SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Slovenska jezikovna politika in jezikovno načrtovanje v Družbi sv. Cirila in Metoda
Mateja Malnar, 2009, diplomsko delo

Opis: V svojem diplomskem delu najprej predstavim politične, kulturne in gospodarske razmere, v katerih je živel slovenski narod od druge polovice 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. Nato se osredotočim na ustanovitev, delovanje in pomen Družbe sv. Cirila in Metoda od l. 1885 do l. 1918. Predstavim tudi zasebna šolska društva, ki so v drugi polovici 19. stoletja delovala na slovenskem narodnostnem ozemlju. Opišem delovanje podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Loškem Potoku, Dragi in na Travi,
Ključne besede: jezikovna politika, jezikovno načrtovanje, slovenski knjižni jezik, čitalnice, bèsede, taborsko gibanje, Ciril-Metodovo gibanje, program Zedinjene Slovenije, šolstvo, zasebna šolska društva, Družba sv. Cirila in Metoda, Loški Potok, Draga, Trava, Novi Kot, Stari Kot.
Objavljeno: 22.04.2009; Ogledov: 3905; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (598,25 KB)

2.
LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Petra Savnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Lastna imena predstavljajo precejšen in pomemben del našega vsakdanjega besedišča. Pričujoče diplomsko delo dokazuje, da so lastnoimenske danosti v določenem jezikovnem sestavu lahko tudi zanimivo raziskovalno področje. Poglavitni namen pri tem je bil namreč zasledovati jezikovno normo lastnih imen skozi izbrane normativne priročnike 20. stoletja (izjema je Levčev pravopis iz leta 1899), pri čemer smo področje lastnoimenskosti pregledali (zlasti) z vidika pisanja velike začetnice in oblikoslovnih lastnosti lastnih imen (predvsem sklanjatvenih posebnosti), obrobneje pa smo se dotaknili tudi prevzemanja lastnih imen. Naš dodatni namen je bil predstaviti še posamezne kritične odzive na aktualno nosilno pravopisno izdajo (seveda v zvezi z lastnimi imeni), na določenem vzorcu devetošolcev pa smo želeli tudi preveriti (pravilno) rabo lastnih imen. Interpretacija uporabljenih virov je temeljila na deskriptivni raziskovalni metodi, pri zgodovinskem pregledu lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih sta bili ob njej uporabljeni zgodovinska in komparativna metoda, pri preverjanju rabe lastnih imen pa metodi analize in sinteze. Razvojni pregled knjižnojezikovne norme lastnih imen kaže, da je ta v svojem bistvu dokaj kompleksna, zlasti pa nestabilna, nedosledna in nedorečena, o čemer pričajo številni kritični odzivi (na aktualno normo) ter nekompetentnost konkretnih uporabnikov pri njeni praktični rabi.
Ključne besede: lastna imena, pravopis lastnih imen, oblikoslovje lastnih imen, prevzemanje lastnih imen, slovenski knjižni jezik, raba lastnih imen.
Objavljeno: 09.10.2009; Ogledov: 3497; Prenosov: 500
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

3.
GRADIVO ZA UČENJE IN POUČEVANJE OBLIKOSLOVJA SLOVENSKEGA JEZIKA
Lina Paulič Zupanc, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno ter opredeljeno gradivo za učenje in poučevanje oblikoslovja slovenskega jezika. Zajete so različne vrste obstoječega in dosegljivega gradiva: priročniki, učbeniki, delovni zvezki, vadnice, zbirke vaj, slovnice in drugo. Zbrano gradivo je razdeljeno glede na stopnje izobraževanja, torej kateri stopnji izobraževanja je posamezno gradivo namenjeno oziroma na kateri stopnji izobraževanja se uporablja. Obdelana gradiva so razdeljena v tri sklope: v prvem sklopu – Osnovna šola – je predstavljenih osemnajst gradiv, v drugem sklopu – Srednja šola (strokovni, poklicno-tehniški in gimnazijski programi) – štiriindvajset gradiv in v tretjem sklopu – Študij – sedem gradiv. Posamezna gradiva so predstavljena tako, da je na začetku podana slika naslovne strani, pod katero je naveden celoten zapis o gradivu (avtor, naslov, leto izdaje, založba, kraj izdaje). Nato sledita predstavitev in interpretacija gradiva. Predstavitev podaja najprej informacije o obsegu obravnave oblikoslovja v posameznem gradivu z zapisom strani, na katerih najdemo poglavje o oblikoslovju ali oblikoslovni del gradiva. Za tem je predstavljen način podajanja vsebine, ki je večinoma prikazan s primeri. V predstavitvi je zajet tudi podatek o tem, komu je obravnavano gradivo namenjeno in za koga je primerno. Sklopi več gradiv, ki so kakor koli povezani (bodisi učbeniški kompleti, zbirke ali zbir več učbenikov, delovnih zvezkov, vadnic ...), so prikazani na začetku, pred nadaljnjo obravnavo oziroma predstavitvijo posameznih gradiv določenega sklopa. Poleg samih gradiv so prikazani rezultati raziskave, izvedene s pomočjo anketnih vprašalnikov. Raziskane so izkušnje in navade učiteljev pri poučevanju oblikoslovja. Vprašalnike je izpolnilo pet učiteljev, ki poučujejo v osnovni šoli, pet učiteljev, ki poučujejo v strokovnih in poklicno-tehniških srednješolskih programih, ter pet učiteljev, ki poučujejo v gimnaziji. Podana je anliza, ki prinaša podatke o tem, katera literatura jim služi kot opora oziroma pomoč pri poučevanju oblikoslovja, iz katere literature črpajo snov za delovne liste, ki jih pripravljajo, katero literaturo za jezik, torej učbenik, delovni zvezek, priročnik in podobno uporabljajo učenci pri njihovem pouku slovenščine ter katero dodatno literaturo najpogosteje priporočajo učencem za samostojno učenje. Z vprašalniki so raziskane tudi izkušnje in navade študentov, torej katera literatura jim je najbolj v pomoč in oporo pri študiju oblikoslovja. Vprašalnike je izpolnilo petnajst študentov drugega oz. tretjega letnika Slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru pri predmetu Oblikoslovna podoba in pomen oz. Slovenski knjižni jezik 2 v študijskem letu 2011/2012. Ugotovila sem, po kateri literaturi posegajo najpogosteje. Pričujoče diplomsko delo je uporabno pri pripravi posameznih učnih ur slovenščine, ki so namenjene oblikoslovju, saj podaja pregled oziroma zbir gradiva, namenjenega učenju in poučevanju oblikoslovja slovenskega jezika. Hkrati predstavitve posameznih gradiv uporabnikom omogočajo, da se seznanijo z vsebino različnega oblikoslovnega gradiva.
Ključne besede: slovenski knjižni jezik, oblikoslovje, učno gradivo, gradivo za poučevanje, študijsko gradivo
Objavljeno: 12.06.2012; Ogledov: 2593; Prenosov: 376
.pdf Celotno besedilo (7,51 MB)

4.
Intralingual subtitling of the Slovene dialectal film Petelinji zajtrk (Rooster's breakfast)
Mihaela Koletnik, Alenka Valh Lopert, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: The analysis focuses on the realization of the contemporary dialectal speech of North-Eastern Slovenia in the film Petelinji zajtrk (Rooster's Breakfast, 2007), based on the literary work of the same name by Feri Lainšček (1999), which was written in Standard Literary Slovene. The article also discusses the issue of the translation of the dialect speech with intralingual/monolingual (in this case, Slovenian) subtitling in Standard Literary Slovene, for those who do not understand the dialect, and (at least in part) for the hard of hearing and the deaf.
Ključne besede: slovenščina, narečja, slovenski filmi, avdiovizualni prevod, podnapisi, knjižni jezik, Slovene language, dialects, Slovene films, audiovisual translation, subtitles, standard Slovene
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 694; Prenosov: 20
URL Povezava na celotno besedilo

5.
Deležniški in deležijski skladi na -č in -ši v slovenščini
Marko Jesenšek, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Deležniško in deležijsko izražanje z oblikami na -č in -ši je bilo v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku od 16. do 19. stoletja slabo izkoriščeno in skoraj pozabljeno, pod vplivom prekmurskega knjižnega jezika in po vzgledu stare cerkvene slovanščine pa je v 19. stoletju ponovno oživelo. Oblike na -č in -ši so v enotnem slovenskem knjižnem jeziku druge polovice 19. stoletja postale modne in izrazito knjižne, konec stoletja pa so se z nastopom slovenskih modernistov ponovno umaknile na jezikovno obrobje, kjer so se obdržale v znanstvenem in tudi publicističnem jeziku kot učinkovit skladenjski strnjevalec in sredstvo za hierarhizacijo dejanj.
Ključne besede: slovenščina, slovenska slovnica, deležniki, deležja, zgodovina jezika, stara cerkvena slovanščina, slovenski knjižni jezik, skladenjsko strnjanje
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 482; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (208,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
MIKLOŠIČEVO BERILO ZA OSMI GIMNAZIJSKI RAZRED KOT OSNOVA ZA SPOZNAVANJE RAZVOJA SLOVENSKEGA (KNJIŽNEGA) JEZIKA
Tjaša Kordež, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je uvodoma raziskan razvoj šolstva in učbeniškega gradiva na Slovenskem v 19. stoletju. V ospredju je srednješolsko izobraževanje in gimnazijski učbeniki, opozorjeno pa je tudi na pripravljavce gimnazijskih beril. Med slednjimi je podrobneje predstavljen Fran Miklošič in njegova vloga pri pripravi slovenskih beril za višje razrede gimnazij. Izpostavljeno je njegovo zavzemanje za slovensko besedo v šolski praksi. Osrednji del diplomske naloge vsebuje analizo Miklošičevega Slovenskega berila za osmi gimnazijski razred (1865), prvega uradno potrjenega slovenskega gimnazijskega berila, ki kot novost prinaša literarnozgodovinski pregled slovenske književnosti. V tem delu je poudarjen pomen berila za spoznavanje razvoja slovenskega (knjižnega) jezika; narejena je jezikovna analiza Miklošičevega predgovora k berilu ter vsebinska primerjava tega berila, rabljenega v drugi polovici 19. stoletja, s sodobnimi gimnazijskimi berili. Ugotovljeno je, da je bilo Miklošičevo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred (1865) za tedanje razmere že zelo sodobno. Natančno je prikazan razvoj slovenskega predknjižnega in knjižnega jezika, jezikovna podoba zajetih besedil pa je že precej posodobljena. V berilo so vključena besedila, ki so kot kanonska prisotna še v današnjih gimnazijskih berilih. Obravnavano berilo še danes omogoča spoznavanje razvojnih zakonitosti slovenskega (knjižnega) jezika.
Ključne besede: 19. stoletje, šolstvo na Slovenskem, učbeniško gradivo, pripravljavci beril, Fran Miklošič, gimnazijsko berilo, slovenski knjižni jezik
Objavljeno: 01.06.2016; Ogledov: 510; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (3,24 MB)

7.
Diferenciacija jezika Erjavčeve pripovedi Avguštin Ocepek od prve izdaje (1860) do zadnjega ponatisa (2013)
Petra Slivnikar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu Diferenciacija jezika Erjavčeve pripovedi Avguštin Ocepek od prve izdaje (1860) do zadnjega ponatisa (2013) je na jezikovni ravni obravnavana Erjavčeva pripoved Avguštin Ocepek. Osnovni namen je bil s pomočjo jezikovne analize ugotoviti, kako se je jezik v različnih izdajah spreminjal in prilagajal sočasni jezikovni normi. V teoretičnem delu je predstavljeno življenje in delo avtorja pripovedi, Frana Erjavca, ter razvoj slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju, in sicer s posebnim ozirom na drugo polovico stoletja ter na pomembnejše jezikoslovce, ki so v tistem času oblikovali slovenski knjižni jezik. V empiričnem delu je podana analiza posameznih izdaj izbrane pripovedi na različnih jezikovnih ravneh (pravopisni, glasoslovni, oblikoslovni, leksikalni in skladenjski). Ugotovljeno je, da prva in druga izdaja analiziranega besedila iz 19. stoletja na nekaterih mestih odstopata od sočasne jezikovne norme, preostali ponatisi pa so z njo usklajeni, kljub temu pa so v njih ohranjeni leksikalni arhaizmi. Ti se pojavijo tudi v odlomku v sodobnem srednješolskem berilu, a imajo dodatna pomenska pojasnila. S tem je besedilo v večji meri približano ciljni publiki.
Ključne besede: Fran Erjavec, Avguštin Ocepek, slovenski knjižni jezik, 19. stoletje, normativnost jezika, jezikovna analiza
Objavljeno: 19.09.2017; Ogledov: 414; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

8.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 130; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici