja njegovega lastniškega upravičenja. Pravni institut služnosti se je pojavljal že daleč nazaj v zgodovini prava, do danes pa je dosegel že izredno visoko stopnjo razvoja. Pojem služnosti kot tak se skozi zgodovino do danes ni spreminjal, spreminjale pa so se njegove pojavne oblike, in sicer kot posledica razvoja družbenih odnosov, ki so ves čas vzpodbujali prilagajanje služnosti trenutnim razmeram. Posledično so novejše pravne ureditve instituta prinesle le njegovo bolj sistematično in natančnejšo ureditev. V svojem diplomskem delu sem na začetku osvetlil sam pravni pojem instituta služnosti ter vire, ki ta institut urejajo. Osrednji del naloge je namenjen orisu splošnih značilnosti in načel, značilnih za ta institut, ter sistematičnemu prikazu obeh osnovnih vrst služnosti, z opredelitvijo pojmov, značilnosti, vrst in podvrst, razlikovanj ter stičnih točk obeh vrst služnosti. Zaključek svoje diplomske naloge pa sem posvetil posebnemu delu služnosti, t.i. nepravim služnostim, s poudarkom na služnostih v javno korist.
Ključne besede: osebne služnosti, stvarne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2268; Prenosov: 736
.pdf Celotno besedilo (575,75 KB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici