| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SVOBODA OPRAVLJANJA STORITEV NA TRGU EU
Mojca Zagernik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo v šestih poglavjih analizirali svoboščino prostega pretoka storitev na trgu EU. V uvodnem delu smo predstavili namen, cilje in osnovne trditve diplomske naloge, opredelili predpostavke in omejitve ter določili metode raziskovanja. V drugem poglavju smo raziskali, kakšen je pomen skupnega trga v EU in predstavili vlogo storitev na trgu EU. Skozi pravne vire smo analizirali pravno podlago za razvoj svoboščine prostega opravljanja storitev ter ugotovili, da obstajajo ovire, ki omejujejo prosto opravljanje storitev ponudnikom storitev ter ovire, ki onemogočajo prosto sprejemanje storitev v EU. V tretjem poglavju smo natančneje analizirali in definirali posamezne vrste ovir, ki se kažejo kot diskriminatorna ravnanja ter posledično izboljšujejo položaj domačim ponudnikom storitev v primerjavi s ponudniki iz drugih držav članic. V četrtem poglavju smo podrobneje preučili nastanek in postopek razvoja najnovejše direktive s področja opravljanja storitev v EU, ki poleg sodne prakse Sodišča ES predstavlja najpomembnejšo pravno podlago na tem področju. V petem poglavju smo opredelili pravila za opravljanje storitev in v šestem poglavju razmejili omejitve in izjeme od pravila o prostem opravljanju storitev v EU. Sklenili smo, da so storitve eno najpomembnejših področij izgradnje skupnega trga EU in da so aktivnosti EU usmerjene k odpravljanju ovir na področju svobode opravljanja storitev.
Ključne besede: Evropska unija, Pogodba o Evropski Skupnosti, skupni trg EU, prost pretok storitev, svoboda do ustanovitve sedeža, sodna praksa sodišča evropskih skupnosti, diskriminacija, nediskriminatorne omejitve z diskriminatornim učinkom, osebne svoboščine, neposredni učinek, Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu.
Objavljeno: 10.12.2010; Ogledov: 2890; Prenosov: 368
.pdf Celotno besedilo (389,12 KB)

2.
GOSPODARSKA KONKURENČNOST SAVINJSKE REGIJE
Helena Povh, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so primerjane socialno-ekonomske spremembe v regiji po letu 1991 in njihov vpliv na konkurenčnost gospodarstva. Savinjska regija ima prehodno lego v Sloveniji in v Evropi. Naravnogeografsko jo zaznamuje krajinska pestrost in s tem velik turistični potencial. Gostota poselitve je nadpovprečna, demografska struktura je ugodna. Regijsko gospodarstvo so zaznamovale številne spremembe, kot posledica svetovnih gospodarskih trendov s prehodom v postindustrijsko družbo. Osamosvojitev Slovenije, tranzicija in prehod na tržno gospodarstvo so v začetku devetdesetih let v regiji povzročili hudo gospodarsko krizo. Industrija, kot nosilec gospodarske rasti regije, je temeljila na zastareli opremi. Delovno intenzivne panoge je zajel proces deindustrializacije, ki je povzročil vsesplošno družbeno krizo. Začel se je proces prestrukturiranja, ki je narekoval strukturne spremembe v gospodarstvu. Kmetijstvo je izgubljalo v ekonomskem pomenu regije, z integracijo znanosti in tehnologije se je zmanjšalo število zaposlenih v industrijskih dejavnostih. Sočasno s prestrukturiranjem sta potekala tudi procesa terciarizacije in kvartarizacije gospodarstva, začel se je povečevati pomen storitev. Kot posledica strukturnih sprememb v gospodarstvu je nastopila tudi preobrazba pokrajine. Nova družbena, politična in gospodarska prelomnica je nastopila z vstopom na skupni evropski trg. Z obdobjem globalizacije in tržno naravnane ekonomije, se poglabljajo razvojne razlike med regijami. Konkurenčno gospodarstvo temelji na novi industriji, ki zaposluje visoko izobraženo in inovativno usmerjeno delovno silo. Čeprav v dejavnostni strukturi prevladujejo storitve, je za regijsko gospodarstvo značilen nadpovprečen delež industrije. Steber regijskega gospodarstva ostajajo velike industrijske družbe, usmerjene v predelovalno dejavnost in gradbeništvo. Industrijska tradicija bo še naprej pomembna in perspektivna usmeritev, seveda ob potrebnem prestrukturiranju. Izobrazba zaposlenih in vlaganje v raziskovalno—razvojno dejavnost sta nizki, povezava med gospodarskimi objekti in regionalnimi institucijami znanja pa je premalo izkoriščena. Ena glavnih prednosti regije je strateško pomembna prometna lega, ki lahko ob vzpodbujanju podjetništva in izgradnji ustrezne infrastrukture izkoristi svoj človeški potencial in industrijsko tradicijo ter postane konkurenčna v Sloveniji in na globalnem trgu.
Ključne besede: deindustrializacija, delovno intenzivne panoge, tržna ekonomija, nova industrija, postindustrijska družba, terciarizacija, skupni evropski trg, konkurenčnost
Objavljeno: 17.02.2011; Ogledov: 1709; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (3,03 MB)

3.
EVROPSKA DELNIŠKA DRUŽBA
Dejan Podkrižnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Evropska delniška družba je pravnoorganizacijska oblika namenjena večjim podjetjem. Njen osnovni namen je omogočiti nosilcem podjetja, ki imajo interes opravljati svojo gospodarsko dejavnost na celotnem območju Evropske unije, lažji dostop do trgov Evropske unije. Ti nosilci podjetja se zlasti srečujejo s vprašanjem kako načrtovati in izvajati podjetniške dejavnosti na območju drugih držav članic. Pri uresničevanju tega interesa jim znatno olajša delo Evropska delniška družba, katere primarni namen je povečanje učinkovitosti in konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Ideja o oblikovanju posebne pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe, ki bi bila subjekt nadnacionalne pravne ureditve in ki bi omogočila delovanje na področju vseh držav, se je porodila skupaj z idejo o skupnem evropskem trgu. Pobudo za premislek o oblikovanje take pravnoorganizacijske oblike je leta 1959 na kongresu francoskih notarjev podal notar Thibierge, od podane pobude do dejanskega sprejetja Evropske delniške družbe kot pravnoorganizaijske oblike pa je poteklo kar 40 let. Konsenz o oblikovanju evropske delniške družbe imenovane tudi Societas Europea je bil dosežen leta 2000 na vrhu v Nici. Za pravilno razumevanje koncepta pravnoorganizacijske oblike SE je potrebno izhajati iz temeljne ugotovitve, da to ni pravnoorganizacijska oblika, v kateri bi se podjetniška aktivnost šele začela opravljati, tako je SE predvsem namenjena večjim podjetjem (na kar kaže tudi njen začetni osnovni kapital, ki znaša 120.000 evrov), ki imajo interes po razširitvi svojega delovanja prek nacionalnih meja in bi ta svoj interes lažje uresničili tako, da bi izbrali pravnoorganizacijsko obliko SE, za katero ne velja (le) korporacijsko pravo države, v kateri naj bi se dejavnost v prihodnje opravljala, ampak predvsem nadnacionalno pravo, določeno z uredbo SE. SE je torej taka oblika delniške družbe, ki omogoča preprostejšo mobilnost gospodarskih subjektov v EU. V diplomskem delu je po predstavitvi ideje evropske delniške družbe in zgodovine sprejema te pravnoorganizacijske oblike, predstavljena sama evropska delniška družba. Posebno poglavje je namenjeno sodelovanju delavcev pri upravljanju SE.
Ključne besede: Evropska delniška družba, Societas Europea, skupni evropski trg, delniška družba, pravnoorganizacijska oblika, podjetje.
Objavljeno: 13.07.2011; Ogledov: 5480; Prenosov: 530
.pdf Celotno besedilo (523,01 KB)

4.
VPLIV RAZMERIJ IN RAZLIK MED PRAVOM EU IN SODNO PRAKSO ESČP NA ZAGOTAVLJANJE SODNEGA VARSTVA PRED SLOVENSKIMI SODIŠČI V AZILNIH ZADEVAH
Marjeta Cimerman, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen instituta azila je zaščititi posameznika, ki iz določenega razloga ne uživa zaščite svoje matične države. Azil v kontekstu te naloge pomeni status begunca po Ženevski konvenciji iz leta 1951 oziroma po Kvalifikacijski direktivi II o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Obe obliki zaščite - status begunca in subsidiarne zaščite - predstavljata institut mednarodne zaščite po pravu EU. Eno bistvenih vprašanj skupnega evropskega azilnega sistema je, kako se zagotavlja sodno varstvo te temeljne pravice. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ključno pravno zagotovilo za varstvo pravic prosilcev za azil. Če pravni red priznava neko pravico, mora zagotavljati tudi pravico do njenega učinkovitega varstva in le učinkovit sodni sistem lahko zagotovi uresničevanje določene pravice posameznika. Izhodiščni mednarodno-pravni problem, ki je predmet obravnave v prvem delu naloge, je ta, da področje azila v Evropi urejajo trije bolj ali manj samostojni, ki pa so do neke mere tudi različni pravni sistemi: pravo EU, sodna praksa ESČP v zvezi s EKČP in nacionalno pravo na ravni zakona in ustave. Dejstvo prepletenosti treh sistemov in medsebojnih razlik vzpostavlja visoko stopnjo pravne kompleksnosti in to je predmet obravnave in ponazoritve v 3. in 4. poglavju naloge. Naloga se omejuje na področje dostopa do azilnega postopka in ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, vključno s pridržanjem prosilcev za azil. Za potrebe te naloge pravna kompleksnost omenjenih treh sistemov služi kot neodvisna spremenljivka, za katero se lahko utemeljeno sklepa, da ima zaznaven vpliv na kakovost sodne prakse pred slovenskimi sodišči, čemur je namenjen drugi del naloge. Slednje je v nalogi odvisna spremenljivka. Kakšen je ta vpliv, je predmet analize na podlagi pregleda sodnih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ključne besede: azil, status begunca, subsidiarna zaščita, Ženevska konvencija, skupni evropski azilni sistem, EKČP, ESČP, Sodišče EU, Zakon o mednarodni zaščiti, Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, Upravno sodišče RS
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 828; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (896,50 KB)

5.
KRITIČNA ANALIZA PRAVNE UREDITVE AZILA V EVROPSKI UNIJI Z VIDIKA VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Meira Hot, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obravnava in analizira pravno ureditev skupnega evropskega azilnega sistema z vidika varstva človekovih pravic. V prvem delu naloge so predstavljeni pravni insturmenti, ki urejajo področje azila v EU. V tem okviru so izpostavljene tudi temeljne pomanjkljivosti zadevnega sistema, kakor so se izkazale ob nenadzorovanem in množičnem dotoku državljanov tretjih držav, ki so na ozemlju EU zaprosili za mednarodno zaščito, od leta 2015 dalje (evropska begunska kriza). Pomanjkljivosti skupnega evropskega azilnega sistema v luči varstva človekovih pravic, so predstavljene skozi analizo prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. V osrednjem delu naloge je predstavljena in analizirana reforma skupnega evropskega azilnega sistema, kakor jo je predlagala Evropska komisija maja 2016, in podana ocena o učinkovitosti ter primernosti bistvenih ukrepov, predvidenih z navedeno reformo. Naloga je dopolnjena z oceno spremeb slovenske azilne zakonodaje. Na podlagi zadevne analize veljavne ureditve in predlagane reforme skupnega evropskega azilnega sistema, je v sklepu naloge podana ocena , da je bistvena pomanjkljivost pravne ureditve pravice do azila v EU, dejstvo, da sistem primarno ščiti interes držav članic EU ter vzpostavlja pravila, ki preprečujejo zlorabe azilnih postopkov in sekundarna gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, ne da bi sistem v zadostni meri zagotovil učinkovito zaščito človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. V sklepu so prav tako podani predlogi za sprejem ukrepov, ki bi zagotovili učinkovitejše reševanje evropske begunske krize, med drugim preko vzpostavitve zakonitih poti za vstop prosilcev za mednarodno zaščito na ozemlje EU, do okrepljenega delovanja EU v tretjih državah.
Ključne besede: Evropska Unija, mednarodna zaščita, skupni evropski azilni sistem, reforma skupnega evropskega azilnega sistema, človekove pravice.
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 748; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

6.
Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite
Vita Repnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 845; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (601,48 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici