| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VIDA JERAJ - PESNICA SLOVENSKE MODERNE
Jasmina Štaus, 2011, diplomsko delo

Opis: Vida Jeraj je živela in ustvarjala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, tj. v razdvojenem času, ki je na eni strani prinašal proces osamosvajanja žensk, na drugi pa ravno nanje pritiskal z ohranjanjem tradicionalnih družinskih vrednot. Ženske kot umetnice so šele začele izoblikovati v svoji izpovedi, prva opaznejša besedila ženske literature pa so izhajala predvsem iz njihovih osebnih izkušenj. Čeprav so se prikrite oblike spolne diskriminacije ohranjale še naprej, je Vida Jeraj ena izmed prvih pesnic, ki so jih v literarnozgodovinske znanstvene študije vključili pomembnejši literarni zgodovinarji na Slovenskem. Uvrstili so jo med pesnice moderne, saj je v desetletju, ko je bila v zvezi z moderno (1899–1909), ustvarila največ in tudi najboljše pesmi; takrat so nastale zanjo značilne pesmi o naravi, ljubezni in otroku. Njeno življenje in osebnost so zaznamovali pretresljivi dogodki: tragične izgube in hrepenenje po neuslišani ljubezni. Iskrena in doživeta čustva je vpletala v svoje pesmi – avtobiografskost se še posebej razkriva v pesmih z ljubezenskimi in s sentimentalnimi motivi. Umetniško, še bolj pa življenjsko, je bila povezana predvsem z različnimi književnimi sodobniki. Med njimi je potekala živahna korespondenca o literarnih vprašanjih, med pisanjem pa so mestoma močno posegali tudi v svoja osebna življenja. O tem, kako zelo so jo cenili, priča tudi njihovo spodbujanje k izdaji pesniške zbirke, čeprav so bile takrat ženske kot umetnice redke. Vsa navedena dejstva so vplivala na poezijo Vide Jeraj, ki je njen izraz ter sinteza njene osebnosti in družbenozgodovinske danosti. In če jo presojamo z vidika celotne slovenske poezije, njena lirika vsebinsko morda res ni presežek in ne izstopa, nedvomno pa je bila Jerajeva med najdrznejšimi in najbolj nadarjenimi pesnicami tedanjega časa.
Ključne besede: Vida Jeraj, poezija, slovenska moderna, korespondenca slovenske moderne
Objavljeno: 10.01.2012; Ogledov: 2714; Prenosov: 236
.pdf Celotno besedilo (774,58 KB)

2.
3.
Majcnova kratka proza v kontekstu moderne in njene slogovne značilnosti
Jožica Čeh Steger, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek se ukvarja z Majcnovo kratko prozo do leta 1923, katere osrednji del je nastal v času pisateljevih študentskih let na Dunaju, to je v letih od 1908 do 1913. Analiza Majcnove kratke proze je postavljena v kontekst Ivana Cankarja in dunajske moderne. Lik otroške ženske, nasprotje med spoloma, tema umetnika in ženske, stilizirani opisi deklet, smrti ter literarnih prostorov povezujejo Majcnovo kratko prozo s Petrom Altenbergom ter motivno-tematskimi in stilnimi prvinami secesije.
Ključne besede: slovenska književnost, proza, kratka proza, erotika, velemestna erotika, meščanska proza, ženski liki, moderna, slog
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 525; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (175,39 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
MEŠKOVA KRATKA PROZA - TRADICIONALNI IN LIRSKO-MEDITATIVNI MODELI
Tadeja Jezernik, 2016, diplomsko delo

Opis: Franc Ksaver Meško je že v svoji mladosti kazal zanimanje za književnost. Tekom let je to le še nadgrajeval s svojimi prispevki, ki so se shranili v slovenski literarni spomin. Njegov opus sega od poezije in dramatike do proze, kateri se je največ posvečal. Diplomsko delo predstavlja njegove kratkoprozne zbirke, izdane v obdobju moderne, in podrobnejšo analizo dveh kratkoproznih zbirk Ob tihih večerih in Mir božji, ki veljata za njegovi najboljši deli. Osredotočili smo se na dva modela kratke pripovedi, ki sta bila prisotna v obdobju moderne. Tradicionalni model kratke pripovedi se izoblikuje že v 2. polovici 19. stoletja z Jenkom, Jurčičem, Kersnikom in Tavčarjem. Lirsko-meditativni model kratke pripovedi pa se formira v obdobju moderne z nastopom Ivana Cankarja. Ugotovili smo, da se je Meško posluževal obeh modelov. Z lirsko-meditativnimi črticami je dosegel spoštovan status, saj je bil eden redkih sopotnikov moderne, poleg Zofke Kveder, ki se je približal Cankarjevemu inovativnemu modelu kratke pripovedi. V diplomskem delu smo opravili motivno-tematsko analizo prej omenjenih dveh kratkoproznih zbirk. S komparativno metodo smo dela primerjali med seboj ter iskali podobnosti in razlike med njimi. V obeh zbirkah prevladuje lirsko-meditativni model kratke pripovedi, kjer opazimo temo hrepenenja. V redkih pripovedih Meško ostane blizu tradicionalnemu modelu, kjer je epičnost močneje izražena, v črticah pa prevladuje socialna tematika. V lirsko-meditativnih črticah Meško liričnost ustvarja s čustvenimi izpovedmi, meditacijami, ritmizacijami, retoričnimi figurami in metaforiko. Opravili smo tudi analizo metaforike v lirsko-meditativnih črticah, ki je pokazala na pogosto rabo epitetov, komparacij, personifikacij in glagolskih metafor.
Ključne besede: Franc Ksaver Meško, kratka proza, slovenska moderna, tradicionalni in lirsko-meditativni model kratke pripovedi, motivi in teme, lirsko-meditativne črtice, metaforika
Objavljeno: 05.08.2016; Ogledov: 527; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1021,44 KB)

5.
PESNIŠKA USTVARJALNOST LJUDMILE POLJANEC
Jernej Marič, 2016, diplomsko delo

Opis: Ljudmila Poljanec je živela in ustvarjala na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ustvarjala je v obdobju slovenske moderne (1899–1918), katerega poglavitna značilnost je slogovni pluralizem. V njeni zbirki najdemo predvsem značilnosti impresionizma. Najpogosteje zasledimo občutljivost na barvne, slušne in svetlobne vtise ter navduševanje nad naravo in včutevanje v njo. Živalska in rastlinska motivika je največkrat uporabljena v skladu s tradicionalno rabo in simbolnimi pomeni. Glavna tema pesniške zbirke je ljubezen, ki je največkrat nedoživeta/neizživeta. Čustveni senzualizem in erotičnost sta neuresničena kakor tudi ljubezen med moškim in žensko. Ženska je največkrat razočarana v ljubezenskem čustvu in hrepeni po ljubezni, toda njeno hrepenenje ni strastno, drzno, drastično in burno, ampak nežno in umirjeno. Takšne ljubezni je sposobna le ženska z nežnim in umirjenim srcem. To obdobje je tudi razdvojeni čas, ko imamo na eni strani proces osamosvajanja žensk, na drugi strani pa pritisk po ohranjanju tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot. Ravno zaradi tradicionalnih vrednot je bilo nesprejemljivo pesniti o ljubezni med dvema ženskama, tj. lezbični ljubezni, ki jo zasledimo v ciklu, namenjenemu baronesi Sonji, saj so takšno ljubezen označevali kot zdravstveni problem. Razpoloženjska tema, povezana z ljubezensko, predvsem s hrepenenjem po ljubezni in razočaranjem nad neizživeto ljubeznijo, je kvantitativno druga najpogostejša tema. V zbirki se pojavi še domovinska tema, s katero avtorica izrazi razočaranje nad slovenstvom, saj ob simbolu slovenstva – lipi – rajajo in se veselijo tujci. Ljudmila Poljanec je pogosto posegala po zlati, srebrni, beli in zeleni barvi. Barvni epiteti skupaj s svetlimi impresionistično slikajo naravo. Posebno vlogo ima sinja barva, ki poudarja žensko lepoto. Najopaznejša je glagolska metafora z vodnimi glagolskimi izhodišči in glagoli, ki označujejo človekovo obnašanje.
Ključne besede: Ljudmila Poljanec, Poezije, impresionizem, slovenska moderna, medbesedilnost, lezbična ljubezen
Objavljeno: 27.07.2016; Ogledov: 689; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (790,21 KB)

6.
Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici