| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravu
Tatjana Jurc, 2010, diplomsko delo

Opis: Avtorica v diplomski nalogi predstavlja ureditev skrajne sile v slovenskem in nemškem pravnem redu. V obeh je skrajna sila splošni institut kazenskega prava, ki je podan takrat, kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil neposredno grozečo nevarnost. Vsem primerom skrajne sile je skupno to, da gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin, pri čemer moramo za rešitev ene žrtvovati oziroma poškodovati drugo. Ker gre za poseg v tujo dobrino, morajo biti merila za uporabo skrajne sile še posebej stroga. V drugem delu avtorica na kratko predstavi spremembe slovenskega Kazenskega zakonika iz leta 1994, ki je v svojem 12. členu urejeval samo upravičljivo skrajno silo in Kazenskega zakonika iz leta 2008, ki je v 32. členu uredil opravičljivo skrajno silo. Poleg slednje pa je zakon uredil še posebno vrsto skrajne sile, ki izključuje zgolj kaznivost. Tako v slovenskem pravnem redu ne poznamo skrajne sile, ki bi izključevala protipravnost dejanja. Tretji del diplomske naloge pa se nanaša na ureditev skrajne sile v nemškem pravnem redu (urejena je v 34. in 35. členu Kazenskega zakonika - Strafgesetzbuch — StGB), za katerega je značilno, da temelji na teoriji diferenciacije, ki razlikuje med opravičljivo in upravičljivo skrajno silo. Slednja izključuje protipravnost dejanja in se uporabi, ko v konflikt zaideta pravno zavarovani dobrini, ki nista enakovredni. Oseba, katere dobrine se pri tem poškodujejo, nima pravice do silobrana. Opravičljiva skrajna sila pa izključuje kazensko odgovornost storilca. V poštev pride, če so dobrine, ki se znajdejo v konfliktu, enakovredne. Oseba, katere dobrina se pri tem poškoduje, pa ima pravico do silobrana, kar izhaja iz dejstva, da takšno dejanje ostaja protipravno. V diplomski nalogi sta uporabljeni zlasti analitična in primerjalnopravna metoda (avtorica slovensko ureditev instituta skrajne sile primerja s kazenskopravno ureditvijo Zvezne Republike Nemčije), v manjši meri pa tudi zgodovinska metoda.
Ključne besede: skrajna sila, upravičljiva, opravičljiva, krivda, nemška ureditev
Objavljeno: 04.01.2011; Ogledov: 2384; Prenosov: 480
.pdf Celotno besedilo (352,82 KB)

2.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 4363; Prenosov: 797
.pdf Celotno besedilo (352,38 KB)

3.
4.
Upravičljiva skrajna sila
Maruša Orešnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno: 19.10.2018; Ogledov: 462; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (779,70 KB)

5.
Opravičljiva skrajna sila
Luka Metelko, 2018, diplomsko delo

Opis: Pojmi skrajna sila, opravičljiva in upravičljiva skrajna sila ter silobran so le eni izmed elementov, s katerimi se srečuje kazensko materialno pravo. Kazensko materialno pravo skupaj s kazenskim procesnim pravom tvori eno od najstarejših pravnih panog  kazensko pravo. V kazenskem pravu najdemo različna pravna pravila, s katerimi država prepoveduje oziroma preprečuje takšna ravnanja posameznika, ki jih v določeni družbi označujejo kot nesprejemljiva, nevarna in zavržna. Cilj zaključnega dela je predvsem osredotočenost na raziskovanje opravičljive in upravičljive skrajne sile, skrajne sile ter silobrana v slovenskem kazenskem materialnem pravu. Primarno se bomo osredotočili na opisovanje koncepta skrajne sile  na ugotovitve in opredelitve elementov skrajne sile  in predstavili dejstva, kdo se sme sklicevati na skrajno silo in v kakšnih primerih ter kdo se v določenih primerih ne sme oziroma ne more sklicevati na skrajno silo. Naš cilj je tudi podrobneje spoznati način vplivanja skrajne sile na kaznivo dejanje, to je katere elemente splošnega pojma kaznivega dejanja izključuje, in natančneje preučiti in opredeliti njene elemente ter značilnosti. V nadaljevanju namenimo pozornost tudi dvema vrstama skrajnih sil, ki jih pozna slovensko kazensko pravo, ter objasnimo, zakaj sploh potrebujemo dve vrsti skrajnih sil in kakšen je njun namen. Pri opisovanju obeh vrst skrajnih sil je poudarek predvsem na ugotavljanju njihovih značilnosti in na primerjavi. Pri tem naredimo tudi vpogled v primere obeh vrst skrajne sile in opišemo pojem silobrana v slovenskem pravu. Poleg že navedenega, poskusimo narediti tudi primerjavo iz pravnega vidika. Primerjali bomo ureditev skrajne sile v slovenskem pravu z ureditvijo le-te v nemškem in avstrijskem pravu.
Ključne besede: diplomske naloge, kazensko pravo, opravičljiva skrajna sila, upravičljiva skrajna sila, skrajna sila, silobran
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 749; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (487,18 KB)

6.
Skrajna sila v zvezi z mednarodnim pojavom terorizma
Lea Lepoša, 2018, diplomsko delo

Opis: Skrajna sila je institut, ki izključuje obstoj enega izmed elementov splošnega pojma kaznivega dejanja ter posledično obstoj kaznivega dejanja. Slovenski pravni red se je pri ureditvi instituta skrajne sile zgledoval po nemškem sistemu, ki sprejema teorijo diferenciacije. To pomeni, da temelji na razlikovanju med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. »Common law« sistemi pa zastopajo veliko bolj konservativno stališče in tako praviloma storilcu ne priznavajo obrambe s skrajno silo. Razlikujejo pa med skrajno silo kot objektivnim razlogom izključitve protipravnosti in prisilo, kot subjektivnim razlogom izključitve krivde. Že iz zgodovine so znani primeri sklicevanja na skrajno silo (kot denimo primer Karneadove deske), v sodobnem času pa se nanjo sklicujejo v vedno več situacijah. Posebno težaven primer predstavlja »the ticking bomb« scenarij, ki ga lahko opišemo kot primer, ko preiskovalci priprejo terorista, ki bi naj na naseljenem območju nastavil tempirano bombo. Ker bomba ogroža veliko ljudi, ga zaslišujejo, da bi jim izdal njeno lokacijo. Ker lokacije ne izda, ga mučijo. V tem primeru obstaja pravno ter moralno vprašanje, s katerim se ukvarjam v drugem delu diplome, in sicer ali se lahko preiskovalci ob takem ravnanju uspešno sklicujejo na skrajno silo? In če da, na katero vrsto, opravičljivo ali celo upravičljivo? Med pravniki in teoretiki o tem zaenkrat še ne obstaja soglasje. Iz zgodovine pa so znani primeri, ko so oblasti celo s predpisi predvidele to možnost.
Ključne besede: Skrajna sila, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, terorizem, mučenje, »the ticking bomb«.
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 541; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (278,63 KB)

7.
Upravičljiva in opravičljiva skrajna sila
Ramza Aličajić, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo obravnavali institut skrajne sile v slovenskem pravnem redu. Najprej smo opredelili splošni pojem kaznivega dejanja kot osnovo za razumevanje diplomske naloge. Pojem kaznivega dejanja po bolj ali manj uveljavljeni kazenskopravni teoriji, sestavljajo trije pogoji. Ti so voljno ravnanje, ki je vezano na bit inkriminacije, protipravnost in krivda. Nato smo nadaljevali z razčlenitvijo in opisom obeh vrst skrajne sile, ki sta v veljavi danes. Za skrajno silo gre takrat, ko se srečamo s kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin, ki sta lahko enakovredni ali ne. Če sta dobrini neenakovredni, govorimo o upravičljivi skrajni sili, ki bo ob izpolnjenih pogojih izključila protipravnost. Kadar pa bi šlo za enakovredni dobrini, govorimo o opravičljivi skrajni sili, ki izključuje krivdo. Pri obeh oblikah skrajne sile se pozornost nameni predvsem pogojem, ki morajo biti izplonjeni, da bi storilcu nekega kaznivega dejanja skrajno silo sploh lahko priznali. Obravnavali smo tudi prejšnjo ureditev skrajne sile v Republiki Sloveniji in izpostavili zakaj le-ta ni bila primerna. Za primerjavo smo opredelili sorodne institute, kot sta silobran, ter kompulzivna sila in grožnja. Največ pozornosti smo namenili institutu silobrana. Izpostavljene so tudi razlike med tema dvema institutoma. Na koncu diplomske naloge smo predstavili še nekaj primerov iz prakse, ki se nanašajo na skrajno silo v cestnem prometu. Z izbranimi primeri smo prikazali uporabnost instituta skrajne sile tudi, ko gre za prekrške. Poleg tega smo izpostavili in podrobno obdelali tudi kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen Kazenskega zakonika) in kaznivo dejanje nevarne vožnje (324. člen Kazenskega zakonika), pri katerih lahko pride do sklicevanja na skrajno silo.
Ključne besede: diplomske naloge, skrajna sila, upravičljivost, opravičljivost, protipravnost, krivda
Objavljeno: 15.07.2020; Ogledov: 123; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (776,44 KB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici