1. Morfometrična variabilnost poletuš (rod pteromys): pristop z geometrijsko morfometrijo : pristop z geometrijsko morfometrijoAna Jurjec, 2021, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije ovrednotili morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice in lobanje treh operativnih taksonomskih enot (OTU) rodu Pteromys, in sicer P. momonga, P. volans in P. volans buechneri. Naši cilji so bili preveriti razlike med tremi OTU-ji poletuš in testirati sekundarni spolni dimorfizem pri tej skupini veveric. V analizo je bilo vključenih 60 primerkov mandibul, 55 primerkov ventralne lobanje, 56 primerkov lateralne lobanje in 40 primerkov dorzalne lobanje. Na spodnji čeljustnici smo določili 17 oslonilnih točk, na dorzalni strani lobanje 13, na ventralni in lateralni strani lobanje pa 18 oslonilnih točk.
Analiza morfološke variabilnosti med spoloma ni pokazala signifikantnih razlik v spolnem dimorfizmu tako v velikosti kot v obliki spodnje čeljustnice in lobanje pri nobenem od OTU-jev. OTU-ji so se statistično razlikovali v obliki, ne pa tudi v velikosti. Največja odstopanja so se pojavila pri OTU-ju P. v. buechneri, v obliki kotnega podaljška spodnje čeljustnice, v obliki bobničnega mehurja in v obliki možganskega dela lobanje.
Ključne besede: Pteromys, geometrijska morfometrija, spodnja čeljustnica, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 989; Prenosov: 68
 Celotno besedilo (2,14 MB) |
2. Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijoAna Žunkovič, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami.
Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov.
Ključne besede: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija.
Objavljeno v DKUM: 30.07.2020; Ogledov: 1092; Prenosov: 82
Celotno besedilo (2,26 MB) |
3. Morfometrična analiza mandibul velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)Nuša Nezman, 2018, magistrsko delo Opis: Tema magistrske naloge je bila morfometrična analiza variabilnosti mandibule pri velikem voluharju, Arvicoli terrestris (Linnaeus, 1758). Raziskovani material je zajemal 597 osebkov z različnih geografskih območij: iz Avstrije, Bolgarije, Nemčije, Španije, Švice, s Češke, Madžarske in Slovaške. Material izvira iz različnih muzejskih zbirk.
Zaradi izredne ekološke plastičnosti velikega voluharja, največje evropske voluharice, prihaja med populacijami do izrazite variabilnosti v telesni velikosti in obliki. Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije odkriti, ali obstajajo razlike v velikosti in obliki spodnje čeljustnice (mandibule) med živalmi z različnih geografskih območij, in oceniti razlike med spoloma.
Po določitvi 13 oslonilnih točk na mandibulah smo opravili uni- in multivariatne analize. Preverjanje morebitnih razlik v velikosti in obliki je potekalo ločeno. Pri preverjanju sekundarnega spolnega dimorfizma smo ugotovili, da ne prihaja do razlik med spoloma, zato smo v nadaljevanju raziskave oba spola obravnavali skupaj. V nadaljevanju smo pri preverjanju geografske variabilnosti v velikosti mandibul znotraj vrste Arvicola terrestris prepoznali tri velikostne razrede. V najmanjši razred so se uvrščale mandibule vseh osebkov iz Avstrije in večine osebkov iz Švice, največje mandibule pa so imeli osebki, ulovljeni na območju Bolgarije, Madžarske in Nemčije. Izstopal je material iz Španije, ki je zajemal devet osebkov vrste Arvicola sapidus. Tudi pri preverjanju geografske variabilnosti v obliki smo opazili razlike. Te smo zaznali tako na sprednjem predelu z meljaki kot tudi na veji mandibule s tremi odrastki. Celotna mandibula postaja krajša in kompaktnejša. Pri analizi kopičenja na osnovi oblike smo prepoznali sedem skupin, ki so bile geografsko ustrezne.
Ključne besede: veliki voluhar, Arvicola terrestris, spodnja čeljustnica, mandibula, oslonilna točka, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 13.12.2018; Ogledov: 1446; Prenosov: 122
Celotno besedilo (2,82 MB) |
4. Morfometrična analiza mandibul treh vrst debelorepih skakačev, Pygeretmus (Rodentia: Mammalia)Nejc Raj, 2018, magistrsko delo Opis: Debelorepi skakači (rod Pygeretmus) iz reda glodavcev (Rodentia) živijo predvsem v glinenih puščavah in polpuščavah centralne Azije (Nowak, 1999). Zanimala nas je morfološka evolucija pri treh vrstah tega rodu: Pygeretmus platyurus (Lichtenstein, 1823), Pygeretmus pumilio (Kerr, 1792) in Pygeretmus zhitkovi (Vinogradov, 1937). Morfometrično analizo smo izvedli na mandibuli (spodnji čeljustnici), raziskovalna vprašanja pa smo naslovili na preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma, geografske variabilnosti posameznih vrst ter
njihove medvrstne variabilnosti. Osnovni cilj je bil prepoznati filogenetski signal od ekološke pogojeno komponente morfometrične variabilnosti.
Obstoj sekundarnega spolnega dimorfizma in prisotnost prostorske heterogenosti smo preverjali s statistično analizo podatkov. Dobljene rezultate smo primerjali z obstoječo klasifikacijo.
Naši rezultati niso bili v nasprotju s trenutno klasifikacijo treh vrst. Pri dveh vrstah (P. pumilio in P. platyurus) smo potrdili visoko signifikantno geografsko heterogenost, katero smo razložili z dvema ključnima okoljskima dejavnikoma, količino padavin in temperaturo v puščavskem habitatu.
Zaradi fragmentarnih genetskih analiz rodu Pygeretmus rezultatov nismo mogli komentirati v širšem filogenetskem okviru.
Ključne besede: debelorepi skakači, Pygertmus pumilio, Pygeretmus platyurus, Pygeretmus
zhitkovi, mandibula, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 11.12.2018; Ogledov: 1404; Prenosov: 75
Celotno besedilo (2,91 MB) |
5. Geografska variabilnost mandibule črne podgane, Rattus rattus (Linnaeus, 1758)Maja Hozjan, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila analiza geografske variabilnosti črne podgane, Rattus rattus. Analiza je obsegala 206 mandibul pridobljenih iz treh muzejskih zbirk, Naturhistorisches Museum Wien, Univerze Krakow in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Namen mojega dela je bil, da s pomočjo geometrijske morfometrije analiziram geografsko variabilnost med trinajstimi geografskimi vzorci in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste. Najprej sem določila štirinajst oslonilnih točk na čeljustnicah, nato pa sem opravila uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovila sem, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti, niti v obliki mandibule. Ugotovila sem tudi, da so prisotne razlike v velikosti in obliki mandibule pri črnih podganah iz različnih geografskih območij. Oblika mandibule podgan, ki živijo v centralni Afriki se razlikuje od oblike podgan, ki živijo v Evropi. Razlike v obliki mandibule so najbolj vidne na konici kavljastega podaljška ter na konici angularnega izrastka. Razlike v velikosti so najbolj izražene med osebki iz Cipra in osebki iz južne Afrike. Osebki iz Cipra imajo največje, osebki iz južne Afrike pa najmanjše mandibule.
Ključne besede: Rattus rattus, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1793; Prenosov: 207
Celotno besedilo (1,35 MB) |
6. Medvrstna variabilnost lobanje cokorjev, Mylospalax (Mammalia: Rodentia)Blaž Ferlič, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila analiza variabilnosti lobanj treh vrst cokorjev: M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Vir podatkov je predstavljalo 250 fotografij lateralne strani lobanje cokorjev razdeljenih v 6 operacijskih taksonomskih enot oz. OTU-jev. S pomočjo metod geometrijske morfometrije in statističnih analiz smo preverjali, ali se lobanje razlikujejo med vrstami, glede na sekundarni spolni dimorfizem in glede na geografski izvor. Najprej smo določili 19 oslonilnih točk na lateralni strani lobanje, nato pa opravili uni- in multivariatne analize. Pri geometrijski morfometriji obravnavamo in analiziramo podatke o velikosti in obliki objektov ločeno, kar smo storili tudi mi. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem v velikosti ni izražen, v obliki lobanje pa obstajajo razlike, ki pa niso zelo izrazite. Potrdili smo, da so med različnimi vrstami cokorjev iz različnih geografskih lokalitet prisotne razlike v velikosti lobanj. Največje lobanje so imeli M. myospalax iz Tomska, najmanjše pa M. aspalax iz Zabajkalje. Z analizo glavnih komponent (PCA) in diskriminantno analizo smo preverjali variabilnost v obliki lobanj. Prišli smo do zaključka, da se lobanje različnih vrst prav tako razlikujejo po obliki. Opazno pa je tudi razlikovanje med lobanjami iste vrste iz različnih geografskih območji. Razlike smo nato predstavili z vizualizacijo regresije točk na prvo diskriminantno funkcijo. Ugotovili smo, da se med seboj najbolj razlikujeta OTU-ja M. myospalax-Tomsk in M. aspalax-Zabajkalje. To ustreza pričakovanjem, saj gre za dve različni vrsti, ki prihajata iz različnih geografskih območji. Lobanje znotraj vrste M. myospalax med različnimi geografskimi območji se najbolj razlikujejo glede na višino lobanje, pozicijo anteriornega dela zigomatičnega loka, dolžino predčeljustnice, ter pozicijo osnove zatilnega čvršča in bobničnega mehurja. OTU Kazahstan izkazuje najmanjše odstopanje od povprečne vrednosti, OTU Novosibirsk pa največje.
Ključne besede: Myospalax aspalax, Myospalax myospalax, Myospalax psilurus, lateralna stran lobanje, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1441; Prenosov: 162
Celotno besedilo (1,53 MB) |
7. Geometrijska morfometrija lobanje pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia)Vesna Holcer, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza dorzalne strani lobanje pri treh vrstah cokorjev, Myospalax: M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Analiza je obsegala 246 lobanj treh vrst cokorjev, razdeljenih v sedem vzorcev (OTU-jev). Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, ki omogoča ločeno analizo variabilnosti v obliki in velikosti organizmov ali njihovih struktur, v našem primeru je bila to dorzalna stran lobanje. Variabilnost dorzalne strani lobanje smo analizirali glede na sekundarni spolni dimorfizem, geografski izvor in medvrstne razlike. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje pri odraslih cokorjih ni statistično značilen. Sekundarni spolni dimorfizem v obliki lobanje med spoloma je zaznaven, vendar smo se kljub temu odločili spol obravnavati v enotni analizi. Analizo za starostno variabilnost smo izvedli samo za vrsto M. psilurus, ki izkazuje statistično značilno razlikovanje med starostnimi skupinami. Rezultate starostne variabilnosti smo posplošili na vse vzorce. Z diskriminantno analizo in analizo glavnih komponent smo preverjali variabilnost v obliki dorzalne strani lobanje. Potrdili smo hipotezo, da so med vrstami treh različnih cokorjev prisotne razlike v velikosti in obliki lobanje, prav tako so prisotne razlike znotraj različnih geografskih vzorcev. Najmanjšo lobanjo izkazuje vrsta M. aspalax, največjo pa vrsta M. myospalax.
Ključne besede: M. myospalax, M. aspalax, M. psilurus, geometrijska morfometrija, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1714; Prenosov: 109
Celotno besedilo (1,72 MB) |
8. Morfometrična analiza meljakov pri rodu Pygeretmus (Rodentia: Dipodidae)Nastja Hočevar, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza meljakov pri treh vrstah debelorepih skakačev, rod Pygeretmus iz različnih geografskih območij iz osrednje Azije. Analiza je potekala na vrstah P. pumilio, P. platyurus in P. zhitkovi. Vir podatkov je predstavljalo 269 primerkov spodnje čeljustnice z meljaki iz dveh muzejskih zbirk. S pomočjo geometrijske morfometrije smo analizirali sekundarni spolni dimorfizem, geografsko variabilnost in morfološko variabilnost med vrstami. Na meljakih smo določili 20 oslonilnih točk, ki smo jih dalje uporabili v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni izmed vrst. Pri preverjanju morfološke variabilnosti smo ugotovili, da obstajajo razlike v velikosti in obliki meljakov med vrstami. Meljaki so največji pri vrsti P. zhitkovi, sledita ji P. pumilio in P. platyurus, ki po velikosti sodi v srednji velikostni razred vrste P. pumilio. V sklopu analize smo preverjali ali obstajajo variabilnosti v velikosti in obliki meljakov med različnimi geografskimi vzorci (OTU) in ugotovili, da so morfološke razlike meljakov glede na geografski izvor vrst izražene pri vsaki izmed treh vrst rodu Pygeretmus.
Ključne besede: Pygeretmus pumilio, Pygertmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, meljaki, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, morfološka variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 2126; Prenosov: 79
Celotno besedilo (2,54 MB) |
9. Morfometrična variabilnost lobanje rodov Nesokia in BandicotaLuka Husu, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi obravnavam morfometrično variabilnost lobanje glodavcev rodov Nesokia in Bandicota. V analizo sem vključil 91 osebkov petih vrst bandikot: Bunijeva kratkorepa bandikota (Nesokia bunnii), kratkorepa bandikota (Nesokia indica), mala bandikota (Bandicota bengalensis), velika bandikota (Bandicota indica) in Savilejeva bandikota (Bandicota savilei). S pomočjo geometrijske morfometrije sem analiziral razlike v obliki in velikosti lobanj, sekundarni spolni dimorfizem in variabilnost med vrstami. Na ventralni strani lobanje bandikot sem določil 20 oslonilnih točk, na katerih je temeljila nadaljnja analiza. Vrsti Nesokia indica in Nesokia bunnii sem izvzel iz analize sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) zaradi pomanjkljivih podatkov o spolu oziroma premajhnega vzorca. Pri ostalih treh vrstah SSD v velikosti ni bil izražen, torej sem spola obravnaval združeno. SSD v obliki je bil izražen samo pri vrsti Bandicota bengalensis. Pri medvrstni variabilnosti se vrste med seboj razlikujejo po velikosti in obliki. Izoblikovali sta se dve ekomorfološki funkcionalni skupini: manjše terestrične (N. indica, B.bengalensis in B. savilei) in večji semiakvatični vrsti (N. bunnii in B. indica). Pri semiakvatičnih vrstah je lobanja relativno ožja od povprečja, pri terestričnih vrstah pa relativno širša.
Ključne besede: Nesokia bunnii, Nesokia indica, Bandicota indica, Bandicota bengalensis, Bandicota savilei, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, lobanja
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 2301; Prenosov: 152
Celotno besedilo (2,32 MB) |
10. Geometrijska morfometrija mandibule pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia)Nina Nemec, 2016, diplomsko delo Opis: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza mandibule pri cokorjih, Myospalax (Rodentia: Mammalia): M. aspalax, M. myospalax in M. psilurus. Naša analiza je obsegala 275 mandibul treh vrst cokorjev razdeljenih v sedem vzorcev – OTU-jev. Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, ki omogoča ločeno analizo variabilnosti v velikosti in obliki organizmov ali njihovih struktur, v našem primeru spodnje čeljustnice (mandibula). Variabilnost mandibule smo analizirali glede na sekundarni spolni dimorfizem, geografski izvor in medvrstne razlike. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti niti v obliki mandibule. Potrdili smo, da so med različnimi vrstami cokorjev iz različnih geografskih lokalitet prisotne razlike v velikosti mandibule. Največje mandibule so imeli M. myospalax iz Kazahstana, najmanjše pa M. aspalax iz Zabajkalje. Z analizo glavnih komponent in diskriminantno analizo smo preverjali variabilnost v obliki mandibul. Prišli smo do zaključka, da se mandibule pri različnih vrstah cokorjev razlikujejo med seboj tudi po obliki. Razlike med mandibulami pri cokorjih v obliki smo predstavili z vizualizacijo regresije točk na prvo diskriminantno funkcijo. Geografski vzorci vrste M. myospalax se glede na obliko mandibule med seboj ne razlikujejo, medtem ko se vrsti M. aspalax in M. psilurus med seboj oblikovno razlikujeta. Razlikujeta se po širšem kavljastem podaljšku, manjšem in ožjem sklepu spodnje čeljustnične glave, daljšem kotnem podaljšku in ožjem telesu mandibule.
Ključne besede: Myospalax aspalax, Myospalax myospalax, Myospalax psilurus, mandibula, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 23.09.2016; Ogledov: 1847; Prenosov: 153
Celotno besedilo (1,31 MB) |
