| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi
Sara Knez, 2019, magistrsko delo

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 635; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

2.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 653; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (982,49 KB)

3.
Registrska neposestna zastavna pravica na komunikacijskem omrežju kot sredstvo zavarovanja plačil
Klara Tršan, 2018, magistrsko delo

Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih. Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila. V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme.
Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 889; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (574,53 KB)

4.
UREDITEV INSTITUTA RAZLASTITVE V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU
Leon Rogan, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 931; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (776,67 KB)

5.
Pravna regulativa sistemskega operaterja pri sklepanju služnosti za potrebe gradnje prenosnega omrežja
Ksenija Matičič, 2016, diplomsko delo

Opis: V današnjem času, povečana raznovrstna uporabnost električne energije, zahteva v energetski infrastrukturi nove investicije. Vemo, da se električne energije ne da uskladiščiti in jo kasneje uporabljati. Večkrat slišimo, da si občani tega planeta, ne predstavljajo življenja brez elektrike. Vse naprave več ali manj potrebujejo za zagon električno energijo, tako v gospodarstvu kot v družbi kot celoti. Energetika dejansko predstavlja eno od najpomembnejših infrastrukturnih dejavnosti. Zaradi vedno večje porabe električne energije in s tem posledično povečanju zanesljivosti preskrbe z njo, je sistemski operater elektroenergetskega omrežja, v skladu s slovensko energetsko zakonodajo, zaupana skrb za načrtovanje, graditev in posodabljanje slovenskega visokonapetostnega prenosnega omrežja. S tem se sistemski operater srečuje s pravno regulativo, katera je vedno bolj obsežna in zahtevna. Pri tem, da je postopek pridobitve gradbenega dovoljenja za cca. 80 km daljnovod tudi do deset let, je potrebno poudariti, da se uradniki premalo zavedajo, da lahko pride, zaradi zgoraj naštetih dejstev, kaj kmalu do električnega mrka. Sistemski operater mora za vsakega lastnika nepremičnine v koridorju daljnovoda skleniti služnostno pogodbo v javno korist. Služnost v javno korist pomeni omejevanje lastninske pravice. Teh služnostnih pogodb je za 80 km daljnovod približno dva tisoč. In tu je ključni problem sistemskega operaterja pridobiti vse te služnostne pogodbe v javno korist, zaradi še vedno neurejenih zemljiškoknjižnih zadev iz uradnih evidenc.
Ključne besede: sistemski operater, investicija, daljnovod, pravica graditi, služnostna pogodba, služnost v javno korist
Objavljeno: 17.08.2016; Ogledov: 639; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

6.
SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTURE
Gašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 1431; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (1013,86 KB)

7.
Analiza najnovejše sodne prakse glede služnosti v javno korist
Mojca Kos, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov. V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist.
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 1452; Prenosov: 165
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

8.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1716; Prenosov: 417
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

9.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSI
Izabela Daničić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno. Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 2233; Prenosov: 431
.pdf Celotno besedilo (449,91 KB)

10.
PRAVNA PROBLEMATIKA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST
Boštjan Vehovec, 2012, diplomsko delo

Opis: Služnosti v javno korist so služnosti, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Služnost v javno korist pomeni poseg v lastninsko pravico. Gre za posebno obliko razlastitve. Razlastitev je dopusten poseg v lastninsko pravico, če je izvedena v javno korist, na podlagi zakona in proti nadomestilu ali odškodnini. Gre za neprave stvarne služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar so ustanovljene v korist individualno določene osebe. Nastanejo lahko na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Ustanovijo se lahko za določen ali nedoločen čas.
Ključne besede: služnost v javno korist, neprava stvarna služnost, omejitve lastninske pravice, javna korist, prenos služnosti, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 2406; Prenosov: 497
.pdf Celotno besedilo (619,21 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici