SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST
Živa Makovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava institut ureditve služnosti v javno korist z upoštevanjem normativne ureditve področja v Republiki Sloveniji. Služnosti v javno korist so služnosti, ki se ustanovijo v javnem interesu, in sicer v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov (gospodarske) javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. So neprave stvarne služnosti, ki nastanejo na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Njihovo trajanje je omejeno, razen če zakon izjeme izrecno predvideva. Prenehajo z odločbo upravnega organa, s pretekom časa, za katerega so ustanovljene oz. s pretekom 30 let, če so ustanovljene v korist pravne osebe. Služnosti v javno korist so prenosljive, vendar le s povsem enako vsebino. Za konec je v diplomski nalogi predstavljena še ureditev služnosti v javno korist v nekaterih zakonih.
Ključne besede: lastninska pravica, načelo sorazmernosti, služnost, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist
Objavljeno: 20.07.2010; Ogledov: 3976; Prenosov: 518
.pdf Celotno besedilo (662,44 KB)

2.
OSEBNE SLUŽNOSTI
Katja Košak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava institut osebnih služnosti in ločeno predstavlja vsako vrsto osebnih služnosti. Osebne služnosti kot osrednja tema diplomske naloge predstavljajo star institut s koreninami v zgodnjih pravih, svoj razcvet pa doživijo v rimskem pravu. Osebne služnosti so stvarne pravice na tuji stvari, ki nastanejo na podlagi pravnega posla ali s sodno odločbo. Poznamo tri vrste osebnih služnosti in sicer užitek, raba ter služnost stanovanja. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in na pravicah v odvisnosti od vrste osebne služnosti. Gre za časovno omejene stvarne pravice. Njihova značilnost je neprenosljivost, kar je posledica vezanosti osebne služnosti na konkretno osebo. Na koncu je za potrebe diplomske naloga predstavljena še zemljiška knjiga, kot register kamor se vpisujejo osebne služnosti, ustanovljene na nepremičninah.
Ključne besede: stvarno pravo, služnost, osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, zemljiška knjiga
Objavljeno: 15.10.2010; Ogledov: 3783; Prenosov: 742
.pdf Celotno besedilo (545,85 KB)

3.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST
Alja Uršnik, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist. Služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Pri služnosti v javno korist gre za nepravo služnost, ki je po vsebini stvarna služnost, vendar je za razliko od prave stvarne služnosti ustanovljena v korist individualno določene osebe. Ustanovitev služnosti v javno korist je dopustna le v primeru, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče uresničiti drugače. Nastane lahko bodisi na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti bodisi z odločbo upravnega organa. Priposestvovanje ne more biti pravna podlaga za nastanek služnosti v javno korist. Ker gre pri tem institutu za poseg v temeljno človekovo pravico, zakonodaja lastniku nepremičnine izrecno priznava, da se mu more zaradi posega v njegovo lastninsko pravico priznati nadomestilo na premoženjskem področju. Ugotovili smo, da kljub temu, da je služnost v javno korist premoženjska in prenosljiva pravica in je kot taka lahko predmet zastavitve, za kreditodajalca ne predstavlja zanimiv, učinkovit in ekonomsko smotrn objekt zavarovanja. Atraktivnejši in pravno učinkovit predmet zastavne pravice predstavlja komunikacijsko omrežje. V okviru tega obravnavamo stvarnopravni status infrastrukturnih objektov in naprav v povezavi z omejitvami lastninske pravice zaradi gradnje in postavitve infrastrukturnih objektov in naprav.
Ključne besede: služnost v javno korist, neprava služnost, nadomestilo na premoženjskem področju, premoženjska in prenosljiva pravica, predmet zastavne pravice, komunikacijsko omrežje, stvarnopravni status infrastrukturnih objektov
Objavljeno: 12.10.2011; Ogledov: 3744; Prenosov: 529
.pdf Celotno besedilo (611,17 KB)

4.
PRAVNA PROBLEMATIKA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST
Boštjan Vehovec, 2012, diplomsko delo

Opis: Služnosti v javno korist so služnosti, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Služnost v javno korist pomeni poseg v lastninsko pravico. Gre za posebno obliko razlastitve. Razlastitev je dopusten poseg v lastninsko pravico, če je izvedena v javno korist, na podlagi zakona in proti nadomestilu ali odškodnini. Gre za neprave stvarne služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar so ustanovljene v korist individualno določene osebe. Nastanejo lahko na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Ustanovijo se lahko za določen ali nedoločen čas.
Ključne besede: služnost v javno korist, neprava stvarna služnost, omejitve lastninske pravice, javna korist, prenos služnosti, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 1951; Prenosov: 432
.pdf Celotno besedilo (619,21 KB)

5.
INSTITUT SLUŽNOSTI Z VIDIKA SODNE PRAKSE
Tanja Podlesnik, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan stvarnopravni institut, in sicer institut služnosti. Obravnavan je tako z vidika teorije kot z vidika prakse, saj sem vsakemu institutu služnosti dodala primere iz sodne prakse. Služnost je pravica, ki omogoča imetniku služnosti, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico. Lastnika služeče stvari pa zavezuje k nekemu trpljenju, saj mora ta nekaj opustiti oziroma dopustiti, vendar pa ga ne zavezuje k nekemu aktivnemu ravnanju. Služnost nastane na podlagi pravnega posla, zakona in na podlagi sodne odločbe. Služnost se deli na dve veliki skupini, in sicer na stvarno in osebno služnost. Stvarna služnost je pravica vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine uporabljati služečo nepremičnino ali od njenega lastnika zahtevati, da opušča določena dejanja. Ustanovi se v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. V nalogi je obravnavana tudi osebna služnost, ki se vedno ustanovi v korist točno določene fizične ali pravne osebe. Posebnost te vrste služnosti je v tem, da je časovno omejena. V primeru, da se ustanovi v korist fizične osebe lahko traja najdlje do njene smrti, v primeru pravne osebe pa samo 30 let. Druga posebnost osebnih služnosti pa je, da je njihova vsebina natančno zakonsko opredeljena. Iz tega izhaja, da je tudi njihovo število omejeno. Obstajajo samo tri vrste osebnih služnosti, in sicer užitek, raba in služnost stanovanja. Vse tri vrste so v diplomskem delu natančno opredeljene. V diplomski nalogi sem obravnavala tudi varstvo služnosti, in natančneje opisala tožbe, ki jih imata na voljo obe stranki služnostnega razmerja v primeru kršitev njunih pravic.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, sodna praksa, Stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1823; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (406,99 KB)

6.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSI
Izabela Daničić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno. Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1234; Prenosov: 299
.pdf Celotno besedilo (449,91 KB)

7.
OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN PRAKSI
Nastja Kramer, 2014, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic, s katero lahko omejujemo lastninsko pravico. Služnostni upravičenec ima pravico, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico, lahko pa tudi zahteva od lastnika, da opušča dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati. Že iz rimskega prava izhaja delitev služnosti na stvarne in osebne. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče stvari in praviloma ni časovno omejena. Osebne služnosti, katerim je posvečen pretežen del diplomskega dela, so ustanovljene v korist točno določene osebe in so neprenosljive. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. Trajajo najdlje do imetnikove smrti, v kolikor so ustanovljene v korist fizične osebe, če pa so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko služnost traja največ trideset let. Zakon taksativno našteva tri osebne služnosti; užitek, rabo in služnost stanovanja. Razlika med posameznimi osebnimi služnostmi je v pravicah, ki pripadajo služnostnemu upravičencu, saj se razlikujejo po obsegu in vsebini upravičenj. Užitek je najširša osebna služnost, ki lastniku prepušča samo golo lastninsko pravico, saj ostala upravičenja pripadajo užitkarju, ki ima pravico do uporabe in uživanja stvari. Raba služnostnemu upravičencu ne omogoča uživanja stvari, hkrati pa izvrševanja rabe ni mogoče prenesti na drugo osebo. Služnost stanovanja daje pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Ključne besede: služnost, osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, omejitev lastninske pravice
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 1573; Prenosov: 340
.pdf Celotno besedilo (727,11 KB)

8.
OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN SODNI PRAKSI
Jože Jagarinec, 2014, diplomsko delo

Opis: Naloga obravnava institut osebnih služnosti v teoriji in sodni praksi. Ima dva ločena sklopa, najprej predstavi teorijo in nato sodno prakso sodišč RS. Osebne služnosti v teoriji in sodni praksi so osrednja tema moje diplomske naloge. Realno predstavljajo zelo star pravni institut, ki ima svoje korenine v najstarejših pravih, zgodnjih pravih antike. Dodelan in skorajda dokončen razvoj in sijaj pa doživijo že v času Rimskega prava. Vse osebne služnosti so, brez izjeme, stvarne pravice na tuji stvari. Nastanek stvarnih služnosti je vezan na sodno odločbo ali na pravni posel. To dvoje je pravna podlaga osebnih služnosti. Osebne služnosti se lahko ustanovijo na premičninah, nepremičninah in pravicah v odvisnosti od vrste služnosti. Osebne služnosti so časovno omejene stvarne pravice, katerih značilnost je neprenosljivost, ker so vezane na konkretno osebo. Slovensko stvarno pravo pozna tri vrste osebnih služnosti, te so služnost stanovanja, raba in užitek. Vse te tri vrste se vpisujejo v zemljiško knjigo.
Ključne besede: stvarno pravo, zemljiška knjiga, stvarne služnosti, osebne služnosti, stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 762; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (987,01 KB)

9.
VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICE
Urša Dragovan, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo. Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo. Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena. Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo.
Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 1768; Prenosov: 533
.pdf Celotno besedilo (804,17 KB)

10.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1007; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici