| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV RAZMERIJ IN RAZLIK MED PRAVOM EU IN SODNO PRAKSO ESČP NA ZAGOTAVLJANJE SODNEGA VARSTVA PRED SLOVENSKIMI SODIŠČI V AZILNIH ZADEVAH
Marjeta Cimerman, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen instituta azila je zaščititi posameznika, ki iz določenega razloga ne uživa zaščite svoje matične države. Azil v kontekstu te naloge pomeni status begunca po Ženevski konvenciji iz leta 1951 oziroma po Kvalifikacijski direktivi II o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Obe obliki zaščite - status begunca in subsidiarne zaščite - predstavljata institut mednarodne zaščite po pravu EU. Eno bistvenih vprašanj skupnega evropskega azilnega sistema je, kako se zagotavlja sodno varstvo te temeljne pravice. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ključno pravno zagotovilo za varstvo pravic prosilcev za azil. Če pravni red priznava neko pravico, mora zagotavljati tudi pravico do njenega učinkovitega varstva in le učinkovit sodni sistem lahko zagotovi uresničevanje določene pravice posameznika. Izhodiščni mednarodno-pravni problem, ki je predmet obravnave v prvem delu naloge, je ta, da področje azila v Evropi urejajo trije bolj ali manj samostojni, ki pa so do neke mere tudi različni pravni sistemi: pravo EU, sodna praksa ESČP v zvezi s EKČP in nacionalno pravo na ravni zakona in ustave. Dejstvo prepletenosti treh sistemov in medsebojnih razlik vzpostavlja visoko stopnjo pravne kompleksnosti in to je predmet obravnave in ponazoritve v 3. in 4. poglavju naloge. Naloga se omejuje na področje dostopa do azilnega postopka in ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, vključno s pridržanjem prosilcev za azil. Za potrebe te naloge pravna kompleksnost omenjenih treh sistemov služi kot neodvisna spremenljivka, za katero se lahko utemeljeno sklepa, da ima zaznaven vpliv na kakovost sodne prakse pred slovenskimi sodišči, čemur je namenjen drugi del naloge. Slednje je v nalogi odvisna spremenljivka. Kakšen je ta vpliv, je predmet analize na podlagi pregleda sodnih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ključne besede: azil, status begunca, subsidiarna zaščita, Ženevska konvencija, skupni evropski azilni sistem, EKČP, ESČP, Sodišče EU, Zakon o mednarodni zaščiti, Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, Upravno sodišče RS
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 850; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (896,50 KB)

2.
KRITIČNA ANALIZA PRAVNE UREDITVE AZILA V EVROPSKI UNIJI Z VIDIKA VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Meira Hot, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obravnava in analizira pravno ureditev skupnega evropskega azilnega sistema z vidika varstva človekovih pravic. V prvem delu naloge so predstavljeni pravni insturmenti, ki urejajo področje azila v EU. V tem okviru so izpostavljene tudi temeljne pomanjkljivosti zadevnega sistema, kakor so se izkazale ob nenadzorovanem in množičnem dotoku državljanov tretjih držav, ki so na ozemlju EU zaprosili za mednarodno zaščito, od leta 2015 dalje (evropska begunska kriza). Pomanjkljivosti skupnega evropskega azilnega sistema v luči varstva človekovih pravic, so predstavljene skozi analizo prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. V osrednjem delu naloge je predstavljena in analizirana reforma skupnega evropskega azilnega sistema, kakor jo je predlagala Evropska komisija maja 2016, in podana ocena o učinkovitosti ter primernosti bistvenih ukrepov, predvidenih z navedeno reformo. Naloga je dopolnjena z oceno spremeb slovenske azilne zakonodaje. Na podlagi zadevne analize veljavne ureditve in predlagane reforme skupnega evropskega azilnega sistema, je v sklepu naloge podana ocena , da je bistvena pomanjkljivost pravne ureditve pravice do azila v EU, dejstvo, da sistem primarno ščiti interes držav članic EU ter vzpostavlja pravila, ki preprečujejo zlorabe azilnih postopkov in sekundarna gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, ne da bi sistem v zadostni meri zagotovil učinkovito zaščito človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. V sklepu so prav tako podani predlogi za sprejem ukrepov, ki bi zagotovili učinkovitejše reševanje evropske begunske krize, med drugim preko vzpostavitve zakonitih poti za vstop prosilcev za mednarodno zaščito na ozemlje EU, do okrepljenega delovanja EU v tretjih državah.
Ključne besede: Evropska Unija, mednarodna zaščita, skupni evropski azilni sistem, reforma skupnega evropskega azilnega sistema, človekove pravice.
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 773; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

3.
Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite
Vita Repnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 920; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (601,48 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici