| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 31
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Atipične stvarne služnosti v teoriji in sodni praksi
Sara Knez, 2019, magistrsko delo

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 677; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

2.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 1034; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

3.
Razvoj in primerjava služnosti v rimskem in modernem času
Maja Makari, 2018, diplomsko delo

Opis: Služnost so poznali že rimljani. Zanimalo nas je, kako je urejena v modernem času, od ODZ, ZTLR vse do SPZ. Če se primerjata SPZ in ZTLR ugotovimo, da je bilo le malo razlik. Večina razlik je v nomotehnični uredivi, predvsem da so stvari strnjene v istih členih ali so razdeljene na več odstavkov, posebnih členov. Črtanih členov je malo, Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ. V času uporabe ZTLR se je za osebne služnosti uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bil odvisen obseg upravičenj. SPZ obravnava služnost stanovanja kot posebno služnost. Preseneča pa dejstvo, da so se je tekom vsega tega dolgega obdobja pravila bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo izvrstne temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Že rimljani so imeli razvite kompleksne pravne institute v zvezi s služnostjo. Pravno varstvo je bilo urejeno. Največje razlike so opazne pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Prav tako moderno pravo ne pozna nekaterih služnosti, na primer služnost dela tujih sužnjev in živine.
Ključne besede: Služnost, primerjava, razvoj, ZTLR, ODZ, rimski čas
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 617; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (909,67 KB)

4.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 682; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (982,49 KB)

5.
Osebna služnost užitka v novejši sodni praksi
Darinka Perko, 2018, diplomsko delo

Opis: Ena izmed temeljnih človekovih pravic je tudi lastninska pravica, ki kljub popolnemu varstvu ni v celoti neomejena. Njena omejenost se meddrugim kaže v služnosti kot eni izmed stvarnih pravic na tuji stvari, s katero lahko »utesnjujemo« lastninsko pravico. Služnost omogoča njegovemu imetniku uporabljati tujo stvar ali od lastnika tuje stvari zahtevati, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Temeljna delitev služnosti izvira iz rimskega prava in se je ohranila vse do današnjih dni. Poznamo dve vrsti služnosti: stvarne in osebne. Stvarne služnosti so ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. So časovno neomejene in prehajajo na njegove pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico. Osebne služnosti predstavljajo predmet mojega diplomskega dela. Temeljito so predstavljene v teoretičnem delu naloge. V praktičnem delu naloge sem predstavila primere novejše sodne prakse, s katerimi sem analizirala osebne služnosti v vsakdanjih pravnih razmerjih njihovih nosilcev. Osebne služnosti so ustanovljene v korist točno določene osebe. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. So časovno omejene: v primeru njihove ustanovitve v korist fizične osebe lahko trajajo najdlje do smrti služnostnega upravičenca; če so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko trajajo največ trideset let. Število osebnih služnosti je omejeno in se delijo na užitek, služnost rabe in služnost stanovanja. Med seboj se razlikujejo po vsebini in obsegu upravičenj. Temeljito sem predstavila užitek kot najobsežnejšo osebno služnost. Užitek najbolj omejuje lastninsko pravico lastnika in omogoča užitkarju pravico do uporabe in uživanja tuje stvari. Užitkar sme izvrševanje užitka prenesti na drugo osebo, kar pri služnosti rabe in služnosti stanovanja ni mogoče. Služnost rabe njegovemu imetniku ne dopušča možnosti uživanja tuje stvari, ampak dopušča samo rabo. Služnost stanovanja omogoča pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Ključne besede: lastninska pravica, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, užitek, služnost rabe, služnost stanovanja, sodna praksa
Objavljeno: 08.06.2018; Ogledov: 3246; Prenosov: 501
.pdf Celotno besedilo (586,67 KB)

6.
Registrska neposestna zastavna pravica na komunikacijskem omrežju kot sredstvo zavarovanja plačil
Klara Tršan, 2018, magistrsko delo

Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih. Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila. V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme.
Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 936; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (574,53 KB)

7.
Lastninska pravica na nepremičnini in dosmrtna služnostna pravica stanovanja
Nina Prošek, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava lastninsko pravico na nepremičnini kot temeljno stvarno pravico ter dosmrtno služnostno pravico stanovanja kot omejeno stvarno pravico. V prvem delu diplomskega dela sem omenila posest, saj je kot institut pomembna pri razumevanju lastninske pravice ter na kratko opisala razlike med posestjo in lastninsko pravico. Kajti lastninska pravica in posest kot pojma nista enaka. V prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Medtem, ko je v prvem odstavku 24. členu posest definirana kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). V nadaljevanju pa sem se osredotočila na bistvo diplomskega dela, torej na lastninsko pravico in dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki pa jo bom podkrepila s zemljiškoknjižnim izpiskom iz zemljiške knjige (v nadaljevanju: e-ZK). V okviru dosmrtne služnostne pravice stanovanja bom omenila še njeno ustanovitev na podlagi kupno-prodajne pogodbe in vpis v e-ZK.
Ključne besede: stvarno pravo, civilno pravo, posest, lastninska pravica, služnost, osebne služnosti, služnost stanovanja, zemljiška knjiga, pravica.
Objavljeno: 11.05.2018; Ogledov: 1888; Prenosov: 279
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

8.
Posestno varstvo v zvezi z izvrševanjem služnosti s pregledom sodne prakse
Klemen Fekonja, 2017, diplomsko delo

Opis: Posestno varstvo predstavlja varovanje dejanske oblasti nad stvarjo, ne glede na način, s katerim je bila ta pridobljena. Kot temeljno obliko posestnega varstva poznamo sodno varstvo, ter samopomoč kot subsidiarno obliko posestnega varstva. Ko sodišče daje sodno varstvo mora upoštevati zadnje stanje posesti in nastalo motenje, samopomoč pa se načeloma lahko uporabi samo izjemoma pod zakonsko določenimi pogoji. Služnost predstavlja velik in neposreden poseg v lastninsko pravico, saj služnostnemu upravičencu daje pravico do uporabe ali izkoriščanja tuje stvari. Od lastnika služeče stvari sme zahtevati opustitev določenih dejanj, ki bi jih sicer kot lastnik imel pravico izvrševati. V tej zvezi velja izpostaviti, da lastnika služeče nepremičnine breme stvarne služnosti ne more obvezovati k nekemu dejanju. Služnostni upravičenec ima zraven posestnega varstva tudi pravico do petitorne tožbe, ki temelji na podlagi služnostne pravice. Govorimo o posebni tožbi, konfesorni tožbi, katero lahko naperi zoper vsako tretjo osebo oziroma lastnika služeče nepremičnine, kateri omejuje ali onemogoča izvrševanje služnosti. Praviloma pride v poštev, kadar posestno varstvo ni mogoče. Kljub navedenemu pa sodna praksa in teorija podpirata vzporedni tek posesornega in petitornega postopka.
Ključne besede: posest, posestno varstvo, služnost, služnostni upravičenec, petitorna tožba
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 622; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (511,08 KB)

9.
NUJNA POT V NAJNOVEJŠI SODNI PRAKSI
Neža Suhodolčan, 2016, diplomsko delo

Opis: Institut nujne poti posega v samo lastninsko pravico, ki predstavlja »najvišjo« pravno oblast, ki jo ima pravni subjekt nad pravnim objektom, in je eden ključnih pojmov vsakega pravnega reda . Lastninska pravica je veljala za neomejeno že po rimskem pravu vendar so kljub temu že tedaj obstajale določene posebnosti pri urejanju medsebojnih razmerij med sosedi . Pravni red v Republiki Sloveniji priznava pravico do zasebne lastnine celo v Ustavi Republike Slovenije, in sicer 33. člen določa: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.« Sicer pa lahko lastninska pravica konkurira z drugo lastninsko pravico, zato lahko neomejeno izvrševanje ene do njiju onemogoči izvrševanje druge lastninske pravice. Prav zaradi tega pravni redi predpisujejo pravila, ki rešujejo tako nastale kolizije pravnih oblasti glede nepremičnin . Ta pravila se imenujejo sosedsko pravo. Namen pravil o sosedskem pravu je posledica življenja v skupnosti in na skupnem prostoru in da se morajo ljudje drug drugemu prilagajati, da ne bi prihajalo do sporov med lastniki nepremičnin, katere so medsebojno dotikajo. Ta pravila lastnika po eni strani omejujejo, po drugi strani pa omogočajo normalno izvrševanje njegove lastninske pavice. Eno izmed poglavji sosedskega prava je osrednja tema te diplomske naloge, in sicer institut nujne poti, ki po našem pravu pomeni omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti. Ustanovi se prisilno, s pravnomočno odločbo, kar jasno nakazuje, da institut nujne poti predstavlja velik in nezaželen poseg v lastninsko pravico lastnika obremenjene nepremičnine in ga pri tem ovira pri izvrševanju njegove »svete« pravice. Institut nujne poti je tako treba močno omejevati, kar nakazuje že samo ime, nujna pot, in njena zahteva naj bo res vložena predvsem tedaj, kadar ni druge možnosti, torej kadar ne bo mogoče doseči soglasja o služnosti in ko bi alternativa nujni poti, torej ureditev lastne poti, predstavljala za predlagatelja nesorazmerno visok strošek. V diplomskem delu sem na začetku pojasnila osnovne pojme, ki so ključni za nadaljnje razumevanje tematike, in sicer predstavila sem pojem lastninske pravice in pravico do zasebne lastnine, ki je absolutna in ki ne sme biti vezana na rok ali pogoj, razen seveda če zakon tako določa. Glede na dejstvo, da nujna pot predstavlja omejitev lastninske pravice sem malo bolj podrobno predstavila tudi to. Nadalje sem pojasnila pojem sosedskega prava, katerega nujna pot je tradicionalen institut. Ne nazadnje sem predstavila sam institut nujne poti, predstavila sem njegovo definicijo, na kakšen način se ustanovi, spremeni in preneha. Ob zaključku teoretičnih razlag posameznega instituta sem dodala pripadajočo sodno prakso in pri tem skušala ugotoviti kako si je sodna praksa enotna, kako si razlaga institut nujne poti.
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, nujna pot, stvarna služnost, gospodujoče zemljišče, obremenjeno zemljišče, nesorazmerni stroški.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1229; Prenosov: 191
.pdf Celotno besedilo (653,80 KB)

10.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
Alenka Šinkovec, 2016, diplomsko delo

Opis: Priposestvovanje je eden od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic. Osnovna funkcija priposestvovanja je, da omogoči uskladitev dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic in s tem prispeva k večji pravni varnosti. Pridobitev stvarnih pravic s priposestvovanjem zahteva izpolnjenost določenih (zakonsko opredeljenih) pogojev: obstoj lastniške posesti, dobrovernost in pretek časa. V diplomskem delu je obravnavan institut priposestvovanja kot temelj pridobitve lastninske pravice in služnostne pravice z vidika pravne teorije, zakonodaje in sodne prakse v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako učinkujejo na inštitut priposestvovanja spremenjena zakonodaja (Stvarnopravni zakonik iz 2003 in nova zakonodajna ureditev zemljiške knjige) skupaj z informatizacijo zemljiške knjige, predvsem glede na koncept izvenknjižnega priposestvovanja. Izvenknjižno priposestvovanje je pred uveljavitvijo SPZ in v razmerah neurejene zemljiške knjige sodna praksa široko dopuščala. Pregled sodne prakse in analiza izbranih tipičnih primerov, povezanih z vprašanji dobre vere, izvenknjižnega priposestvovanja in zemljiške knjige, kažejo, da se v zadnjih letih primeri izvenknjižnega priposestvovanja v sodni praksi pojavljajo bistveno manj pogosto in so utemeljeni s posebnimi zunanjimi okoliščinami, ki onemogočajo pridobitelju lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, vpis v zemljiško knjigo. S selektivno uporabo instituta priposestvovanja kot instrumenta za formalno pravno ureditev dejanskega stanja na področju stvarnih pravic se Slovenija približuje drugim državam tradicijskega sistema stvarnega prava.
Ključne besede: priposestvovanje, stvarna pravica, lastninska pravica, služnost, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 983; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici