| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
11.
PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Nastja Podlesek, 2015, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Je omejena, saj vsebinsko omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca. Gre torej za izvedeno stvarno pravico na tuji stvari, pri čemer ima en subjekt pravico v razmerju do stvari, ki je last nekega drugega pravnega subjekta. Izvrševanje služnosti obremenjuje lastninsko pravico, saj služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo, služnostni zavezanec pa mora neka dejanja, ki bi mu kot lastniku pripadala, opustiti ali trpeti. V grobem ločimo stvarne in osebne služnosti, poznamo pa še neprave stvarne služnosti. Nastanek na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, poznamo samo pri stvarnih služnostih ter v bistvu tudi pri nepravih stvarnih služnostih, saj ni nobenega posebnega razloga, da to ne bi bilo mogoče. Poznamo pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje pomeni, da dobroverni priposestvovalec v dobri veri izvršuje služnost 10 let. Razlika z nepravim priposestvovanjem je v tem, da mora v tem primeru priposestvovalec samo izvrševati služnost 20 let, ne zahteva se dobra vera, lastnik služeče nepremičnine pa mora vedeti za izvrševanje služnosti in temu ne nasprotovati. Pravo priposestvovanje začne teči, ko nastopi dobra vera na primerni pravni podlagi, nepravo priposestvovanje pa začne teči, ko priposestvovalec dejansko začne izvrševati služnost. Po zakonu ni mogoče priposestvovati služnosti, ki se izvršujejo s silo, zvijačo ali do preklica, negativnih služnosti, služnosti na javnem dobrem in na stvari izven pravnega prometa.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, priposestvovanje, priposestvovalna doba, Stvarnopravni zakonik, sodna praksa
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1893; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (526,87 KB)

12.
PRAVOVARSTVENI ZAHTEVKI STVARNEGA PRAVA
Valentina Gorjanc, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga z naslovom pravovarstveni zahtevki stvarnega prava povzema pravne možnosti, ki jih ima vsak posameznik v primeru, da je njegova stvarna pravica kršena oziroma je omejeno njeno izvrševanje. V primeru, ko posameznik izpolnjuje pogoje aktivne legitimacije, je to njegova osnovna pravica, da od državnih institucij zahteva pravno varstvo v primeru kršitve. Močno se prepletajo zahtevki stvarnega in obligacijskega prava, vendar bo v diplomskem delu poudarek predvsem na stvarnem pravu. Diplomsko nalogo na kratko predstavi uvod. Sama diplomska naloga je primarno razdeljena na poglavja o varstvu posamezne stvarne pravice. Znotraj glavnega poglavja, ki opisuje posamezno stvarno pravico, je glede na mogoče situacije, predvidenih veliko različnih zahtevkov. Podrobneje sem opisala njihove pogoje ter posebnosti in trditve podprla s sodno prakso, ki je po večini zelo bogata na področju stvarnega prava. Glavna poglavja zajemajo varstvo lastninske pravice posameznika ali večih oseb. Podrobneje je predstavljeno tudi varstvo posesti kot del upravičenja lastninske pravice. Pomembna stvarna pravica je tudi služnost, ki je varovana z različnimi zahtevki. Omembe vredna je tudi izboljšava tuje nepremičnine, ki je pogost pojav, zato je tudi temu institutu namenjeno obsežno stvarnopravno varstvo. Obravnavala sem tudi varstvo zastavne ter stavbne pravice kot tudi detencije. Predstavljeno je tudi sodno varstvo glede nepravilnih vpisov v zemljiško knjigo. Na koncu pa je še na kratko predstavljeno varstvo pred imisijami, kjer se pojavlja veliko sodne prakse, saj je sosedsko pravo del našega vsakdanjega življenja. Diplomska naloga je zaključena s sklepom, kjer navajam svoje ugotovitve in spoznanja.
Ključne besede: aktivna legitimacija, pravno varstvo, stvarne pravice, lastninska pravica, posest, služnost, nepremičnine, zastavna pravica, stavbna pravica, detencija, zemljiška knjiga, imisije.
Objavljeno: 20.07.2015; Ogledov: 684; Prenosov: 229
.pdf Celotno besedilo (587,55 KB)

13.
SODNO VARSTVO SLUŽNOSTNE PRAVICE Z ANALIZO AKTUALNE SODNE PRAKSE
Romana Grajfoner, 2015, diplomsko delo

Opis: »Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).« Služnost delimo na osebne in stvarne služnosti. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, medtem ko osebna služnost nastane v korist določene osebe. Poznamo tudi nepravo stvarno služnost, pri kateri gre za kombinacijo osebne in stvarne služnosti, ter tudi služnost v javno korist in nujno pot. Pravno varstvo omogoča prisilno realizacijo upravičenj, ki jih vsebuje služnostna pravica. Pravna zaščita se tako doseže na podlagi tožbe, s postavitvijo tožbenega zahtevka. Glede na vsebino zahtevka in vrsto zaščite poznamo tri vrste tožbe, in sicer oblikovalna oziroma konstitutivna, kondemnatorna ter deklaratorna oziroma ugotovitvena tožba. Z vidika zaščite pravnega položaja subjektov služnosti lahko govorimo o zaščiti služnostnega upravičenca in zaščiti služnostnega zavezanca. Služnostni upravičenec, tako osebne kot tudi stvarne služnosti, ima možnost vložitve tako imenovane služnostne tožbe oziroma konfesorne tožbe (actio confessoria), ki je namenjena varstvu služnostne pravice v primeru neutemeljenega poseganja vanjo, tako tretjih oseb kot tudi služnostnega zavezanca. Stvarnopravni zakonik v poglavju o stvarni služnosti ureja tudi vložitev ugotovitvene tožbe, tako da se z njo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Ta tožba pride v poštev, kadar se služnost pridobi na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem. Priposestvovanje kot pravni temelj za nastanek služnosti pa je mogoče samo pri stvarni in ne pri osebni služnosti. Tako je ta tožba pomembna v povezavi s stvarno služnostjo. Služnostni upravičenec kot tudi služnostni zavezanec imata na voljo tudi splošna sredstva, ki so namenjena varstvu pravic. Med splošnimi sredstvi je treba na prvem mestu omeniti samopomoč. Na voljo pa imata tudi posestno varstvo, ki temelji na podlagi izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza izvrševanju služnostne pravice. Služnostni zavezanec lahko uporabi negatorno tožbo, ki je namenjena varstvu pred neupravičenim prilaščanjem ali širitvijo služnosti ter tudi varstvu pred neupravičenim posegom v lastninsko pravico s strani tretjih oseb. Prav tako ima služnostni zavezanec možnost vložitve negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev, da služnost ne obstaja oziroma je prenehala. Podlaga za vložitev te tožbe je 223. člen SPZ, ki določa prenehanje na podlagi zakona. Vloži lahko tudi posebno oblikovalno tožbo, s katero služnostna pravica preneha na podlagi sodne odločbe iz razlogov, ki so navedeni v 222. členu SPZ. Na voljo pa ima tudi poseben zahtevek na prestavitev služnosti. V zvezi s služnostjo pa je treba omeniti tudi zemljiško knjigo ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tudi tukaj so na voljo tri tožbe. Prva med njimi je izbrisna tožba, ki pride v poštev v primeru materialnopravne neveljavne vknjižbe, s katero se lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naslednji dve pa sta tožba na izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo, in tožba na priznanje podpisa na zasebni listini ali na izročitev odpravka notarskega zapisa, sestavljenega za vknjižbo v zemljiško knjigo. Ravno o varstvu služnostne pravice oziroma o tem, kakšne tožbe za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi s služnostno pravico ima na voljo služnostni upravičenec ter tudi služnostni zavezanec, bo govora v tej diplomski nalogi.
Ključne besede: služnost, služnostni zavezanec, služnostni upravičenec, konfesorna tožba, tožba na ugotovitve obstoja služnosti, posestno varstvo, negativna ugotovitvena tožba, tožba ne prenehanje, negatorna tožba, izbrisna tožba
Objavljeno: 07.12.2015; Ogledov: 1409; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

14.
Nujna pot s poudarkom na aktualni sodni praksi
Sara Knez, 2015, diplomsko delo

Opis: Nujna pot je pojavna oblika ene izmed 4 izvedenih stvarnih pravic, in sicer služnosti. Natančneje spada nujna pot med stvarne služnosti. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot slovenski matični predpis na področju stvarnega prava tako v 211. (Nastanek služnosti) kot v 214. členu (Nastanek stvarne služnosti) kot pravne podlage za nastanek stvarne služnosti taksativno določa zakon, pravni posel in odločbo državnega organa. Nujna pot nastane na slednji način, torej z odločbo državnega organa, natančneje sodišča; konkretno v časovnem smislu pa z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna. Kaj konkretno pa si naj predstavljamo pod izrazom nujna pot? Če zopet izhajamo iz tega, da je nujna pot po svoji naravi oz. vsebini stvarna služnost, pride v poštev 1. odstavek 213. člena SPZ, ki opredeljuje stvarno služnost kot pravico lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Nujna pot spada med pozitivne služnosti, saj sodišče dovoli njeno vzpostavitev za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški , kar pomeni predvsem, da dobi gospodujoča nepremičnina pot do javne ceste preko tuje (služeče) nepremičnine. Ker nujna pot poteka preko vsaj ene (tuje) nepremičnine, ki je po logiki stvari sosednja, so določbe o nujni poti v SPZ nomotehnično umeščene v oddelek Sosedsko pravo. Institut nujne poti pa izhodiščno predstavlja konkretizacijo 67. člena Ustave Republike Slovenije , ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V zvezi z nujno potjo je mišljeno predvsem uživanje lastnine, saj lastnik nepremičnine, kljub temu da mu lastninska pravica daje nad objektom le-te teoretično najvišjo možno, absolutno oblast, znotraj te oblasti ni popolnoma svoboden. Tako je zato, ker so nepremičnine kot prostorsko odmerjeni del zemeljske površine omejena naravna danost, ki so prav zaradi te svoje omejenosti in posebnega pomena podvržene posebnemu režimu.
Ključne besede: nujna pot, stvarna služnost, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, odločba sodišča, redna raba, zveza z javno cesto, nesorazmerni stroški
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 1006; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (406,74 KB)

15.
Analiza najnovejše sodne prakse glede služnosti v javno korist
Mojca Kos, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov. V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist.
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 846; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

16.
Pravna regulativa sistemskega operaterja pri sklepanju služnosti za potrebe gradnje prenosnega omrežja
Ksenija Matičič, 2016, diplomsko delo

Opis: V današnjem času, povečana raznovrstna uporabnost električne energije, zahteva v energetski infrastrukturi nove investicije. Vemo, da se električne energije ne da uskladiščiti in jo kasneje uporabljati. Večkrat slišimo, da si občani tega planeta, ne predstavljajo življenja brez elektrike. Vse naprave več ali manj potrebujejo za zagon električno energijo, tako v gospodarstvu kot v družbi kot celoti. Energetika dejansko predstavlja eno od najpomembnejših infrastrukturnih dejavnosti. Zaradi vedno večje porabe električne energije in s tem posledično povečanju zanesljivosti preskrbe z njo, je sistemski operater elektroenergetskega omrežja, v skladu s slovensko energetsko zakonodajo, zaupana skrb za načrtovanje, graditev in posodabljanje slovenskega visokonapetostnega prenosnega omrežja. S tem se sistemski operater srečuje s pravno regulativo, katera je vedno bolj obsežna in zahtevna. Pri tem, da je postopek pridobitve gradbenega dovoljenja za cca. 80 km daljnovod tudi do deset let, je potrebno poudariti, da se uradniki premalo zavedajo, da lahko pride, zaradi zgoraj naštetih dejstev, kaj kmalu do električnega mrka. Sistemski operater mora za vsakega lastnika nepremičnine v koridorju daljnovoda skleniti služnostno pogodbo v javno korist. Služnost v javno korist pomeni omejevanje lastninske pravice. Teh služnostnih pogodb je za 80 km daljnovod približno dva tisoč. In tu je ključni problem sistemskega operaterja pridobiti vse te služnostne pogodbe v javno korist, zaradi še vedno neurejenih zemljiškoknjižnih zadev iz uradnih evidenc.
Ključne besede: sistemski operater, investicija, daljnovod, pravica graditi, služnostna pogodba, služnost v javno korist
Objavljeno: 17.08.2016; Ogledov: 323; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

17.
SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTURE
Gašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 972; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (1013,86 KB)

18.
POSTOPKI DRŽAVE IN LOKALNIH SKUPNOSTI ZA PRIDOBITEV NEPREMIČNEGA PREMOŽENJA PRI IZGRADNJI JAVNE INFRASTRUKTURE
Alan Žiberna, 2016, diplomsko delo

Opis: Pri načrtovanju izgradnje javne infrastrukture se država in lokalne skupnosti nemalokrat srečajo s problematiko umestitve v prostor. Pri tem je potrebno pretehtati, katera trasa bo najcenejša in preveriti, po katerih nepremičninah bo trasa infrastrukture potekala. V konkretnih primerih se velikokrat srečajo z nepremičninami v zasebni lasti. Diplomska naloga bo predstavila postopke, ki jih imajo organi javnega prava na voljo, da pridobijo ustrezno pravico graditi na tem nepremičnem premoženju. Najbolj enostaven način je nedvomno pravno-poslovna pridobitev, pri kateri se stranki sporazumeta o vseh bistvenih sestavinah in podpišeta pogodbo o prodaji nepremičnine oziroma drugi razpolagalni pravici. V primeru, da stranki ne dosežeta sporazuma, pa imajo javni organi na voljo različne instrumente, s katerimi »prisilijo« lastnike k prodaji o oziroma omejitvi lastninske pravice. Ti instrumenti, ki so v diplomski nalogi podrobneje opisani in predstavljeni so razlastitev, ustanovitev stvarne služnosti oziroma stavbne pravice in začasna pravica uporabe nepremičnine.
Ključne besede: nepremičnina, javna korist, javna infrastruktura, država, lokalna skupnost, lastninska pravica, razlastitev, služnost, stavbna pravica, predkupna pravica, pogodba.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 492; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (645,39 KB)

19.
UREDITEV INSTITUTA RAZLASTITVE V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU
Leon Rogan, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 565; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (776,67 KB)

20.
Pravni temelji nastanka in prenehanja osebne služnosti s pregledom najnovejše sodne prakse
Klavdija Rep, 2016, diplomsko delo

Opis: Glavna tema diplomske naloge so osebne služnosti. Takoj na začetku sem omenila sam institut služnosti in njegovo razmejitev na stvarne in osebne služnosti ter opisala razlike med njima. Na kratko sem se dotaknila načel in varstva služnosti ter neprave stvarne služnosti. Menim, da je bilo to potrebno zaradi lažjega razumevanja morebitnega bralca. Nato pa sem se osredotočila na osebne služnosti, katere sem podrobno proučila in poiskala tudi sodno prakso na to tematiko. Omejila sem se na najnovejšo sodno prakso, tako da sem jo zajela od leta 2014 pa do 2016. Sodne prakse Vrhovnega sodišča je zelo malo, bolj pestra pa je izbira sodne prakse Višjega sodišča. Menim, da je največ sporov glede služnosti stanovanja. Izbira primerov, ki sem jih podrobneje predstavila je naključna. Diplomska naloga je razdeljena na dva dela, v prvem delu sem predstavila teorijo in pojasnila posamezne institute, v drugem delu pa boste našli sodno prakso, ki se nanaša na osebne služnosti. Odločila sem se, da primere sodne prakse podrobno predstavim, da dobi bralec dober vpogled v to, kako delujeta teorija in praksa.
Ključne besede: služnost, osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, sodna praksa
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 651; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici