| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Silicijev dioksid kot osnova za pripravo senzorskih receptorjev
Luka Popović, 2019, magistrsko delo

Opis: V okoljevarstvu je spremljanje okoljskih parametrov ključnega pomena za nadzor mejnih koncentracij, ki so lahko usodne za žive organizme. Obstoječe in standardizirane metode za določevanje različnih okoljskih parametrov so dolgotrajne, zahtevajo posebno pripravo vzorca in visoko usposobljeno osebje. Zaradi navedenega se kaže potreba po razvoju alternativnih metod zaznavanja z aparati, ki so majhni, prenosljivi, natančni in enostavni za uporabo. Eno takšnih alternativ predstavljajo optični kemijski senzorji. V sklopu tega magistrskega dela smo pripravili senzorske receptorje v obliki membran na osnovi silicijevega dioksida. Vanje smo vgradili pH indikator, s katerim smo zaznavali različne koncentracije amonijaka v raztopini in v zraku. Razvili smo senzorske receptorje, ki so zaradi občutljivosti na amonijak v območju 1,7-100 ppm potencialno primerni za opravljanje zakonodajno predpisanih meritev amonijaka v zraku na delovnih mestih in v gospodarskih objektih (mejna vrednost v obeh primerih znaša 20 ppm). Senzorski receptorji za merjenje raztopljenega amonijaka v vodi so se odzivali v območju (0,0096-67,7 mg/L), kar nakazuje možnost njihove uporabe v namene meritev mejnih vrednosti amonijaka v salmonidnih in ciprinidnih površinskih vodah (po slovenski zakonodaji znaša mejna vrednost 0,025 mg/L). Prav tako smo podali smernice za prihodnje izboljšave senzorja pri meritvah amonijaka v zraku in v vodi.
Ključne besede: silicijev dioksid, optični kemijski senzorji, amonijak
Objavljeno: 15.02.2020; Ogledov: 581; Prenosov: 0

2.
Predobdelava studenčne vode za proces reverzne osmoze
Urška Ostroško, 2018, diplomsko delo

Opis: Za pridobivanje pitne vode iz studenčnice se lahko uporablja proces reverzne osmoze. Podzemne vode, kamor po večini uvrščamo studenčne vode, so bogate z raztopljenimi minerali ter posledično vsebujejo veliko kalcijevih in magnezijevih hidrogenkarbonatov, ki povzročajo trdoto vode. V procesih s povišanim tlakom ali temperaturo kot je reverzna osmoza, se skupaj s suspendiranimi delci kot je SiO2 obarjajo ter mašijo membrane. Rešitev tega problema so različni postopki predobdelave, ki problematične snovi odstranijo oziroma dovolj zmanjšajo. V diplomski nalogi smo iskali primerno metodo, da bi čim bolj zmanjšali vsebnost kalcijevih in magnezijevih hidrogenkarbonatov ter silicijevega dioksida, ki je prav tako prisoten v uporabljeni studenčni vodi. Preizkusili smo različne postopke obdelave te vode, pri katerih smo za večjo učinkovitost med samimi postopki višali temperaturo in pH vrednost. Uporabljene metode so bile mehčanje z apnom, koagulacija ter njuna kombinacija. Pri koagulaciji smo uporabili dva koagulanta, in sicer PACl ter Al2(SO4)3. Vzorčeni vodi smo pred in po obdelavi določali: SiO2, celokupno, karbonatno, kalcijevo, magnezijevo in nekarbonatno trdoto; motnost, pH, elektroprevodnost, temperaturo, skupne raztopljene snovi (TDS), železo, zeta potencial ter velikost delcev. Rezultati so pokazali, da je najučinkovitejša metoda bilo mehčanje z apnom pri temperaturi med 58 °C in 60 °C in pH 10, ki smo ga dosegli z dodatkom NaOH. Precej učinkovita je bila tudi koagulacija s PACl in apnom pri enakem temperaturnem območju. Pri tem se je sicer odstranilo veliko SiO2 vendar precej manj trdote.
Ključne besede: studenčna voda, trdota vode, silicijev dioksid, mehčanje z apnom, koagulacija
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 542; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (2,74 MB)

3.
Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici