| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 17
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Geografska variabilnost prvega spodnjega meljaka dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi (Martino in Martino, 1922) (Rodentia, Mammalia).
Danijela Satler, 2009, diplomsko delo

Opis: Pri dinarski voluharici, Dinaromys bogdanovi, sem z določanjem 18 oslonilnih točk na prvem spodnjem meljaku opravila univariatno in multivariatno statistično analizo starostne variabilnosti, sekundarnega spolnega dimorfizma in geografske variabilnosti. Analizirala sem vzorec 216 osebkov iz 31 lokalitet, ki so bile razdeljene v južno (S), centralno (C) in zahodno (W) geografsko regijo. Enosmerna analize variance je potrdila prisotnost starostne variabilnosti, saj so se pokazale statistično značilne razlike med osebki različnih starostnih razredov, ne pa tudi sekundarnega spolnega dimorfizma, saj v prvem spodnjem meljaku ni razlik med samci in samicami. Glede na visok odstotek (93,58%) pravilno uvrščenih osebkov v klasifikacijski analizi in statistično značilnem razlikovanju med osebki treh geografskih vzorcev, je prekrivanje morfometričnih prostorov pokazalo signifikantne razlike le med osebki zahodne in južne regije. Z diskriminantno analizo zato ne morem potrditi, da znotraj rodu Dinaromys obstajata dve ločeni podvrsti; Dinaromys bogdanovi bogdanovi in Dinaromys bogdanovi grebenscikovi. Proučevanje oblike prvega spodnjega meljaka, na osnovi krivljenj oslonilnih točk, pa je potrdilo oblikovne razlike med osebki vseh treh geografskih regij.
Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, prvi spodnji meljak, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno: 22.04.2009; Ogledov: 3114; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (3,19 MB)

2.
VARIABILNOST SPODNJIH MELJAKOV DINARSKE VOLUHARICE, DINAROMYS BOGDANOVI (V. in E. Martino, 1922), (Rodentia, Mammalia)
Nina Čuček, 2009, diplomsko delo

Opis: V svoji diplomski nalogi sem analizirala starostno variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem in geografsko variabilnost spodnjih meljakov dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi. V okviru raziskave sem uporabila uni- in multivariatne analize ter analizo relativnega izkrivljenja. Pri tem sem testirala 35 spremenljivk. V analizo starostne variabilnosti sem zajela 208 osebkov iz 31 lokalitet, ki sem jih nadalje združila v tri geografske regije (S — južno, C — centralno in W — zahodno). Rezultati analize so pokazali, da obstajajo razlike med juvenilnimi in adultnimi osebki tako v velikosti kot v obliki spodnjih meljakov. Analiza sekundarnega spolnega dimorfizma, ki sem jo opravila le na odraslih živalih, je pokazala, da razlik med samci in samicami v velikosti in obliki spodnjih meljakov ni. S pomočjo enosmerne analize variance (F-testa), diskriminantne analize (DFA) in analize relativnega izkrivljenja sem dokazala, da je geografska variabilnost izražena na spodnjih meljakih. Tako obstajajo signifikantne razlike med tremi definiranimi skupinami osebkov dinarske voluharice. Centralna skupina ima glede na zahodno skupino povečano žvekalno površino vseh treh spodnjih meljakov. Omeniti je potrebno, da se je bistveno spremenila prednja zanka, ki se je očitno podaljšala. Primerjava spodnjih meljakov dinarske voluharice centralne in južne regije je pokazala, da je tudi tukaj prvi meljak pri osebkih južne regije postal daljši in širši. Drugi meljak je prav tako nekoliko širši, vendar za spoznanje krajši. Tretji meljak je nekoliko daljši in ožji.
Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, zobje, spodnji meljaki, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2022; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

3.
GEOGRAFSKA VARIABILNOST LOBANJE HIŠNE MIŠI,MUS MUSCULUS,1758(RODENTIA,MAMMALIA)
Maja Ropič, 2010, diplomsko delo

Opis: V prvem delu diplomske naloge sem opravila univariatno statistično analizo na devetih lobanjskih znakih pri hišnih miših, Mus musculus. Analiza je zajela 118 osebkov. Opisala in ovrednotila sem spolno in geografsko variabilnost lobanje. Preverila sem sekundarni spolni dimorfizem in ugotovila, da ni razlike med spoloma, zato sem v nadaljevanju oba spola obravnavala kot en vzorec. V drugem delu sem opravila multivariatno analizo na devetih lobanjskih znakih pri štirinajstih geografskih vzorcih hišnih miši, Mus musculus. Možnost največjega razlikovanja med skupinami vzorcev iz različnih geografskih območij sem testirala z diskriminantno analizo. Odnose med geografskimi vzorci sem predstavila tudi z dendrogramom. Splošna ugotovitev različnih multivariatnih metod izkazuje veliko prekrivanje morfometričnega prostora. Najjasneje izstopajo vzorci iz Istre, Sečoveljske soline in Krkavče.
Ključne besede: Ključne besede: hišne miši, Mus musculus, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno: 31.05.2010; Ogledov: 1949; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (982,95 KB)

4.
GEOGRAFSKA VARIABILNOST LOBANJE DINARSKE VOLUHARICE DINAROMYS BOGDANOVI (V. IN E. MARTINO, 1922), (RODENTIA MAMMALIA)
Saša Frece, 2010, diplomsko delo

Opis: V prvem delu diplomske naloge sem opravila univariatno statistično analizo na desetih lobanjskih znakih pri dinarski voluharici, Dinaromys bogdanovi. V drugem delu sem opravila multivariatno analizo, prav tako na desetih lobanjskih znakih. Analiza je zajela 197 osebkov. Osebki so razdeljeni v tri skupine, to so tri geografske regije (S-južna regija, W-zahodna, C-centralna). Opisala in ovrednotila sem spolno in geografsko variabilnost lobanje dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi. Preverila sem sekundarni spolni dimorfizem in ugotovila, da ni razlike med spoloma, zato sem v nadaljevanju oba spola obravnavala kot en vzorec. Možnost največjega razlikovanja med skupinami vzorcev iz različnih geografskih regij sem testirala z diskriminantno analizo. Splošna ugotovitev različnih multivariatnih metod izkazuje veliko prekrivanje morfometričnega prostora. Najbolj jasno se prekrivajo centralna in južna ter centralna in zahodna regija.
Ključne besede: Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno: 21.10.2010; Ogledov: 1564; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (20,20 MB)

5.
Morfometrična variabilnost spodnje čeljustnice pri dinarski voluharici, Dinaromys Bogdanovi, (Martino in Martino, 1922)
Vesna Germošek, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem analizirala starostno in geografsko variabilnost ter sekundarni spolni dimorfizem spodnje čeljustnice pri dinarski voluharici Dinaromys bogdanovi. V raziskavo sem zajela 195 osebkov iz 31-ih različnih lokalitet iz območja nekdanje Jugoslavije. Razvrstila sem jih v tri geografske regije (južno, zahodno in centralno). Uporabljala sem uni- in multivariatne analize. Na spodnjih čeljustnicah sem določila 13 oslonilnih točk. S pomočjo F-testa (enosmerna analiza variance) sem preverjala starostno variabilnost in sekundarni spolni dimorfizem. Geografsko variabilnost, ki je izražena na spodnji čeljustnici, sem dokazala s pomočjo diskriminantne analize (DFA). Rezultati enosmerne analize variance so pokazali, da so prisotne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med mladimi in odraslimi osebki. Potrdila sem tudi, da sekundarni spolni dimorfizem pri dinarski voluharici ni izražen. Geografsko variabilnost sem preverjala z enosmerno analizo variance in diskriminantno analizo. Rezultati enosmerne analize variance so pokazali, da je razlika v velikosti spodnje čeljustnice statistično značilna le med vzorci južne in centralne geografske regije. Diskriminantna analiza dokazuje, da se po obliki spodnje čeljustnice med seboj razlikujejo osebki iz južne in zahodne regije, medtem ko med osebki centralne in severne ter centralne in zahodne regije razlike niso izražene.
Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, spodnja čeljustnica, starostna variabilnost, geografska variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem
Objavljeno: 10.06.2013; Ogledov: 1142; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

6.
MORFOMETRIČNA ANALIZA MANDIBUL PRI RODU PODGAN, RATTUS (FISCHER, 1803)
Marko Grilanc, 2014, diplomsko delo

Opis: Tema tega diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve čeljustnice pri treh vrstah podgan z različnih geografskih območij. Vir podatkov je predstavljalo 488 primerkov spodnjih čeljustnic, pridobljenih iz štirih muzejskih zbirk. Analiza je potekala na vrstah Rattus rattus (črna podgana), Rattus pyctoris (himalajska podgana) in Rattus tanezumi (orientalska podgana). Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati geografsko variabilnost in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste ter morfološko variabilnost med vrstami. Po določitvi 14 oslonilnih točk na čeljustnicah smo opravili uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni od vrst. Vrste so se med seboj razlikovale v velikosti in obliki čeljustnic. Največje čeljustnice so imeli osebki vrste R. rattus, najmanjše pa R. pyctoris. Med vrstama R. pyctoris in R. tanezumi ter R. pyctoris in R. rattus so bile odkrite signifikantne razlike v velikosti čeljustnic, medtem ko je bila razlika med vrstama R. rattus in R. tanezumi statistično naključna. Analiza geografske variabilnosti vrst je pokazala, da so bile znotraj vrst R. rattus in R. tanezumi razlike v velikosti in obliki čeljustnic signifikantne, medtem ko znotraj vrste R. pyctoris ni bilo geografske variabilnosti v velikosti in obliki. Velikost čeljustnic pri R. rattus v bližini in južneje od ekvatorja je bila manjša v primerjavi s čeljustnicami severnejših regij. Pri R. tanezumi so bile najdene razlike v velikosti čeljustnic osebkov iz otoških in celinskih regij, pri čemer so bile čeljustnice osebkov otoških regij večje od čeljustnic osebkov iz celinskih regij.
Ključne besede: Rattus rattus, Rattus pyctoris, Rattus tanezumi, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 11.12.2014; Ogledov: 923; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

7.
Morfometrična variabilnost lobanje rodov Nesokia in Bandicota
Luka Husu, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam morfometrično variabilnost lobanje glodavcev rodov Nesokia in Bandicota. V analizo sem vključil 91 osebkov petih vrst bandikot: Bunijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunnii), kratkorepa bandikota (Nesokia indica), mala bandikota (Bandicota bengalensis), velika bandikota (Bandicota indica) in Savilejeva bandikota (Bandicota savilei). S pomočjo geometrijske morfometrije sem analiziral razlike v obliki in velikosti lobanj, sekundarni spolni dimorfizem in variabilnost med vrstami. Na ventralni strani lobanje bandikot sem določil 20 oslonilnih točk, na katerih je temeljila nadaljnja analiza. Vrsti Nesokia indica in Nesokia bunnii sem izvzel iz analize sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) zaradi pomanjkljivih podatkov o spolu oziroma premajhnega vzorca. Pri ostalih treh vrstah SSD v velikosti ni bil izražen, torej sem spola obravnaval združeno. SSD v obliki je bil izražen samo pri vrsti Bandicota bengalensis. Pri medvrstni variabilnosti se vrste med seboj razlikujejo po velikosti in obliki. Izoblikovali sta se dve ekomorfološki funkcionalni skupini: manjše terestrične (N. indica, B.bengalensis in B. savilei) in večji semiakvatični vrsti (N. bunnii in B. indica). Pri semiakvatičnih vrstah je lobanja relativno ožja od povprečja, pri terestričnih vrstah pa relativno širša.
Ključne besede: Nesokia bunnii, Nesokia indica, Bandicota indica, Bandicota bengalensis, Bandicota savilei, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, lobanja
Objavljeno: 28.09.2016; Ogledov: 604; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

8.
Morfometrična analiza mandibul pri skakačih, rod Allactaga (Rodentia: Dipodidae)
Ivana Perhoč, 2015, diplomsko delo

Opis: Tema diplomske naloge je bila morfometrična analiza spodnje čeljustnice pri treh vrstah podrodu Paralactaga iz rodu Allactaga. Podrod Paralactaga zajema tri vrste skakačev, A.williamsi, A.euphratica in izolirano populacijo A.caprimulga ter je dolgotrajni vir nesoglasja glede njihove taksonomije. Analizirali smo 365 vzorcev leve spodnje čeljustnice skakačev iz podrodu Paralactaga, iz različnih muzejskih zbirk. Naš namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije ugotoviti ali pri vrstah A.williamsi, A.euphratica in A.caprimulga obstajajo variabilnosti v mandibuli pri osebkih različnih spolov, preveriti medvrstno variabilnosti v mandibuli in opisati variabilnost ter poiskati morebitne razlike med geografskimi vzorci. Določili smo 15 oslonilnih točk ter pridobljene podatke uporabili v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Iz rezultatov analiz smo ugotovili, da med osebki različnih spolov ni signifikantnih razlik v velikosti in obliki, da torej ni izražen sekundarni spolni dimorfizem. Pri preverjanju morebitnih variabilnosti v velikosti in obliki mandibule med različnimi geografskimi vzorci (OTU), smo prišli do ugotovitve, da je vrsta A.euphratica variabilna v velikosti, predvsem je odstopal vzorec iz južne Turčije. Vrsta A.williamsi tudi izkazuje geografsko variabilnost v velikosti mandibule med posameznimi vzorci, največje so živali iz vzhodne Turčije. Mandibule vrste A.williamsi so največje, med vrstama A.caprimulga in A.euphratica pa ni razlike v velikosti mandibule. V obliki se tri vrste značilno razlikujejo.
Ključne besede: Allactaga, Paralactaga, A.williamsi, A.euphratica, A.caprimulga, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, medvrstna variabilnost.
Objavljeno: 04.01.2016; Ogledov: 896; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

9.
Časovna in prostorska variabilnost oblike in velikosti mandibule velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)
Polona Bitenc, 2016, diplomsko delo

Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza variabilnosti leve mandibule pri velikem voluharju, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758), iz osmih različnih geografskih regij. Vse primerke, na katerih je potekala analiza, je priskrbel prof. dr. Boris Kryštufek iz različnih muzejskih zbirk. Za določitev intraspecifične morfološke variabilnosti (variacij v velikosti in obliki mandibule) in sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) znotraj vrste je bila uporabljena metoda geometrijske morfometrije. Na vseh analiziranih mandibulah je bilo določenih 13 oslonilnih točk (landmarks) in na podlagi te postavitve so bile opravljene uni- in multivariatne analize, pri čemer je ločeno potekala analiza velikosti in oblike. Z enosmerno analizo variance ANOVA oz. F-testom je bila potrjena predpostavka, da znotraj vrste ne prihaja do razlik med spoloma. Diskriminantna analiza pa je pokazala na izraženo geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule. Klastrska analiza je, v skladu s pričakovanji, razkrila izoblikovanje centralne skupine ter dveh oddaljenih vzorcev, glede na geografske razdalje med posameznimi regijami vzorčenja. Časovna analiza je pokazala izoblikovanje treh jasno prepoznavnih velikostnih skupin mandibule. Opazili smo manjšanje splošne velikosti, v istem časovnem razponu pa so se dogajale tudi razlike v obliki mandibule. Izrazito prekrivanje poligonov pa nakazuje, da so te spremembe relativno majhne.
Ključne besede: Arvicola terrestris, mandibula, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, časovna variabilnost, prostorska variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem.
Objavljeno: 25.03.2016; Ogledov: 910; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (4,78 MB)

10.
Geografska variabilnost mandibule velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758)
Jure Masten, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo analizirali geografsko variabilnost mandibule velikega hrčka. V analizo smo vključili 217 mandibul iz treh geografskih območij (nemški in srbski vzorec predstavljata evropsko geografsko območje, ruski vzorec predstavlja azijsko geografsko območje). Vsaki mandibuli smo priredili 16 oslonilnih točk in izvedli analizo velikosti in oblike s pomočjo metod geometrijske morfologije. V sklopu naloge smo preverjali sekundarni spolni dimorfizem. Rezultati analize variabilnosti velikosti in oblike izkazujejo signifikantno razliko med samci in samicami pri evropskem vzorcu (od evropskih živali smo vključili samo osebke iz nemškega vzorca z znanim spolom). Pri ruskem vzorcu nismo potrdili sekundarnega spolnega dimorfizma. Menimo, da so za razjasnitev tega fenomena potrebne nadaljnje študije. Različen vzorec v velikosti in obliki mandibule nemškega in ruskega vzorca lahko razlagamo na podlagi vpliva habitata. Morebiten vpliv starostne variabilnosti na velikost in obliko mandibule smo izločili, saj analize variabilnosti v kombinaciji s starostjo, spolom in geografskim območjem izvora mandibul ne izkazujejo statistične signifikantnosti. V zadnjem raziskovalnem poglavju smo obravnavali geografsko variabilnost mandibule velikega hrčka. Rezultati analize variabilnosti tako v velikosti, kot obliki so pokazali, da prihaja do razlik med vsemi tremi geografskimi območji. V velikosti se razlikujeta evropski in azijski vzorec, pri čemer smo prišli do zaključka, da so ruski hrčki večji. Srbski in nemški vzorec sta po velikosti precej podobna. V obliki prihaja do največjih razlik na veji mandibule, kjer so koronoidni, kondilarni in angularni izrastki.
Ključne besede: veliki hrček, mandibula, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, starostna variabilnost, geografska variabilnost
Objavljeno: 01.06.2016; Ogledov: 773; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (2,13 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici