| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 272
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
41.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2803; Prenosov: 603
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

42.
PROTIPOMENSKOST V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU NA PRIMERU TERMINOLOŠKIH SLOVARJEV
Marjeta Humar, 2013, doktorska disertacija

Opis: Protipomenskost kot jezikovni pojav temelji na specifičnem načinu človekovega dojemanja sveta, ki ga sestavljajo nasprotja, kar ugotavlja psihologija, princip nasprotja je značilen za različne filozofske smeri, je prvina logike, pomemben element govorništva in literarnega izražanja. Osnovni element protipomenskosti v jeziku je protipomenka ali antonim. Najpreprostejša definicija protipomenke je beseda ali besedna zveza z nasprotnim pomenom. Protipomenskost se tako nanaša na razmerje med besedami. S protipomenskostjo se ukvarja pomenoslovje, ki temu razmerju v splošnem jeziku posveča več pozornosti zlasti od 60. let 20. stoletja naprej, zlasti ruski (Apresjan, Novikov, Kobozeva), češki (Filipec), slovaški (Mistrík, Dolník), francoski (Guilbert), angleški (Lyons), bolgarski (Gočev) in drugi jezikoslovci. Na področju Jugoslavije so se s protipomenskostjo največ ukvarjali Srbi (Gortan - Premk, Dragičević) in Hrvatje (Šarić, Mihaljević, Hudeček). V slovenskih slovnicah so protipomenke prvič omenjene v Toporišičevi slovnici (1998), natančneje pa so prikazane v delih Marije Golden in Ade Vidovič Muha. Bistvene razlike v pojmovanju protipomenskosti se kažejo v delitvi protipomenk. Najbolj sporna je t. i. konverzivnost ali konverznost, ki je nekateri ne štejejo k protipomenskosti (zlasti tisti, ki izhajajo iz Lyonsa), pač pa k opozicijam. Od 80. let naprej nastajajo študije, ki obravnavajo posamezne elemente protipomenskosti: binarnost, besedotvorne značilnosti protipomenk (Stramljič Breznik), srednji člen, pomenska polja, značilna za protipomenke. Slovaropisna teorija, kot je pokazal pregled, priporoča navajanje protipomenk v splošnih slovarjih. Terminološki slovaropisni priročniki na protipomenskost redkeje opozarjajo. Poudarjajo pa, da se protipomensko razmerje zmeraj vzpostavlja med protipomenkama na istem strokovnem področju in da je protipomenke treba navajati parno. S terminološko protipomenskostjo so se največ ukvarjali Hrvatje (Mihaljević, Hudeček), ki ugotavljajo nekatere slabosti navajanja protipomenk v terminoloških slovarjih, zlasti neustrezno različno strukturiranost definicij. Zelo pomemben je njihov delež pri določitvi vrst terminoloških protipomenk (Mihaljević, Šarić). Te delijo na kvalitativne, vektorske, komplementarne, koordinacijske in konverzivne. Bistvena razlika med protipomenkami v splošnem jeziku in tistimi v terminologiji je, da ni t. i. gradacijskih ali stopnjevalnih/stopnjevitostnih, saj je pomen terminov natančno določen. Pri analizi protipomenk v slovenskih terminoloških slovarjih so se pokazala nekatera dejstva, na katera jezikoslovje do sedaj ni opozarjalo. Nosilci protipomenskosti so t. i. RPS (razlikovalne pomenske sestavine), teh pa je v definiciji lahko več, tako se lahko v okviru ene razlage vzpostavi več enakih ali različnih protipomenskih razmerij. Dosedanje delitve terminoloških protipomenk na vrste so se glede na gradivo slovenskih terminoloških slovarjev izkazale kot manj ustrezne, zato uvajam naslednje vrste: absolutne, nasprotnolastnostne, xv nasprotnodejanjske, nasprotnoprocesne, nasprotnosmerne, nasprotnopoložajne, nasprotnočasne, nasprotnoosebne in količinske protipomenke. Prikazovanje protipomenk v slovenskih slovarjih ima dolgotrajno tradicijo, saj se začne že v t. i. neknjižnih slovarjih v jezikoslovnih delih slovenskih protestantov in nadaljuje s Cigaletovo Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), kjer so protipomenke prvič označene, in sicer kot opp. Ta oznaka kaže na povezanost Cigaletovega slovarja s češkim slovarjem Německo-český Slovník védeckého názvosloví pro gymnasia a reálne školy (1853) in s Šulekovo Terminologijo (1874). Tako oznako je uporabil tudi Pleteršnik v Slovensko-nemškem slovarju (1894). V vseh treh slovarjih je izkazanih razmeroma malo protipomenk. Največji problem je neparno prikazovanje. S Slovarjem slovenskega knjižnega jezika se uveljavi oznaka ant. (antonim), ki jo ob protipomenka in nasprotje, najpogosteje uporabljajo nov
Ključne besede: protipomenskost, slovenščina, terminološki slovarji
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2033; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (7,97 MB)

43.
Medpredmetno povezovanje pri pouku slovenščine v osnovni šoli
Martina Ternar, 2014, diplomsko delo

Opis: Življenje v današnji hitro spreminjajoči se družbi od učencev zahteva hitro odzivanje. Sodobni učni načrti učitelje odvračajo od tradicionalne strukturiranosti pouka in razdrobljenosti vsebin na predmetna področja. Spodbujajo k medpredmetnemu povezovanju vsebin pri pouku. Razlog za to je medpredmetno povezovanje razdrobljenih delov učne vsebine v razumljivejšo, uporabnejšo in bolj življenjsko celoto. Naloga šole je torej zvišati nivo miselnih veščin, da bodo učenci v šoli in izven nje vedeli povezovati in uporabljati teoretično in praktično znanje iz različnih področij. Z diplomskim delom smo želeli osvetliti tematiko medpredmetnega povezovanja in njegove priljubljenosti med subjekti učnega procesa na treh izbranih pomurskih osnovnih šolah. Pri pisanju diplomskega dela smo izhajali iz teoretičnih spoznanj, ki so v delu dokazana s praktičnimi izsledki iz strokovne literature ter podkrepljena z izvedbo anket med osmošolci in njihovimi učitelji slovenščine. V teoretičnem delu so tako predstavljene vsebine, vezane na opredelitev definicij in značilnosti, na načrtovanje in izvedbo medpredmetnega povezovanja. V empiričnem delu pa so predstavljeni rezultati anket. Zanimalo nas je, kakšen je odnos učiteljev do medpredmetnega povezovanja ter kako le to vključujejo v pouk. Na nasprotni strani pa želimo dobiti odgovore učencev kot povratno informacijo o razumevanju medpredmetnega povezovanja. Tako med učitelji kakor tudi med učenci je ta oblika poučevanja zelo priljubljena, saj je pridobljeno znanje celovitejše, trajnejše in uporabnejše.
Ključne besede: medpredmetno povezovanje, integracija, osnovna šola, učitelji, učenci, slovenščina.
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 1976; Prenosov: 388
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

44.
NEMŠKI IN SLOVENSKI UČENCI V ŠOLAH NA SLOVENSKEM PROSTORU V 19. STOLETJU
Damir Ištvan, 2014, diplomsko delo

Opis: V 19. stoletju je slovenski prostor spadal v okvir habsburške monarhije. Monarhija je združevala več narodov in imenovali so jo »ječa narodov«. Na začetku stoletja so potekale napoleonske vojne in na slovenskem ozemlju so bile ustanovljene Ilirske province. Po padcu Napoleona se je ozemlje ponovno priključilo habsburški monarhiji. V Evropi se je pričel proces restavracije, v monarhiji pa Metternichov absolutizem in predmarčna doba do revolucionarnega leta 1848. Na ozemlju današnje Slovenije niso živeli le Slovenci, temveč tudi prebivalci drugih narodnosti. Skozi celotno 19. stoletje je potekal boj narodov brez zgodovine, med katerimi so bili tudi Slovenci, ki so se borili za svojo narodno identiteto. Ta je doživela svoj vrhunec leta 1848 s programom "Zedinjena Slovenija". Zavzemanje intelektualcev za slovenščino in slovensko pisano besedo je prihajalo tekom 19. stoletja vse bolj do izraza. Slovensko prebivalstvo, ki je živelo v posameznih deželah, je živelo zraven nemškega in drugega prebivalstva. V vsaki deželi in mestu je bilo razmerje odstotka prebivalstva drugačno. Ob večnacionalnosti prebivalstva je bilo logično, da so bili tudi učenci šol pripadniki različnih narodnosti. Namen diplomske naloge je ugotoviti učenčevo nacionalnost po različnih šolah na slovenskem prostoru iz šolskih kronik in primerjati z zgodovinsko literaturo o sestavi prebivalstva na določenem prostoru oziroma v posamezni deželi ter predstaviti vlogo šole in slovenščine v tem obdobju.
Ključne besede: 19. stoletje, pomlad narodov, slovenščina, šolstvo, etnična struktura učencev, mednacionalni odnosi, večjezičnost
Objavljeno: 16.12.2014; Ogledov: 865; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

45.
46.
47.
48.
49.
50.
E-slovenščina danes in ju3
Melita Zemljak, 2011, vabljeno predavanje na konferenci brez natisa

Ključne besede: e-izobraževanje, slovenščina, IKT
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 677; Prenosov: 17
URL Povezava na celotno besedilo

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici