| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ODGOVORNOST DRŽAVE ZA DENARNE DEPOZITE V TUJIH PODRUŽNICAH BANK V SODNI PRAKSI MEDNARODNIH SODIŠČ
Nataša Pintar Gosenca, 2016, magistrsko delo

Opis: V globalnem bančnem poslovanju banke s sedežem v eni državi pogosto opravljajo bančne storitve tudi v drugih državah preko tam ustanovljenih podružnic. Ne glede na to, ali gre za čezmejno opravljanje bančnih storitev ali ne, se pravno razmerje med banko in deponentom, ki pri njej položi svoja denarna sredstva, vzpostavi s pogodbo o denarnem depozitu. To klasično civilnopravno razmerje se v primeru spora med pogodbenima strankama obravnava pred nacionalnimi sodišči, pri čemer dejstvo, da je deponent denarna sredstva položil pri tuji podružnici banke, ne igra nobene vloge. Glede na pravno opredelitev podružnice tako po slovenskem pravu kot po pravnem redu Evropske unije je zavezanka za izplačilo denarnega depozita z natečenimi obrestmi v skladu s pogodbenimi pogoji matična banka. Temeljni predmet preučevanja predstavlja vprašanje, ali sploh in če, v kakšnih primerih in pod katerimi pogoji je za izplačilo denarnih sredstev deponentu odgovorna država in ne banka kot dolžnica. Zaradi pomena, ki ga ima bančništvo v sodobnih narodnih gospodarstvih, namreč država na civilnopravno razmerje med banko in deponentom vpliva s svojimi oblastnimi akti, s katerimi ureja varstvo denarnih depozitov pri bankah v primeru njihove insolventnosti, ali pa v to razmerje vstopa kot porok za izpolnitev obveznosti. S temi ravnanji se na podlagi nacionalnih predpisov med državo in banko, kot tudi med državo in deponenti, vzpostavljajo pravna razmerja, ki so v primeru spora predmet obravnave domačih sodnih organov. Vendar pa nedavna sodna praksa Sodišča EFTA in Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da se razmerje med državo in deponentom lahko vzpostavi tudi kot posledica odločitve mednarodnega sodnega organa, ki odloča o zatrjevanih kršitvah obveznosti države, prevzetih z mednarodnimi pogodbami, in ji v primeru ugotovljenih kršitev lahko naloži njihovo odpravo. Osrednja vsebina predstavlja analizo zadev Nadzorni organ EFTA proti Islandiji ter Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, o katerih sta razsojali Sodišče EFTA oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice. Prikazane so dejanske in pravne okoliščine posameznega primera, predstavljene bistvene trditve strank ter analizirani končni odločitvi obeh mednarodnih sodišč. Podan je odgovor na temeljno vprašanje, kakšna je pravna narava odgovornosti države za denarne depozite v tujih podružnicah bank, ki jo ugotovi ali bi jo lahko ugotovilo mednarodno sodišče, ter analizirane posledice takšne odločitve za državo in za posameznika, ki mu je zaradi protipravnega ravnanja države nastala škoda. Utemeljena je teza, da pravne posledice odločitev mednarodnega sodišča, s katerimi je ugotovljena mednarodnopravna odgovornost države, niso zgolj mednarodnopravne, temveč tudi civilnopravne obveznosti države. Sklepno je podano stališče do vprašanja, ali predstavljata analizirani sodni odločbi zadostno podlago za zaključek, da država v tako izjemnih primerih, kot sta globalna finančna kriza in/ali razpad države, ni povsem ekonomsko neodvisna in suverena, saj so ukrepi, ki jih z namenom zaščite bančnega in gospodarskega sistema ter deponentov sprejema z učinkom na svojem ozemlju, lahko predmet presoje mednarodnih sodnih teles s tveganjem, da bo z njihovimi odločitvami ugotovljena odgovornost države za denarne depozite v tujih podružnicah bank.
Ključne besede: Pogodba o denarnem depozitu, jamstvo za vloge, »stare« devizne vloge, Ljubljanska banka, razpad države, nasledstvo držav za dolgove, Sodišče EFTA, Icesave, Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Ališić, sanacija bank, sistemska kriza, tuja podružnica banke, odgovornost države za denarne depozite
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1030; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

2.
Vpliv dokapitalizacije na dobičkonosnost in makroekonomski učinek sistemskih bank zda in eu v času globalne finančne krize
Matej Tomec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Z empiričnim testiranjem smo sprva raziskovali vpliv obsega dokapitalizacije in tipa investitorja na dobičkonosnost bank. Regresijske ocene so pokazale takojšen negativni vpliv obsega dokapitalizacije na dobičkonosnost bank, ki pa z zamikom enega leta postane pozitiven. Pozitivni vpliv z zamikom je pričakovan, še posebej v času krize, ko višji obseg dokapitalizacije banki omogoča učinkovitejše čiščenje slabega dela portfelja ob hkratnem doseganju kapitalskih zahtev in sposobnosti povečanja obsega poslovanja v prihodnje. Pri tem iz regresijskih ocen ni možno zaznati večje razlike med obsegom dokapitalizacije pri zasebnih investitorjih in državo. Banke, dokapitalizirane z državnim denarjem, so bile pogosto v večjih težavah in niso bile sposobne pritegniti dovolj zanimanja za zasebne investitorje, poleg tega so bile zaradi državne dokapitalizacije zavezane k sprejetju različnih ukrepov (zaveze EK). Vendar so bile državne dokapitalizacije pogosto obsežnejše v primerjavi z zasebnimi, kar je kljub večjim težavam bank povečalo sposobnost učinkovite sanacije in prispevalo k podobnemu vplivu na dobičkonosnost kot pri bankah, dokapitaliziranih z zasebnim kapitalom. S številnimi nepravimi spremenljivkami smo v nadaljevanju testirali še vpliv časa dokapitalizacije bank na dobičkonosnost. Tudi čas dokapitalizacije se je izkazal kot statistično značilen in pomemben pri doseganju dobičkonosnosti, saj je pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize (v prvih dveh letih), vpliv na dobičkonosnost bolj pozitiven v primerjavi z bankami, dokapitaliziranimi kasneje v času krize. Razlika v času dokapitalizacije je prisotna, kadar testiramo vpliv na dobičkonosnost ob koncu raziskovalnega obdobja, v letih 2014 in 2015, ko je večina bank že izšla iz krize. V tem primeru je vpliv na dobičkonosnost pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, pozitiven, pri bankah, dokapitaliziranih kasneje v času krize pa visoko negativen. S hkratnim testiranjem obsega in časa dokapitalizacije so regresijske ocene pokazale, da je vpliv pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, naraščajoče pozitiven z obsegom dokapitalizacije. Tovrstni rezultati so pričakovani, saj so banke s hitro in obsežno izvedeno dokapitalizacijo sposobne dosegati kapitalske zahteve in obenem pospešiti razdolževanje z učinkovitim čiščenjem nedonosnega portfelja. Obsežna in hitra dokapitalizacija prav tako poveča sposobnost bank za rast kreditiranja in drugih poslovnih aktivnosti s pozitivnim vplivom na dobičkonosnost. Poznavanje determinant dobičkonosnosti je ključno tako za uprave in lastnike bank kot tudi vlade posameznih držav, ki so in morda še bodo prisiljene dokapitalizirati nacionalne sistemsko pomembne banke. Le z zadovoljivo dobičkonosnostjo bodo banke lahko v daljšem obdobju obstale na konkurenčnem bančnem trgu, prav tako pa bo visoka dobičkonosnost omogočila povrnitev investicije (državne pomoči) in doseganje zahtevanega donosa. Cilj vseh deležnikov bi tako morala biti hitra povrnitev dobičkonosnosti bank in, kot je pokazala empirična raziskava v doktorski disertaciji, sta pomembna dejavnika pri tem obseg in čas dokapitalizacije. Posledično bi v času krize morali hitro in učinkovito oceniti kvaliteto portfelja, prepoznati izgube bank in izvesti ustrezne dokapitalizacijske ukrepe. Kot se je izkazalo v nedavni bančni krizi, je tudi ob razmeroma visoki kapitalski ustreznosti na začetku krize, banka zaradi medsebojne povezanosti finančnih institucij med krizo potrebovala dokapitalizacijo. V času krize sta namreč stabilnost in zaupanje lahko zelo krhka in ju hitro nadomesti panika z izrazitimi negativnimi učinki. Hitro izvedena in dovolj obsežna dokapitalizacija lahko ob tem precej poveča pozitivni vpliv na dobičkonosnost banke, kar je v interesu tako posamezne finančne institucije kot celotne ekonomije.
Ključne besede: dokapitalizacija, sistemsko pomembne banke, bančna kriza, dobičkonosnost, sistemska cenilka GMM
Objavljeno: 28.06.2018; Ogledov: 1366; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici