Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Sladkorna bolezen predstavlja pomemben dejavnik tveganja srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti, okrnjeno delovanje endotelija predstavlja najzgodnejše spremembe v procesu ateroskleroze. V doktorski disertaciji sem se poglobila v delovanje in funkcijo endotelija. V raziskavi smo proučevali učinek dodatnega zdravljenja z novejšimi antidiabetičnimi zdravili na delovanje endotelija s funkcionalnimi meritvami in laboratorijskimi označevalci pri dobro urejenih osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 (SB1) brez srčno-žilnih bolezni. 89 udeležencev, uporabnikov sistema za neprekinjeno spremljanje glukoze (CGMS – angl. continuous conitoring glucose system), je bilo randomiziranih v tri primerljive skupine, ki so prejemale empagliflozin (E; n=30), semaglutid (S; n=30) in kontrolno skupino (C; n=29). Ob vključitvi in 12 tednov po zdravljenju smo izmerili: postishemične hemodinamske spremembe brahialne arterije (FMD – flow mediated dilation), pri katerih ocenjujemo s povečanim pretokom povzročeno dilatacijo in postishemične spremembe v tkivnem pretoku podlahti (FBF – angl. forearm blood flow) zaradi reaktivne hiperemije, ocenjene z uporovno pletizmografijo kot parametra endotelne funkcije, ter hitrost pulznega vala (PWV – angl. pulse wave velocity) in periferni upor kot parametra arterijske togosti oz. podajnosti. Ocenili smo biološke označevalce endotelne funkcije: endotelne progenitorne celice (EPC) in cirkulirajoče endotelne celice (CEC), laboratorijske označevalce vnetja (interleukin 6, selektin E, TNFα, VCAM, hsCRP), vazoaktivno snov endotelin 1, in prokoagulabilni faktor vWF. Izboljšanje FMD smo potrdili v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (skupina E 2.0-krat, p = 0.000٭ in skupina S 1.9-krat, p = 0.000٭), med tema dvema skupinama pa ni bilo sprememb (p = 0.745). Med ocenjevanjem FBF je bilo v obeh terapevtskih skupinah v primerjavi s kontrolami statistično nepomembno izboljšanje (skupina E 1.39-krat, p = 0.074 in skupina S 1.22-krat, p = 0.701). Pri parametrih arterijske togosti smo izboljšave opazili le v skupini s semaglutidom, pri čemer se je periferni upor zmanjšal za 5.1 % (p = 0.046٭). Potrdili smo tudi pomembno povečanje EPC v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (E-C; p = 0.021* in S-C; p = 0.031*), medtem ko med obema skupinama zdravljenja ni bilo razlike (p = 0.852). Empagliflozin je delež EPC zvišal za 2.5-krat (p = 0.002٭) in semaglutid za 2.16-krat (p = 0.001٭). Zmanjšanje CEC smo potrdili pri skupini, zdravljeni s semaglutidom (p = 0.014*). Po zdravljenju s semaglutidom smo potrdili znižanje vnetnih označevalcev hsCRP za -0.25 mmol/l (-10.6, 21) (p = 0.024)٭, selektina E za -1.94 μg/l (-12.69, 4.83, p = 0.004٭) in TNFα za -1.94 (-6.6, 3.4) (p = 0.001٭), nakazovalo se je znižanje tudi ostalih bioloških označevalcev vnetja, medtem ko na te markerje empagliflozin ni imel nobenega vpliva. Empagliflozin ali semaglutid pri osebah s SB1 enakovredno znižata HbA1C, TIR (angl.time in range - čas v ciljnem območju glikemije), glukovariabilnost, telesno težo, obseg trebuha in odmerek inzulina, na znižanje LDL pa vpliva le semaglutid. Obe zdravili enakovredno izboljšujeta funkcijo endotelija makrovaskularizacije, ocenjeno s FMD in da verjetno izboljšujeta funkcijo endotelija mikrovaskularizacije, ocenjeno s FBF. Pri vplivu na podajnost oz. togost arterij, označevalce vnetja in upad CEC ima prednost semaglutid. Obe zdravili tudi enakovredno povečujeta izplavljanje EPC in imata tako zaščitno vlogo pri osebah s SB1.
Ključne besede: endotelna disfunkcija, biološki označevalci, empagliflozin, semaglutid, sladkorna bolezen tip 1
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,83 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Namen raziskave je bil razviti znanstveno utemeljen model laične podpore za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB), z ali brez arterijske hipertenzije (AH), in ovrednotiti vlogo te podpore z vključitvijo usposobljenih oseb za njeno izvajanje. To bi omogočilo nadgradnjo celostne oskrbe teh bolnikov na primarni zdravstveni ravni v Sloveniji. Metode: Pilotna prospektivna intervencijska raziskava tipa pred/potem, z uporabo mešane metodologije, je potekala od maja 2021 do decembra 2023 v urbanem okolju Zdravstvenega doma Ljubljana in ruralnem okolju Zdravstvenega doma Slovenj Gradec. Z namenskim vzorčenjem so bili v dvomesečni strukturirani izobraževalni program vključeni posamezniki s SB, z ali brez AH (n=36), da bi postali usposobljeni za nudenje laične podpore drugim bolnikom (n=226). V skupinah do 10 bolnikov so se srečevali enkrat mesečno, tri mesece zapored. Podatki so bili zbrani iz zdravstvene dokumentacije, kliničnih meritev, vprašalnikov, intervjujev in fokusnih skupin. Rezultati: 31 udeležencev (stopnja zadržanja 86,1 %) je postalo usposobljenih za nudenje laične podpore, s povprečno starostjo 63,9 let (SD 8,9), med njimi 67,7 % žensk. Usposabljanje je bilo ocenjeno kot izvedljivo, visoko sprejemljivo in učinkovito. Znanje udeležencev o SB (p<0,001) in AH (p=0,024) se je po usposabljanju pomembno izboljšalo, prav tako se je po šestih mesecih zmanjšal njihov indeks telesne mase (ITM) (p=0,020). Treh srečanj laične podpore se je udeležilo 200 bolnikov (stopnja zadržanja 88,5 %), s povprečno starostjo 68,3 let (SD 10,5), med njimi 51 % moških. Srečanja so se izkazala za izvedljiva, visoko sprejemljiva in učinkovita, saj se je opolnomočenje bolnikov pomembno izboljšalo (p<0,001). Multivariatni linearni regresijski model je pokazal pomembno povezavo med opolnomočenjem in nižjo starostjo (p=0,009), s prebivanjem v ruralnem okolju (p<0,001) in odsotnostjo zdravljenja z antihiperglikemičnimi zdravili (p=0,015). Zaključek: Za izboljšanje (samo)oskrbe oseb s SB in AH je ključno, da se laična podpora sistematično vključi v zdravstveni sistem kot del kontinuuma celostne oskrbe. Potrebne so nadaljnje raziskave za preučitev dolgotrajnih učinkov in strategij širše implementacije.
Ključne besede: laična podpora, sladkorna bolezen tipa 2, hipertenzija, opolnomočenje, primarno zdravstveno varstvo
Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 16
Celotno besedilo (8,75 MB)

Opis: Kronični koronarni sindrom in miokardni infarkt (MI) sta pri sladkornih bolnikih tipa 2 (SBT2) posledica kronične hiperglikemije in zvišanih nivojev oksidativnega stresa. V svoji retrospektivni asociacijski študiji smo raziskovali vpliv polimorfizmov genov, ki vplivajo na nivo oksidativnega stresa v telesu in na druge patofiziološke poti v procesu ateroskleroze. Od 1471 preiskovancev s SBT2 jih je 378 doživelo MI (primeri). Preiskovali smo povezave s polimorfizmi rs6060566 gena ROMO1, rs1333049 gena CDKN2B-AS1, rs841 gena GCH1, rs1800566 gena NQO1, rs702483 gena RAC1, rs9349379 gena PHACTR1 in rs3739998 gena JCAD. Dokazali smo povezavo MI s polimorfizmoma rs1333049 in rs3739998. Vsem preiskovancem smo izmerili nivo 8-hidroksi-2′-deoksigvanozina (8-OHdG) za določitev stopnje oksidativnega stresa, vendar razlik med primeri in kontrolami nismo našli. Tudi v povezavi s preiskovanimi polimorfizmi razlik v nivoju 8-OHdG ni bilo. 146 bolnikov s SBT2 je opravilo koronarno računalniško tomografsko angiografijo (CCTA). Našli smo povezavo med alelom C polimorfizma rs6060566 gena ROMO1 in ≥ 50 % – ≤75 % zožitvami koronarnih arterij. Polimorfizme rs6060566, rs1333049, rs1800566, rs9349379, rs3739998 smo opredelili kot polimorfizme tveganja. MI je bil pogosteje prisoten pri posameznikih z večjim številom prisotnih genotipov tveganja in s prisotnostjo ≥ 4 alelov tveganja. Z večjim številom alelov tveganja je bila višja ocena kalcinacij koronarnih arterij (CAC). V endarteriektomijskem tkivu koronarnih arterij 40 bolnikov smo dokazali večjo ekspresijo ROMO1 pri nosilcih alela C rs6060566.
Ključne besede: miokardni infarkt, sladkorna bolezen tipa 2, oksidativni stres, koronarna bolezen, polimorfizem
Objavljeno v DKUM: 17.06.2024; Ogledov: 163; Prenosov: 44
Celotno besedilo (5,14 MB)

Opis: Uvod: Sladkorna bolezen je vse pogostejša presnovna motnja. Zlati standard obvladovanja sladkorne bolezni je prilagojen življenjski slog in samokontrola krvnega sladkorja, najpogosteje s standardnimi merilniki, ki zahtevajo vsakokratno zbadanje prsta, alternativo temu pa predstavljajo merilci za kontinuirano merjenje glukoze. Namen zaključnega dela je raziskati vpliv merilcev za kontinuirano merjenje glukoze v krvi na kakovost življenja odraslih pacientov s sladkorno boleznijo. Metode: Izvedli smo pregled znanstvene literature, katero smo iskali v podatkovnih bazah CINAHL, PubMed, ScienceDirect in Cochrane Library. Sledili so pregled, ocena moči dokazov s pomočjo hierarhije dokazov, analiza in sinteza izbrane literature, ki je temeljila na podlagi vsebinske analize. Rezultati: V raziskavo smo vključili 19 raziskav, ki glede na hierarhijo dokazov spadajo v nivo 1 (2 raziskavi), nivo 2 (5 raziskav), nivo 4 (1 raziskava) in nivo 5 (11 raziskav). Ugotovili smo, da imajo merilci za kontinuirano merjenje glukoze pozitivni vpliv na kakovost življenja pacienta s sladkorno boleznijo. Razprava in zaključek: Merilci za kontinuirano merjenje glukoze izboljšajo kakovost življenja, vendar je potrebna ustrezna edukacija pacientov o uporabi. Merilci omogočajo deljenje podatkov o vrednosti glukoze pacientovim bližnjim, kar pripomore k izboljšanju medosebnih odnosov znotraj družine in med prijatelji. Zmanjšata se strah pred hipoglikemijo ter pogostost in intenzivnost nočnih epizod hipoglikemije.
Ključne besede: sladkorna bolezen, kontinuirano merjenje glukoze, kakovost življenja
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 218; Prenosov: 98
Celotno besedilo (1,03 MB)

Ključne besede: nosečnostna sladkorna bolezen, zgodnja nosečnost, glukoza na tešče, izidi nosečnosti
Objavljeno v DKUM: 05.04.2024; Ogledov: 184; Prenosov: 14
Celotno besedilo (103,13 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!