| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Kriminalke Avgusta Demšarja
Urška Tivadar, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu Kriminalke Avgusta Demšarja smo opredelili žanrsko literaturo, pri čemer so nas zanimale predvsem sodobne slovenske kriminalke slovenskega pisca kriminalk Avgusta Demšarja. Kriminalke zahtevajo zbranega bralca, ki skuša skupaj z detektivom, ki vseskozi podaja namige, razvozlati uganko in odkriti morilca. V začetku naloge sta podana definicija in razvoj kriminalke, nato sledi primerjava sodobne kriminalke s klasično. V nadaljevanju smo se osredotočili na mariborskega pisatelja kriminalk Avgusta Demšarja in literarno analizo vseh njegovih kriminalnih romanov. Analiza je bila podana s predhodno obravnavo literarne teorije. Po analizi celotnega opusa smo navedli profile morilcev, ki se pojavljajo v romanih. Osredotočili smo se tudi na osrednji lik, tj. lik detektiva. Zanimala so nas pravila pisanja kriminalnih zgodb, ki jih je podal S. S. Van Dine, predvsem pa v kolikšni meri jih je obravnavani avtor pri pisanju svojih zgodb upošteval. Raziskava je potrdila naše hipoteze, da gre pri kriminalkah obravnavanega pisatelja za odmik od kriminalnega žanra, saj je avtor žanr presegel s prvinami, ki jih je vanj vnesel, da gre za opus sodobnih slovenskih kriminalk in da pisatelj pri pisanju svojih zgodb ni v celoti upošteval Van Dinovih pravil.
Ključne besede: Avgust Demšar, kriminalka, detektivski roman, sodobni slovenski roman, Maribor, detektiv, Martin Vrenko, Miloš, družbena kritika, tabu teme.
Objavljeno: 03.08.2020; Ogledov: 476; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

2.
Tematizacija ljubezni in sovraštva v prozi Gorana Vojnovića
Patricija Bračič, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo se osredotočili na tematizacijo ljubezni in sovraštva v prozi Gorana Vojnovića. Gre za sodobnega slovenskega pisatelja, ki je za vse svoje do sedaj napisane romane, Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, prejel kresnikovo nagrado. Temeljno raziskovalno vprašanje zaključnega dela je bilo, kako se temi ljubezen in sovraštvo kažeta v zgoraj naštetih literarnih delih. Kot izhodišče raziskovanja smo vzeli odnose, medsebojne in odnose do tujega – ¬imagologijo, saj je človek družbeno bitje, ki ne obstaja brez povezav z drugimi in z okoljem, v katerem živi. Pri tem mu pomagajo čustva, saj posameznik z njimi vzdržuje ravnovesje med seboj in z drugimi ter prispevajo k njegovemu boljšemu delovanju. Nas so zanimali prijateljski, sorodstveni in partnerski odnosi literarnih oseb, prav tako pa tudi odnosi do Drugega oziroma Tujega, saj pisatelj Goran Vojnoviča v romanih piše tudi o priseljenstvu, o vojni, o domovini, o priseljencih, asimilaciji/neasimilaciji in s tem odpira zanimiva vprašanja. Na tem mestu nas je zanimalo, ali se v romanih s temo sovraštva, prikrito ali odkrito, pojavljajo tudi stereotipi in predsodki v povezavi s priseljenci, ali se v romanih skozi oči priseljencev pojavljajo pozitivne podobe Tujega oziroma Drugega in na kakšen način se glavni protagonisti romanov spopadajo z negativnimi odzivi okolice na njihovo drugačnost. Teoretična podlaga zaključnega dela obsega značilnosti in tipologijo sodobnega slovenskega romana, teoretični pregled medsebojnih odnosov, imagologije ter razlago literarnoteoretičnih pojmov. Na podlagi teoretskih predpostavk smo nato analizirali romane Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa, ki smo jih izbrali glede na jezikovne, tematske in vsebinske podobnosti ter časovne razlike. S pomočjo motivno-tematske analize posameznih proznih del smo analizirali medsebojne odnose literarnih likov; odnos mati-sin, oče-sin, partnerski odnosi, prijateljski odnosi, odnosi do tujega; odnos Slovencev do priseljencev, odnos priseljencev do Slovencev. Pri tem sta tematizaciji ljubezni in sovraštva prikazani s pomočjo teorije in primerov iz romanov. Roman Čefurji raus! je postavljen v čas samostojne Slovenije, medtem ko romana Jugoslavija, moja dežela in Figa opisujeta čas pred, med in po drugi svetovni vojni. Protagonisti v romanih odkrivajo svojo identiteto, iščejo svoje korenine, smisel ter želijo izvedeti, kdo so, od kod prihajajo. Njihovi družinski odnosi so skrhani. Protagonista romana Čefurji raus! (najstnik Marko) in Jugoslavija, moja dežela (Vladan) odraščata v okolju, kjer se počutita kot tujca in ju kot taka obravnava tudi okolica. Protagonist romana Figa (Jadran) je odrasel moški, ki že ima družino in svojo preteklost raziskuje z namenom, da bi opravičil svoja dejanja in občutke. Tudi on se na trenutke počuti, da nikomur ne pripada.
Ključne besede: Goran Vojnović, tema ljubezni, tema sovraštva, medsebojni odnosi, odnos do tujega, sodobni slovenski roman.
Objavljeno: 23.01.2020; Ogledov: 2028; Prenosov: 647
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
Značilnosti proze Gabriele Babnik v sobesedilu sodobne slovenske književnosti
Tina Vidali, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Značilnosti proze Gabriele Babnik v sobesedilu sodobne slovenske književnosti smo se ukvarjali z literarnimi besedili Gabriele Babnik, ki je slovenska pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in specialistka za afriško književnost. Njen pripovedni opus obsega pet proznih del, in sicer štiri romane in eno zbirko kratke proze. Avtorica v njih tematizira rasno mešano zvezo, rasizem, odtujen odnos med družinskimi člani (zlasti med materjo in hčerjo) in erotiko. Analizirali smo sledeča pripovedna besedila, kjer so prisotne omenjene teme:  Koža iz bombaža (2007),  V visoki travi (2009),  Sušna doba (2012),  Nočne pokrajine (2014),  Intimno (2015). Hkrati so nas zanimale teme, motivi, oblike in žanri sodobnega slovenskega romana, zlasti besedila nekaterih sodobnejših slovenskih avtoric, ki kažejo na motivno-tematske in jezikovno-slogovne vzporednice s prozo Gabriele Babnik (Sonja Porle, Suzana Tratnik, Maruša Krese, Nataša Sukič in Mojca Kumerdej). V središču pripovedi omenjenih avtoric so posamezniki, ki ne ustrezajo merilom večinske družbe in so zato od nje odmaknjeni, kar je tudi osrednja tema v prozi Gabriele Babnik.
Ključne besede: Gabriela Babnik, afriška književnost, rasno mešano razmerje, sodobni slovenski roman, zbirka kratke proze, sodobne slovenske avtorice
Objavljeno: 01.10.2018; Ogledov: 917; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

4.
Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991
Martina Potisk, 2018, doktorska disertacija

Opis: Temeljni cilj disertacije z naslovom Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je sistematično zaobjeti izvirno avtorsko konkretizacijo (inscenacijo) medkulturne pojavnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Zanima nas torej, katere so osrednje značilnosti (pokazatelji, nosilci) pripovednega insceniranja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Kot je znano, medkulturnost sodi med bolj izmuzljive humanistične (teoretske) ideje; v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja smo prisostvovali naglemu razraščanju znanstvenih panog, kar je raziskovalcem med drugim omogočilo, da svoja razpravljanja o medkulturnosti generirajo v luči različnih (tudi medsebojno neskladnih) teoretskih postavk in metodoloških pristopov. Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik ali medkulturni konflikt, so zadnje čase prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zatorej ni nenavadno, da jih najdemo tudi v literarnovednih študijah. Toda ker je obča (humanistična) ideja medkulturnosti nekoliko preširoka za razmišljanje o izključno književnih (recimo romanesknih) konkretizacijah medkulturne pojavnosti, je v zadnjih štirih desetletjih svoj razvoj in razmah doživela medkulturna literarna veda. Ta je sicer opremljena z manj enoplastnim teoretskim zaledjem, kar pa ji omogoča, da se loteva (predvsem) kulturološko pogojenega prepoznavanja in opomenjanja medkulturne znotrajbesedilne resničnosti. Tudi iz tega razloga pričujoča disertacija teži k neizključujoči obravnavi izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu ne samo z vidika strogo pripovednega poustvarjanja medkulturne pojavnosti, temveč še posebej v luči romanesknega dogajanja, romanesknega subjekta, jezikovnostilne ustrojenosti in medbesedilnega romanesknega naboja. Z letom 1991 opažamo izrazitejši porast sodobnega slovenskega romana. Za nadaljnjo analizo izvirnih konkretizacij (inscenacij) medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je bilo nujno zamejiti izbor slovenskih romanesknih besedil z ozirom na naslednje kriterije: čas prve knjižne izdaje od (vključno) leta 1991 dalje; uveljavljenost avtorja glede na morebitne nagrade in/ali kritiško (meta)literaturo; enakost med spoloma; (med)generacijsko pestrost. Zlasti zadnji kriterij omogoča zastopanost vseh treh generacij sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic: starejše (rojena do leta 1950); srednje (rojena med letoma 1950 in 1970) in mlajše generacije (rojena po letu 1970). Kaže, da se ideja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 uresničuje na temeljih medkulturnega dogajališča (prostor-časa), medkulturne identitete (subjekta), medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij. Končni izsledki pričujoče disertacije torej ustrezajo pričakovanjem, zaradi česar je jasno, da izvirno inscenacijo medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 v večji meri generirajo in usmerjajo eksistencialno ustrojena zgodbena jedra s poudarkom na medkulturni bivanjskosti, intimnih (identitetnih) stiskah in ambivalentni jezikovni zavesti. Tako so uvodoma zastavljeni cilji povsem izpolnjeni, s čimer se ne nazadnje naznanja nujna potreba po raziskavah, ki slovenistično stroko opremljajo ne samo s pluralističnimi teoretskimi modeli, temveč tudi s širšo medkulturno »vizijo« nacionalne književnosti.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenski roman, leto 1991, medkulturnost, medkulturno dogajanje, generacijske skupine, analitična perspektiva, pripovedne prvine, romaneskni prostor-čas, medkulturno dogajališče, medkulturno vmesje, romaneskni subjekt, subjektivna resničnost, hibridna identiteta, romaneskno besedišče, jezikovni ustroj, jezikovni preklop, romaneskni slog, medbesedilnost, medbesedilne navezave
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 874; Prenosov: 515
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

5.
Medbesedilni vidik Jančarjevih romanov Drevo brez imena in To noč sem jo videl
Martina Potisk, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek obravnava izbrane medbesedilne prvine v romanih Draga Jančarja Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), pri čemer se podrobneje osredotoča na funkcijo mota, pomen navezovanja na ljudsko slovstvo, literarne reference, izražene skozi montažo in izposojo ter vključenost metričnega citata v romaneskno sobesedilo. Posebna pozornost je namenjena delom predlog, na katere se navezujejo medbesedilni sklici, in njihovi vlogi pri soustvarjanju celovite podobe osrednjih likov ter vzpostavljanju idejno-tematske zasnove romana.
Ključne besede: slovenščina, medbesedilnost, sodobni slovenski roman
Objavljeno: 13.02.2018; Ogledov: 511; Prenosov: 288
.pdf Celotno besedilo (544,18 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
ROMANESKNI OPUS ZDENKA KODRIČA
Nino Flisar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu se ukvarjamo z osmimi samostojnimi romani Zdenka Kodriča, izdanimi med letoma 1994 in 2014. Kodričev romaneskni opus je bil strokovno malo raziskan, dobil pa je sorazmerno veliko sočasnih kritiških odmevov. Romane smo literarnozgodovinsko umestil v slovensko literarno življenje na prelomu 20. v 21. stoletje, s posebnim ozirom na teorije in pojmovanja slovenskega romana in njegovih specifik. Ob tem smo posebej pregledali modernistične in postmodernistične pojme v okviru sodobne slovenske proze. Interpretativno smo analizirali vsak roman posebej in prikazali značilnosti Kodričeve poetike v njih, glede na literarno snov, teme in motive, ideje, notranjo zgradbo in pripovedne postopke. To diplomsko delo postavlja osnovo za nadaljnje raziskave njegovih romanov in s tem možnost za umeščanje opusa in/ali posameznih romanov v teorije, analogije, tipologije itd. Romaneskni opus Zdenka Kodriča je tematsko-motivno pester, avtor pa pri tem eksperimentira z literarno snovjo, slogom in pripovednimi strategijami. Njegov prvi roman Blaženi Franc Rihtarič je modernističen roman, drugi Potsdamska baterija pa postmodernističen. V njegovem kasnejšem romanesknem opusu prevladujejo v realistični maniri pisani romani, v njih pa opazno vlogo igrajo modernistične in postmodernistične prvine, predvsem medbesedilnost in metafikcija. Te romane lahko označimo z oznako modificiran tradicionalni roman, kot jo je podala Alojzija Zupan Sosič.
Ključne besede: sodobni slovenski roman, Zdenko Kodrič, romaneskni opus, modernizem, postmodernizem, modificiran tradicionalni roman
Objavljeno: 23.08.2016; Ogledov: 922; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

7.
8.
Romani sodobnih slovenskih pisateljic
Silvija Borovnik, 2003, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek se ukvarja s pojavnimi oblikami romana, kakršnega v novejši književnosti oblikujejo slovenske pisateljice in nekatere publicistke, kot so Brina Švigelj (Brina Svit), Manca Košir, Erica Johnson Debeljak, Vesna Milek, Sonja Porle in NIna Kokelj. Osrednji del besedila prinaša analizo pripovednega gradiva, ki je izhajalo od začetka osemdesetih let dalje, osvetljeno pa je glede na tipološke značilnosti in razmerje med tradicionalnimi ter novimi pripovednimi postopki.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenske pisateljice, roman, slovenski roman, dnevniški roman, roman v pismih, avtobiografski roman, esejistični roman, ljubezenski roman, potopisni roman
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1193; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (165,90 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
PROSTOR V IZBRANIH DELIH S PROTESTANTSKO TEMATIKO
Maja Lačen, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi bom na podlagi teorij oz. premislekov o prostorskih vidikih v literaturi Umberta Eca, Wolfganga Iserja, Stanleya Fisha in Hansa Roberta Jaussa analizirala trinajst del, ki tematizirajo protestantizem; gre za slovenske zgodovinske romane oz. povesti. Pri izboru del za obravnavo sem se najbolj naslonila na knjigo Slovenski zgodovinski roman Mirana Hladnika. Prvi del bo bolj teoretsko zasnovan in razdeljen na tri pomembnejše razdelke, ki bodo predstavili: koncepte bralca, modelnega bralca in literarni prostor. V aplikativnem delu bom glede na prostor in bralca analizirala trinjast del izbranih del s protestantsko tematiko. Zanima me predvsem, kako besedilo prestrukturira pogled bralca s kategorijo dogajalnega prostora
Ključne besede: koncepti bralca, modelni bralec, literarni prostor, slovenski zgodovinski roman, protestantizem
Objavljeno: 27.05.2014; Ogledov: 1407; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (654,54 KB)

10.
Slovenska literarna zgodovina o slovenskem romanu po letu 1950
Špela Stele, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Slovenska literarna zgodovina o slovenskem romanu po letu 1950 sem ugotavljala, katerim literarnim tokovom in smerem so bili predani sodobni slovenski romanopisci, kakšne so bile njihove teme in motivi, kakšno vlogo imata v romanih jezik in slog, vlogo pripovedovalca ter dogajalnega časa in prostora. Analiza zajema naslednje avtorje in romane: Ciril Kosmač: Pomladni dan (1953), Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan (1958), Boris Pahor: Nekropola (1967), Peter Božič: Na robu zemlje (1968), Lojze Kovačič: Deček in smrt (1968), Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi (1972), Marko Švabič: Sonce sonce sonce (1972), Miško Kranjec: Strici so mi povedali (1974), Andrej Hieng: Čarodej (1976), Marjan Rožanc: Ljubezen (1979), Drago Jančar: Severni sij (1984), Andrej Blatnik: Plamenice in solze (1987), Igor Bratož: Pozlata pozabe (1988), , Lojze Kovačič: Kristalni čas (1990), Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti (1991), Andrej Hieng: Čudežni Feliks (1993), Berta Bojetu: Ptičja hiša (1995), Vlado Žabot: Volčje noči (1996), Zoran Hočevar: Šolen z Brega (1997), Feri Lainšček: Petelinji zajtrk (1999), Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit (2000), Rudi Šeligo: Izgubljeni sveženj (2002), Lojze Kovačič: Otroške stvari (2003). Ugotovila sem, da vsak roman zase zastopa vsaj eno od sodobnih literarnih smeri in tokov. V nekaterih romanih se pojavljajo še tradicionalni motivi, a v večini romanov gre za prenovljene, modernistične in postmodernistične motive. Tema, ki je v vseh romanih enaka, je eksistencialna. Edina skupna lastnost vseh preučevanih romanov je namreč človekovo hrepenenje po boljšem življenju. Jezik in slog pisanja sta v večini romanov sodobna in modernistična.
Ključne besede: sodobni slovenski roman, postmodernizem, modernizem, eksistencialna tema, realizem, intimizem.
Objavljeno: 19.07.2011; Ogledov: 4855; Prenosov: 962
.pdf Celotno besedilo (693,11 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici