Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomsko delo opisuje sintezo encimskih skupkov iz encima celulaza ali na kratko CLEAs ter vpliv superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) na aktivnost teh skupkov. Priprava zamreženih encimskih skupkov poteka po določenem postopku, katerega ključna dela sta obarjanje in zamreženje. Torej obarjanje topnega encima z ustreznim organskim topilom in nadaljnjo zamreženje tako oborjenega encima s pomočjo mrežnega povezovalca. V našem primeru smo kot mrežni povezovalec uporabili glutaraldehid in aceton kot obarjalni reagent. Zamrežene encimske skupke (CLEAs) smo izpostavili pri temperaturah 35 °C, 40 °C, 50 °C in 60 °C. Istočasno smo jih izpostavili v SC CO2 v visokotlačnem šaržnem reaktorju, in sicer pri temperaturah 35 °C, 40 °C, 50 °C in 60 °C in tlaku 100 bar ter pri temperaturah 35 °C in 40 °C ter tlaku 200 bar. Aktivnost CLEAs je s podaljšanjem inkubacijskega časa upadala.
Ključne besede: sinteza encimskih skupkov (CLEAs), celulaza, obarjenje, zamreženje, mrežni povezovalec, glutaraldehid, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno v DKUM: 18.06.2014; Ogledov: 2165; Prenosov: 235
Celotno besedilo (1,31 MB)

Opis: Inovativnost in sprejemanje inovacij je pogoj, da se družba razvija in ostaja konkurenčna. Pri tem ima vedno večjo vlogo računalniška tehnologija, katere razvoj je ravno v zadnjih petnajstih letih omogočil velik napredek na področju računalniško podprtega inženirstva. Računalniško podprto konstruiranje in računalniško inženirstvo z metodo končnih elementov sta dandanes praktično nepogrešljiva. V diplomskem delu bo predstavljena uporaba komercialnega mednarodno priznanega programa Abaqus/CAE, s katerim bodo narejene analize trdnosti statično obremenjene kovinske strehe stadiona s snežno obremenitvijo. Analize bodo opravljene na treh različnih konstrukcijah, ki bodo sestavljene iz konstrukcijskih elementov, katerih debeline sten bodo enake. Na koncu bo narejena SWOT analiza posamezne konstrukcije ter bodo podane rešitve oz. možnosti za izboljšavo posamezne konstrukcije.
Ključne besede: metoda končnih elementov, Abaqus, SWOT, sinteza, analiza, snežna obremenitev, inovacija, primerjava, streha, stadion
Objavljeno v DKUM: 17.10.2013; Ogledov: 2037; Prenosov: 180
Celotno besedilo (2,08 MB)

Opis: V diplomskem delu smo po različnih časih sintranja pri 1200 °C pripravili keramiko na osnovi 0,65Pb(Mg1/3Nb2/3)O3–0,35PbTiO3, ki izkazuje dobre elektrokalorične lastnosti. Opravili smo stereološko analizo mikrostrukture in izmerili dielektrične, feroelektrične in piezoelektrične lastnosti. Namen dela je bil pripraviti vzorce z različno velikostjo zrn in porazdelitvijo velikosti zrn in izmeriti snovne funkcijske lastnosti. Iz mešanice kovinskih oksidov v ustreznem stehiometrijskim razmerju smo z mehanokemijsko aktivacijo v visokoenergijskem planetarnem mlinu pripravili keramični prah. Z rentgensko fazno analizo smo pokazali, da prah sestavlja le perovskitna faza. Srednja velikost delcev prahu je bila 0,325 µm. Z meritvijo skrčka stisnjene tablete, v odvisnosti od temperature, smo v segrevalnem mikroskopu določili temperaturno območje sintranja. Z različno dolgimi časi sintranja pri 1200 °C, od 0,1 ure do 16 ur, smo pripravili štiri vzorce. Rentgenska fazna analiza je pokazala, da je v sintranih vzorcih prisotna perovskitna faza, vendar smo v spektrih vzorcev zasledili prisotnost sledov piroklorne faze, katere delež se z daljšanjem časa sintranja povečuje. Relativna gostota se je s časom sintranja zmanjševala, od 98,1 % za vzorec sintran 0,1 uro, do 93,3 % za vzorec sintran 16 ur. S stereološko analizo mikrostrukture smo ugotovili, da se velikost zrn z daljšanjem časa povečuje. S preprosto linearno enačbo smo zapisali funkcijo velikosti zrn po času sintranja v časovnem intervalu od 0,1 do 16 ur. Mikrostruktura in gostota keramike vplivata na relativno dielektričnost pred polarizacijo 4300 in po polarizaciji 5670, remanentno polarizacijo 30,1 µC/cm2, koercitivno polje 5,7 kV/cm in piezoelektrični koeficient d33 600 pC/N. Slednje vrednosti je izkazala keramika, sintrana 8 ur, z relativno gostoto 96,2 % in srednjo velikostjo zrn 3,20 ± 1,63 µm.
Ključne besede: PMN, PT, mehanokemijska sinteza, sintranje, mikrostruktura, stereološka analiza, dielektričnost
Objavljeno v DKUM: 06.09.2013; Ogledov: 3196; Prenosov: 209
Celotno besedilo (8,07 MB)

Opis: Veliko število polimerov danes v farmaciji uporabljajo za sintezo nosilcev aktivnih substanc. Ti polimeri morajo biti kemijsko stabilni, zanesljivi, z veliko specifično površino, primerno kemijsko strukturo površine in poroznostjo, zagotovili pa naj bi tudi nizke stroške procesiranja. Obetavni kandidati za takšno uporabo so naravni polisaharidi kot alginat, guar, ksantan, agar in citozan. V naših raziskavah smo za pripravo biorazgradljivih organskih aerogelov uporabili alginate. Alginati so varni, stabilni, netoksični in iz pridobljenih obnovljivih virov. Podobni so izvencelični matrici z veliko kemijsko prilagodljivostjo, imajo dobro biološko delovanje, njihova razgradnja pa je vodena encimsko ali celično. V vodnih raztopinah in stiku z divalentnimi kationi kot so Sr2+, Ca2+ in Ba2+ so podvrženi reverzibilnemu geliranju in nastanku ionskih vezi. Namen naše raziskave je bil sintetizirati stabilne biorazgradljive aerogele ter jih uporabiti kot nosilce aktivnih substanc nikotinske kisline in teofilina z namenom kontroliranega sproščanja iz končne formulacije. Za sol-gel sintezo alginatnih hidrogelov smo uporabili dve temeljni metodi ionskega zamreženja: difuzijsko metodo in notranjo vgrajevalno metodo. V primeru prve metode pride do zamreženja z difuzijo ionov iz raztopine v alginatno raztopino in dobimo gel v obliki sferičnih zrn. Prav tako smo okoli sferičnega jedra sintetizirali alginatne membrane zaradi možnosti bolj kontroliranega sproščanja. Pri notranji vgrajevalni metodi se kationi s pomočjo spreminjanja pH sproščajo kontrolirano iz inertnega vira kationov znotraj alginatne raztopine. Po tej metodi dobimo monolitni gel. Po pripravi hidrogela smo z uporabo 100% etanola izmenjali vodo ter dobili alkogel. Etanol smo kasneje odstranili s superkritičnim sušenjem s CO2 (100 bar, 40°C) in dobili aerogel, ki smo ga uporabili kot nosilec aktivnih substanc, dodanih med samo sol-gel sintezo. Alginatne sferične in monolitne aerogele smo analizirali z uporabo DSC, SEM-a ter porozimetrije. Proučevali smo vpliv koncentracije in viskoznosti alginata v začetni raztopini in vpliv uporabljene sintezne metode na sproščanje nikotinske kisline ter teofilina kot modelnih substanc. Izkazalo se je, da z višanjem začetne koncentracije in viskoznosti alginatne raztopine dobimo bolj zamrežene aerogele z večjo mehansko močjo. Prav tako je uporaba sinteze z notranjo vgrajevalno metodo med sproščanjem modelne substance le to uspešneje zadržala v aerogelu in s tem upočasnila sproščanje. Proučevali smo tudi vpliv sproščanja aktivnih substanc iz multi-membranskih sferičnih nosilcev v odvisnosti od koncentracije alginata v vodni raztopini ter koncentracije soli CaCl2 in BaCl2. Ker je alginat anionski polisaharid, smo glede na literaturo pričakovali, da ima končni alginatni aerogel afiniteto do vezave in počasnejšega sproščanja ionskih aktivnih substanc. Rezultati so pokazali, da v primeru ionske substance nikotinske kisline z zamreženjem alginata s Ca ioni in večanjem števila membran okoli sferičnega jedra dosežemo kontrolirano sproščanje, medtem ko uporaba Ca ionov za zamreženje alginata v primeru substance teofilina ni bila uspešna, zato smo uporabili Ba ione, ki pa so uspeli v alginatnem aerogelu zadržati substanco daljši čas. Višja kot je bila koncentracija Ba ionov v vodni raztopini za zamreženje alginata, počasnejše je bilo sproščanje teofilina iz multi-membranskega sferičnega aerogela.
Ključne besede: Naravni polisaharidi, organski biorazgradljivi geli, sol-gel sinteza, aerogeli, nosilci aktivnih substanc, kontrolirano dostavljanje aktivnih substanc.
Objavljeno v DKUM: 24.05.2013; Ogledov: 3307; Prenosov: 421
Celotno besedilo (4,81 MB)

Opis: Pri tej diplomski nalogi je opisan postopek izdelave emulatorja memristorja, ki ima enako q-φ karakteristiko, kot jo ima odkriti memristor. Opišemo memristor ter njegove lastnosti in odkritje. Eden izmed načinov sinteze memristorja temelji na dvovhodnem mutatorju. V prejšnji diplomi je bil izdelan M-UU mutator, ki preslika nelinearno prenosno karakteristiko dvovhodnega vezja v identično karakteristiko memristorja. S tem mutatorjem se sinteza memristorja pretvori v sintezo dvovhodnega vezja, ki ima predpisano prenosno karakteristiko. Glede na zahtevano karakteristiko smo sestavili vezje in izmerili njegovo q-φ karakteristiko. Ujemanje q-φ karakteristike smo primerjali z enačbami, simulacijo in meritvami.
Ključne besede: memristor, mutator, sinteza, simulacija, emulacija, vezje
Objavljeno v DKUM: 11.01.2013; Ogledov: 2043; Prenosov: 112
Celotno besedilo (2,36 MB)