| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 160
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Literarni turizem in priložnosti za njegov razvoj v Sloveniji
Jasna Potočnik Topler, 2020

Opis: V znanstveni monografiji predstavljamo literarni turizem z vidika analize in vrednotenja literarne dediščine ter pišemo o njeni umestitvi v turistično ponudbo. Prinašamo pregled temeljne znanstvene in strokovne literature področja in pojasnjujemo, kako se književnost umešča v kontekst turizma, literarnega turizma in doživljanja kulture. Gre za monografijo, ki se osredinja na dela Louisa Adamiča (1898–1951), še posebej na njegova romana Vrnitev v rodni kraj (angl. The Native’s Return) in Moja rojstna dežela (angl. My Native Land). V njima se prepletajo področja turizma, literarne teorije in književnosti. Monografija kot vir nadaljnjega razvoja literarnega turizma v Sloveniji analizira in vrednoti literarno dediščino Louisa Adamiča. V knjigi so prav tako ponujena priporočila, kako dediščino obravnavanega avtorja aktivneje vključiti v turistično ponudbo – predstavljeni so koncepti literarnega turizma z metodologijo področja, kar je lahko vodilo upravljalcem turističnih destinacij in drugim turističnim deležnikom pri snovanju novih turističnih proizvodov ali pri nadgradnji obstoječih.
Ključne besede: literarni turizem, literarna dediščina, dediščinski turizem, kulturni turizem, Louis Adamič, slovenska književnost, ameriška književnost, podoba destinacije.
Objavljeno: 25.11.2020; Ogledov: 120; Prenosov: 14
URL Povezava na datoteko

2.
Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb
Renata Debeljak, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja. V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin. V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele. V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma. V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 471; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

3.
Sodobna kratkoprozna dela Slovencev v Avstriji
Sandra Peklar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga z naslovom Sodobna kratkoprozna dela Slovencev v Avstriji prikazuje sodobna kratkoprozna dela slovenskih avtorjev in avtoric v Avstriji. V uvodnem delu naloge sta predstavljeni tipologija sodobne kratke proze in oblike literarne avtobiografskosti kratkoproznih del. V nadaljevanju je predstavljen kulturnozgodovinski oris Slovencev v Avstriji in kratek pregled razvoja ter značilnosti sodobne književnosti slovenskih avtorjev v Avstriji. Osrednji del naloge predstavlja motivno-tematska in jezikovno-slogovna analiza kratkoproznih del slovenskih avtorjev in avtoric v Avstriji. Analizirali smo kratkoprozna dela, ki so izšla po letu 1960, naslednjih avtorjev: Janko Messner, Florjan Lipuš, Lev Detela, Anita Hudl, Vinko Ošlak, Kristijan Močilnik in Sabina Buchwald. V kratkoprozni analizi smo glede na pogostost avtobiografskih elementov določili obliko literarne avtobiografskosti ter glede na značilnosti posamezne zbirke določili kratkoprozni tip po klasifikaciji Blanke Bošnjak. Ugotovili smo, da se kažejo razlike med starejšimi in mlajšimi avtorji in avtoricami tako v motivno-tematskih kot v jezikovno-slogovnih značilnostih.
Ključne besede: Slovenci v Avstriji, slovenska književnost v Avstriji, sodobna kratka proza, kratkoprozni tipi, avtobiografskosti elementi
Objavljeno: 08.05.2019; Ogledov: 397; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (991,69 KB)

4.
Avtobiografija, potopis, avtobiografska potopisna in fiktivna proza Alme Karlin
Silvija Borovnik, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: Članek zvrstno opredeljuje literarno delo Alme Karlin, pisateljice iz Celja, ki je pisala v nemščini, bila v obdobju med obema svetovnima vojnama zelo znana in priljubljena avtorica, po drugi svetovni vojni pa v Jugoslaviji kot »nemška« zamolčana in zanikovana. V članku je njena proza razdeljena na avtobiografijo, potopis, avtobiografsko potopisno in fiktivno prozo. Proza Alme Karlin je bila dolgo literarnovedno neraziskana. V članku so analizirani njeni vzorčni primeri in uvrščeni v evropski kontekst. Alma Karlin je predstavljena kot dvojna, medkulturna, nemško-slovenska pisateljska identiteta.
Ključne besede: slovenska književnost, literarno delo, biografije, nemško-slovenska medkulturnost
Objavljeno: 10.10.2018; Ogledov: 260; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (462,14 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Slavia Centralis - ob 10. obletnici izhajanja
Natalija Ulčnik, 2018, predgovor, spremna beseda

Ključne besede: znanstvene revije, humanistika, slovenska književnost, slovenski jezik, slavistične raziskave
Objavljeno: 10.10.2018; Ogledov: 376; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (305,96 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Slovenske pridige knezoškofa Mihaela Napotnika
Karin Požin, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Slovenske pridige knezoškofa Mihaela Napotnika je predstavljeno življenje in delo lavantinskega škofa, pridigarja in nabožnega pisatelja Mihaela Napotnika (1850–1922). Namen magistrskega dela je bil raziskati njegovo slovstveno in pridigarsko dejavnost s posebnim ozirom na njegove slovenske pridige. Osrednji del predstavlja analizo štirih izbranih pridig iz zbirke Spomnite se besed, ki sem vam jih govoril (1902), ki se navezujejo na svetnike in cerkvene osebnosti. Poleg analize zunanje in notranje zgradbe, motivno-tematskih in jezikovno-slogovnih značilnosti, je bilo naše raziskovanje usmerjeno v preučevanje rabe pripovednih prvin in medbesedilnih sredstev. Nadalje smo naredili medsebojno primerjavo analiziranih prvin z Napotnikovim hagiografskim besedilom Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov (1892). Ugotovili smo, da sta obe obravnavani zvrsti pripovedno in medbesedilno pestri. Med medbesedilnimi sredstvi prevladujejo svetopisemski citati in njihovi povzetki ter pripovedno razviti zgledi, ki jih je pridigar tvoril s pomočjo svetopisemskih, biografskih in zgodovinskih pripovedi. Pogosto se je posluževal tudi aluzij in alegoričnih razlag, s katerimi je bralcu na slikovit način približal moralna in pomenska sporočila svojih nabožnih besedil.
Ključne besede: literarna zgodovina, slovenska nabožna književnost, pridiga, hagiografija, pripovedne prvine, medbesedilna sredstva, Mihael Napotnik.
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 513; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

7.
Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991
Martina Potisk, 2018, doktorska disertacija

Opis: Temeljni cilj disertacije z naslovom Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je sistematično zaobjeti izvirno avtorsko konkretizacijo (inscenacijo) medkulturne pojavnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Zanima nas torej, katere so osrednje značilnosti (pokazatelji, nosilci) pripovednega insceniranja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Kot je znano, medkulturnost sodi med bolj izmuzljive humanistične (teoretske) ideje; v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja smo prisostvovali naglemu razraščanju znanstvenih panog, kar je raziskovalcem med drugim omogočilo, da svoja razpravljanja o medkulturnosti generirajo v luči različnih (tudi medsebojno neskladnih) teoretskih postavk in metodoloških pristopov. Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik ali medkulturni konflikt, so zadnje čase prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zatorej ni nenavadno, da jih najdemo tudi v literarnovednih študijah. Toda ker je obča (humanistična) ideja medkulturnosti nekoliko preširoka za razmišljanje o izključno književnih (recimo romanesknih) konkretizacijah medkulturne pojavnosti, je v zadnjih štirih desetletjih svoj razvoj in razmah doživela medkulturna literarna veda. Ta je sicer opremljena z manj enoplastnim teoretskim zaledjem, kar pa ji omogoča, da se loteva (predvsem) kulturološko pogojenega prepoznavanja in opomenjanja medkulturne znotrajbesedilne resničnosti. Tudi iz tega razloga pričujoča disertacija teži k neizključujoči obravnavi izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu ne samo z vidika strogo pripovednega poustvarjanja medkulturne pojavnosti, temveč še posebej v luči romanesknega dogajanja, romanesknega subjekta, jezikovnostilne ustrojenosti in medbesedilnega romanesknega naboja. Z letom 1991 opažamo izrazitejši porast sodobnega slovenskega romana. Za nadaljnjo analizo izvirnih konkretizacij (inscenacij) medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je bilo nujno zamejiti izbor slovenskih romanesknih besedil z ozirom na naslednje kriterije: čas prve knjižne izdaje od (vključno) leta 1991 dalje; uveljavljenost avtorja glede na morebitne nagrade in/ali kritiško (meta)literaturo; enakost med spoloma; (med)generacijsko pestrost. Zlasti zadnji kriterij omogoča zastopanost vseh treh generacij sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic: starejše (rojena do leta 1950); srednje (rojena med letoma 1950 in 1970) in mlajše generacije (rojena po letu 1970). Kaže, da se ideja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 uresničuje na temeljih medkulturnega dogajališča (prostor-časa), medkulturne identitete (subjekta), medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij. Končni izsledki pričujoče disertacije torej ustrezajo pričakovanjem, zaradi česar je jasno, da izvirno inscenacijo medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 v večji meri generirajo in usmerjajo eksistencialno ustrojena zgodbena jedra s poudarkom na medkulturni bivanjskosti, intimnih (identitetnih) stiskah in ambivalentni jezikovni zavesti. Tako so uvodoma zastavljeni cilji povsem izpolnjeni, s čimer se ne nazadnje naznanja nujna potreba po raziskavah, ki slovenistično stroko opremljajo ne samo s pluralističnimi teoretskimi modeli, temveč tudi s širšo medkulturno »vizijo« nacionalne književnosti.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenski roman, leto 1991, medkulturnost, medkulturno dogajanje, generacijske skupine, analitična perspektiva, pripovedne prvine, romaneskni prostor-čas, medkulturno dogajališče, medkulturno vmesje, romaneskni subjekt, subjektivna resničnost, hibridna identiteta, romaneskno besedišče, jezikovni ustroj, jezikovni preklop, romaneskni slog, medbesedilnost, medbesedilne navezave
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 794; Prenosov: 437
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

8.
Dvokulturnost in medkulturnost na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša
Tina Kraner, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Dvokulturnost in medkulturnost na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša se je posvetilo raziskovanju dvokulturnosti in medkulturnosti v sodobni slovenski književnosti na avstrijskem Koroškem. Največja pozornost je bila namenjena analizi romanov pisatelja Florjana Lipuša, ki je bila usmerjena zlasti na pojavljanje dvo- in medkulturnosti v vseh avtorjevih romanih. Pri pisanju magistrskega dela so bile uporabljene različne metode raziskovanja: deskriptivna, komparativna, zgodovinska metoda, metoda analize in sinteze ter metoda generalizacije in specializacije. V prvem delu magistrskega dela je bila predstavljena teorija, s katero je bila podkrepljena analiza v drugem, obširnejšem delu. Drugi del je zajemal literarno analizo vseh Lipuševih romanov: Zmote dijaka Tjaža (1972), Odstranitev moje vasi (1983), Jalov pelin (1985), Prošnji dan (1987), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995), Boštjanov let (2003), Poizvedovanje za imenom (2013), Mirne duše (2015) in Gramoz (2017). Analiza se je najprej nanašala na temeljne sestavine literarnega dela: temo, motive, sporočilo, notranjo in zunanjo zgradbo ter pripovedovalca, nato pa so bili romani na tematski, motivni in jezikovno-slogovni ravni analizirani z vidika dvokulturnosti in medkulturnosti. Analiza romanov je pokazala, da se v vseh avtorjevih romanih pojavljata dvo- in medkulturnost, vendar v nekaterih romanih ne na vseh romanesknih ravneh.
Ključne besede: Florjan Lipuš, dvokulturnost, medkulturnost, slovenska književnost na avstrijskem Koroškem, roman
Objavljeno: 12.06.2018; Ogledov: 565; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (1,61 MB)

9.
10.
Kritika modernizma pri Nikoli Šopu in Gregorju Strniši skozi prizmo perenialistične šole
Eva Premk Bogataj, 2017, izvirni znanstveni članek

Opis: Članek predstavlja teoretsko osnovo civilizacije stroja Nikole Šopa in logike štacunarstva Gregorja Strniše, pri čemer uporablja aparat perenialistične šole (René Guénon, Ananda Coomaraswamy, Frithjof Schuon in Seyyed Hossein Nasr). Radikalna kritika paradigme, ki se kaže v individualizmu, racionalizmu, empirizmu, skepticizmu, naturalizmu, ignoranci do metafizičnih principov in preziru tradicionalnih znanj ter zasužnjevanju človeka z lastnimi čuti itn., se ujema s paradigmo modernizma, kot jo razume perenialistična šola, in je nasprotje, deviacija tradicionalizma, ki varuje tradicijo, simbol pa razume kot pomemben način prenosa tradicionalnih znanj in sporočil. V članku so predstavljeni odlomki iz poezije, dram Driada, Samorog in Ljudožerci, Šopove poezije in drame Tajanstvena prela. Poleg kritike modernizma so predstavljene tudi značilnosti tradicionalizma: pojavnost metafizične transparentnosti fenomenov in transmutacijo stvari v odlomkih literarnih besedil.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenska poezija, slovenska dramatika, modernizem, tradicionalizem, perenialistična šola, hrvaška književnost, hrvaška poezija, hrvaška dramatika
Objavljeno: 27.02.2018; Ogledov: 330; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (482,86 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici