Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V pričujočem diplomskem delu sem s pomočjo literarnoteoretičnih ter literarnozgodovinskih dognanj znanstvenikov proučevala kratkoprozni deli Fragma in Temna snov sodobne slovenske avtorice Mojce Kumerdej. V teoretičnem uvodu sem se na kratko posvetila obdobju, v katerem ustvarja pisateljica. Ugotovila sem, da gre za obdobje slovenske postmoderne. Pri analizi tega obdobja sem se oprla na spoznanja Janka Kosa, ki trdi, da slovenska literarna postmoderna nastopi po slovenski moderni, in sicer leta 1970. To je literarno obdobje, ki združuje tudi nasprotujoče si smeri: neorealizem, postsimbolizem, neodekadenca, modernizem, eksistencializem, magični realizem in postmodernizem. Slovensko literarno postmoderno imenujemo tudi obdobje »avtopoetik«, saj v tem obdobju avtorji nimajo predpisanih nikakršnih vzorcev, v izbiri literarnih usmeritev se odločajo individualno. Bistvene značilnosti slovenske literarne postmoderne so raznolikost, sinkretično povezovanje različnih prvin, vpliv globalizacije (preseganje določenih literarnih smeri in tokov), avtopoetika, estetski pluralizem, razmah trivialne in žanrske literature, ki se lahko približa »visoki«. Obravnavana avtorica sodi v neorealistično smer, ki je najbolj izrazita prav v kratki prozi. Za ta tip besedil je značilno čim bolj realno predstavljanje stvarnosti. Snovno-tematsko sodi v takšna besedila prikazovanje avtentične podobe družbe, socialne stvarnosti, narave in vsakdanjega življenja. Ena izmed osrednjih tem je ljubezen. Osrednji predmet diplomskega dela sta kratkoprozni zbirki Fragma (2003) in Temna snov (2011). Zbirka Fragma je sestavljena iz trinajstih zgodb, kjer so v ospredju na videz običajni posamezniki, a pod zunanjostjo se v teh akterjih skriva »fragma«, ki je zapredek nečesa. Nezavedna se nahaja v ljudeh in se v najboljšem primeru pretvori v nekaj ustvarjalnega (Ljubezen je energija) ali pa poči in vodi v destruktivna, zločinska dejanja (detomor, samomor, sadomazohizem in druge patološkosti). V zbirki Temna snov že sam naslov zbirke najbolje označuje enajst sicer heterogenih zgodb. Kumerdejeva pravi, da bi naj poleg le nekaj odstotkov vidne snovi v vesolju obstajala temna, nam nevidna, nezaznavna snov, in pa temna energija (Petrič 2011). Tako se avtorica skozi preigravanja številnih identitet loteva teh skritih, temnih vsebin človeka. Osrednje teme te zbirke so posameznikove osebne travme, zločini, spolne zlorabe, materializem. Jezik je v obeh zbirkah nezahteven, komunikativen, zaznamovan s pogovornimi in slengovskimi izrazi. V diplomski nalogi sem se posvetila tudi ženskim likom v kratki prozi Mojce Kumerdej. V obeh zbirkah (Fragma, Temna snov) se ženske pojavljajo v različnih vlogah, in sicer v vlogi matere, usodne ženske, emancipiranke, poročene ženske, morilke in prijateljice. Za kratko prozo Mojce Kumerdej so značilne močne, samozavestne, zapeljive in neodvisne ženske. Vse junakinje so odločne in predane svojim ciljem. Niso zgolj igračke v rokah moških, ampak si same krojijo svojo usodo. Mojca Kumerdej se s svojim kratkoproznim opusom nedvomno uvršča med najkakovostnejše slovenske neorealistične avtorice. A slovenska literarna kritika in zgodovina slovenskim ženskim literarnim ustvarjalkam še zmeraj ne namenjata dovolj pozornosti in ne cenita dosežkov, za katere so zaslužne.
Ključne besede: slovenska literarna postmoderna, ženska literatura, kratka proza Mojce Kumerdej (Fragma, Temna snov), ženski liki v kratki prozi Mojce Kumerdej.
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 2859; Prenosov: 189
Celotno besedilo (1,47 MB)

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti novejše kratke proze slovenskih avtoric po letu 2000, kakor se kaže v izbranih delih prozaistk. Avtorice vrstno najraje posegajo po kratki zgodbi napisani z prvoosebnim pripovedovalcem, odprtim začetkom in koncem, brez podrobne karakterizacije ter z značilno fragmentarnostjo. Dolžina kratke zgodbe je navadno relativna, ampak vedno tako dolga, da jo lahko bralec prebere v enem zamahu. V to jo sili tudi potreba revijalnega tiska, saj večina avtoric svoje zgodbe začne objavljati prav tam, kasneje pa izdajo kratke zgodbe v zbirkah. Za vsa izbrana besedila velja, da jih uvrščamo v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje je značilna izrazita heterogenost in pluralnost smeri, saj znotraj tega obdobja paralelno obstaja več različnih literarnih tokov. Pri tem dogajanju smo priča izredno opaznim tipološkim premikom v smeri raznolikosti sodobne slovenske kratke pripovedne proze. Za izbrane avtorice velja, da se obračajo k realističnemu pojmovanju sveta in se tako vračaj k majhni, vsakdanji zgodbi ali pa pišejo postmodernistično prozo, z vso svojo žanrsko raznolikostjo. Slednje velja predvsem za mlajše avtorice, rojene v osemdesetih letih, katerih zgodbe so prepojene z grozljivimi in (znanstveno)fantastičnimi elementi. Avtorice največkrat tematizirajo medčloveške odnose, v okviru katerih so odnosi med spoloma prevladujoči. S tem odnosom je vselej nekaj narobe. Navadno gre za pomanjkanje komunikacije, posledica tega je odtujen odnos. Avtorice črpajo snov iz urbanega sveta. Velikokrat je opazna tudi avtobiografska nota. V jeziku so opazni narečni in žargonski izrazi ter besedje iz tujega jezika, največkrat iz angleščine. Zasledimo tudi veliko medbesedilnih prvin v obliki raznih citatov, povečini besedila pesmi. Ta proza je tako raznolika in pluralno usmerjena, kot je raznoliko in pluralno obdobje v katerem prozaistke ustvarjajo. Za vsa besedila velja, da se obračajo vstran od velikih družbenopolitičnih tem prepojenih s feminističnimi toni in se vračajo k intimi vsakdanjega, malega človeka. Za vse avtorica pa lahko trdimo, da v svojem delu uživajo, uživajo v pripovedovanju zgodb.
Ključne besede: Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, sodobne slovenske avtorice, ženska literatura
Objavljeno v DKUM: 13.05.2010; Ogledov: 4063; Prenosov: 585
Celotno besedilo (724,46 KB)