Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu z naslovom Značilnosti proze Gabriele Babnik v sobesedilu sodobne slovenske književnosti smo se ukvarjali z literarnimi besedili Gabriele Babnik, ki je slovenska pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in specialistka za afriško književnost. Njen pripovedni opus obsega pet proznih del, in sicer štiri romane in eno zbirko kratke proze. Avtorica v njih tematizira rasno mešano zvezo, rasizem, odtujen odnos med družinskimi člani (zlasti med materjo in hčerjo) in erotiko. Analizirali smo sledeča pripovedna besedila, kjer so prisotne omenjene teme:  Koža iz bombaža (2007),  V visoki travi (2009),  Sušna doba (2012),  Nočne pokrajine (2014),  Intimno (2015). Hkrati so nas zanimale teme, motivi, oblike in žanri sodobnega slovenskega romana, zlasti besedila nekaterih sodobnejših slovenskih avtoric, ki kažejo na motivno-tematske in jezikovno-slogovne vzporednice s prozo Gabriele Babnik (Sonja Porle, Suzana Tratnik, Maruša Krese, Nataša Sukič in Mojca Kumerdej). V središču pripovedi omenjenih avtoric so posamezniki, ki ne ustrezajo merilom večinske družbe in so zato od nje odmaknjeni, kar je tudi osrednja tema v prozi Gabriele Babnik.
Ključne besede: Gabriela Babnik, afriška književnost, rasno mešano razmerje, sodobni slovenski roman, zbirka kratke proze, sodobne slovenske avtorice
Objavljeno v DKUM: 01.10.2018; Ogledov: 1626; Prenosov: 257
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000, kakor se kaže v izbranih delih prozaistk. Avtorice vrstno najraje posegajo po kratki zgodbi napisani z prvoosebnim pripovedovalcem, odprtim začetkom in koncem, brez podrobne karakterizacije ter z značilno fragmentarnostjo. Dolžina kratke zgodbe je navadno relativna, ampak vedno tako dolga, da jo lahko bralec prebere v enem zamahu. V to jo sili tudi potreba revijalnega tiska, saj večina avtoric svoje zgodbe začne objavljati prav tam, kasneje pa izdajo kratke zgodbe v zbirkah. Za vsa izbrana besedila velja, da jih uvrščamo v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje je značilna izrazita heterogenost in pluralnost smeri, saj znotraj tega obdobja paralelno obstaja več različnih literarnih tokov. Pri tem dogajanju smo priča izredno opaznim tipološkim premikom v smeri raznolikosti sodobne slovenske kratke pripovedne proze. Za izbrane avtorice velja, da se obračajo k realističnemu pojmovanju sveta in se tako vračaj k majhni, vsakdanji zgodbi ali pa pišejo postmodernistično prozo, z vso svojo žanrsko raznolikostjo. Slednje velja predvsem za mlajše avtorice, rojene v osemdesetih letih, katerih zgodbe so prepojene z grozljivimi in (znanstveno)fantastičnimi elementi. Avtorice največkrat tematizirajo medčloveške odnose, v okviru katerih so odnosi med spoloma prevladujoči. S tem odnosom je vselej nekaj narobe. Navadno gre za pomanjkanje komunikacije, posledica tega je odtujen odnos. Avtorice črpajo snov iz urbanega sveta. Velikokrat je opazna tudi avtobiografska nota. V jeziku so opazni narečni in žargonski izrazi ter besedje iz tujega jezika, največkrat iz angleščine. Zasledimo tudi veliko medbesedilnih prvin v obliki raznih citatov, povečini besedila pesmi. Ta proza je tako raznolika in pluralno usmerjena, kot je raznoliko in pluralno obdobje v katerem prozaistke ustvarjajo. Za vsa besedila velja, da se obračajo vstran od velikih družbenopolitičnih tem prepojenih s feminističnimi toni in se vračajo k intimi vsakdanjega, malega človeka. Za vse avtorica pa lahko trdimo, da v svojem delu uživajo, uživajo v pripovedovanju zgodb.
Ključne besede: Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, sodobne slovenske avtorice, ženska literatura
Objavljeno v DKUM: 13.05.2010; Ogledov: 3855; Prenosov: 556
Celotno besedilo (724,46 KB)