Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 4363; Prenosov: 797
Celotno besedilo (352,38 KB)

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno: 19.10.2018; Ogledov: 462; Prenosov: 125
Celotno besedilo (779,70 KB)

Opis: Skrajna sila je institut, ki izključuje obstoj enega izmed elementov splošnega pojma kaznivega dejanja ter posledično obstoj kaznivega dejanja. Slovenski pravni red se je pri ureditvi instituta skrajne sile zgledoval po nemškem sistemu, ki sprejema teorijo diferenciacije. To pomeni, da temelji na razlikovanju med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. »Common law« sistemi pa zastopajo veliko bolj konservativno stališče in tako praviloma storilcu ne priznavajo obrambe s skrajno silo. Razlikujejo pa med skrajno silo kot objektivnim razlogom izključitve protipravnosti in prisilo, kot subjektivnim razlogom izključitve krivde. Že iz zgodovine so znani primeri sklicevanja na skrajno silo (kot denimo primer Karneadove deske), v sodobnem času pa se nanjo sklicujejo v vedno več situacijah. Posebno težaven primer predstavlja »the ticking bomb« scenarij, ki ga lahko opišemo kot primer, ko preiskovalci priprejo terorista, ki bi naj na naseljenem območju nastavil tempirano bombo. Ker bomba ogroža veliko ljudi, ga zaslišujejo, da bi jim izdal njeno lokacijo. Ker lokacije ne izda, ga mučijo. V tem primeru obstaja pravno ter moralno vprašanje, s katerim se ukvarjam v drugem delu diplome, in sicer ali se lahko preiskovalci ob takem ravnanju uspešno sklicujejo na skrajno silo? In če da, na katero vrsto, opravičljivo ali celo upravičljivo? Med pravniki in teoretiki o tem zaenkrat še ne obstaja soglasje. Iz zgodovine pa so znani primeri, ko so oblasti celo s predpisi predvidele to možnost.
Ključne besede: Skrajna sila, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, terorizem, mučenje, »the ticking bomb«.
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 541; Prenosov: 140
Celotno besedilo (278,63 KB)