Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pričujoča razprava se osredinja na literarni tip femme fragile na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V tem času je femme fragile tako v slikarstvu kot v književnosti doživela največji razcvet in nekatere spremembe. Oblikovana je v skladu z estetskimi smermi dekadence, secesije in simbolizma, v njej odmevajo medicinski in drugi diskurzi o ženskosti, moški pogled in strah pred naraščajočim osamosvajanjem ženske. Analiza femme fragile v izbranih delih slovenske moderne pokaže, da so jo avtorji prilagajali tudi družbenim razmeram. Slovenska femme fragile ni predstavnica propadajoče aristokracije, prihaja iz meščanskega ali celo podeželskega okolja, njeni zametki segajo morda celo k folklorni Lepi Vidi.
Ključne besede: ženskost, krhka ženska, femme fragile, slovenska moderna
Objavljeno v DKUM: 17.05.2024; Ogledov: 143; Prenosov: 21
Celotno besedilo (1,06 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Franc Ksaver Meško je že v svoji mladosti kazal zanimanje za književnost. Tekom let je to le še nadgrajeval s svojimi prispevki, ki so se shranili v slovenski literarni spomin. Njegov opus sega od poezije in dramatike do proze, kateri se je največ posvečal. Diplomsko delo predstavlja njegove kratkoprozne zbirke, izdane v obdobju moderne, in podrobnejšo analizo dveh kratkoproznih zbirk Ob tihih večerih in Mir božji, ki veljata za njegovi najboljši deli. Osredotočili smo se na dva modela kratke pripovedi, ki sta bila prisotna v obdobju moderne. Tradicionalni model kratke pripovedi se izoblikuje že v 2. polovici 19. stoletja z Jenkom, Jurčičem, Kersnikom in Tavčarjem. Lirsko-meditativni model kratke pripovedi pa se formira v obdobju moderne z nastopom Ivana Cankarja. Ugotovili smo, da se je Meško posluževal obeh modelov. Z lirsko-meditativnimi črticami je dosegel spoštovan status, saj je bil eden redkih sopotnikov moderne, poleg Zofke Kveder, ki se je približal Cankarjevemu inovativnemu modelu kratke pripovedi. V diplomskem delu smo opravili motivno-tematsko analizo prej omenjenih dveh kratkoproznih zbirk. S komparativno metodo smo dela primerjali med seboj ter iskali podobnosti in razlike med njimi. V obeh zbirkah prevladuje lirsko-meditativni model kratke pripovedi, kjer opazimo temo hrepenenja. V redkih pripovedih Meško ostane blizu tradicionalnemu modelu, kjer je epičnost močneje izražena, v črticah pa prevladuje socialna tematika. V lirsko-meditativnih črticah Meško liričnost ustvarja s čustvenimi izpovedmi, meditacijami, ritmizacijami, retoričnimi figurami in metaforiko. Opravili smo tudi analizo metaforike v lirsko-meditativnih črticah, ki je pokazala na pogosto rabo epitetov, komparacij, personifikacij in glagolskih metafor.
Ključne besede: Franc Ksaver Meško, kratka proza, slovenska moderna, tradicionalni in lirsko-meditativni model kratke pripovedi, motivi in teme, lirsko-meditativne črtice, metaforika
Objavljeno v DKUM: 05.08.2016; Ogledov: 1314; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1021,44 KB)

Opis: Prispevek se ukvarja z Majcnovo kratko prozo do leta 1923, katere osrednji del je nastal v času pisateljevih študentskih let na Dunaju, to je v letih od 1908 do 1913. Analiza Majcnove kratke proze je postavljena v kontekst Ivana Cankarja in dunajske moderne. Lik otroške ženske, nasprotje med spoloma, tema umetnika in ženske, stilizirani opisi deklet, smrti ter literarnih prostorov povezujejo Majcnovo kratko prozo s Petrom Altenbergom ter motivno-tematskimi in stilnimi prvinami secesije.
Ključne besede: slovenska književnost, proza, kratka proza, erotika, velemestna erotika, meščanska proza, ženski liki, moderna, slog
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1363; Prenosov: 117
Povezava na datoteko

Opis: Vida Jeraj je živela in ustvarjala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, tj. v razdvojenem času, ki je na eni strani prinašal proces osamosvajanja žensk, na drugi pa ravno nanje pritiskal z ohranjanjem tradicionalnih družinskih vrednot. Ženske kot umetnice so šele začele izoblikovati v svoji izpovedi, prva opaznejša besedila ženske literature pa so izhajala predvsem iz njihovih osebnih izkušenj. Čeprav so se prikrite oblike spolne diskriminacije ohranjale še naprej, je Vida Jeraj ena izmed prvih pesnic, ki so jih v literarnozgodovinske znanstvene študije vključili pomembnejši literarni zgodovinarji na Slovenskem. Uvrstili so jo med pesnice moderne, saj je v desetletju, ko je bila v zvezi z moderno (1899–1909), ustvarila največ in tudi najboljše pesmi; takrat so nastale zanjo značilne pesmi o naravi, ljubezni in otroku. Njeno življenje in osebnost so zaznamovali pretresljivi dogodki: tragične izgube in hrepenenje po neuslišani ljubezni. Iskrena in doživeta čustva je vpletala v svoje pesmi – avtobiografskost se še posebej razkriva v pesmih z ljubezenskimi in s sentimentalnimi motivi. Umetniško, še bolj pa življenjsko, je bila povezana predvsem z različnimi književnimi sodobniki. Med njimi je potekala živahna korespondenca o literarnih vprašanjih, med pisanjem pa so mestoma močno posegali tudi v svoja osebna življenja. O tem, kako zelo so jo cenili, priča tudi njihovo spodbujanje k izdaji pesniške zbirke, čeprav so bile takrat ženske kot umetnice redke. Vsa navedena dejstva so vplivala na poezijo Vide Jeraj, ki je njen izraz ter sinteza njene osebnosti in družbenozgodovinske danosti. In če jo presojamo z vidika celotne slovenske poezije, njena lirika vsebinsko morda res ni presežek in ne izstopa, nedvomno pa je bila Jerajeva med najdrznejšimi in najbolj nadarjenimi pesnicami tedanjega časa.
Ključne besede: Vida Jeraj, poezija, slovenska moderna, korespondenca slovenske moderne
Objavljeno v DKUM: 10.01.2012; Ogledov: 3806; Prenosov: 328
Celotno besedilo (774,58 KB)