1. Preprečevanje sekundarne viktimizacije pri žrtvah nasilja v intimnem partnerskem odnosu : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnostSara Češka, 2024, diplomsko delo Opis: Nasilje, ki se je začelo s pojavom prvih ljudstev in je neločljiv spremljevalec zgodovine človeštva, vse prevečkrat ostaja spregledano, celo tolerirano. Pojavlja se v vseh družbah, neodvisno od narodnosti, spola, starosti ali etične pripadnosti članov. Pogosto najde svoje mesto tudi tam, kjer naj bi se posamezniki počutili najbolj varno in sprejeto – znotraj družine oziroma intimne partnerske zveze. In prav ta vrsta nasilja, ki se dogaja za štirimi stenami, najpogosteje ostaja nevidna in neprijavljena. Nasilje v intimnih partnerskih zvezah se pojavlja v različnih oblikah – fizično, psihično, spolno in ekonomsko, žrtve nasilja pa so najpogosteje ženske, in sicer v kar 90–97 %. Pomembno se je zavedati, da se nasilje ne pojavlja zgolj v »problematičnih« družinah, pač pa žrtev nasilja s strani zakonskega oziroma zunajzakonskega partnerja lahko postane katerakoli ženska. Pri tovrstnem nasilju običajno ne gre za enkratno kaznivo dejanje, temveč za skupek ponavljajočih se dejanj z elementi nasilja, ki sčasoma postajajo vse intenzivnejša in pogostejša. Kljub temu žrtve nasilnega partnerja pogosto ne prijavijo iz različnih razlogov. Eden izmed njih je tudi strah pred sekundarno viktimizacijo – strah, da bodo osramočene in da ne bodo dobile ustrezne podpore in pomoči s strani pristojnih institucij. Z namenom zmanjševanja sekundarne viktimizacije so bili sprejeti številni ukrepi, tako na ravni Evropske unije kot tudi (po priporočilih in direktivah slednje) na državni ravni. Republika Slovenija posebno pozornost namenja zagotavljanju ustreznih izobraževanj in usposabljanj za vse, ki pri svojem delu prihajajo v stik z žrtvami – policija, centri za socialno delo, državno tožilstvo, sodstvo, zdravstveni delavci in drugi. Veliko vlogo imajo tudi številne nevladne organizacije, ki žrtvam v prvi vrsti nudijo zaščito in podporo ter jih informirajo o možnih rešitvah in nadaljnjih postopkih.
Ključne besede: nasilje v intimnem partnerskem odnosu, žrtve, sekundarna viktimizacija, ukrepi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 26.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 20
 Celotno besedilo (657,66 KB) |
2. Stigmatizacija kot razlog za neprijavo nasilja v družini : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloMaša Sedej, 2024, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi se osredotočamo na problematiko nasilja v družini (NVD), ki predstavlja globalno težavo, neodvisno od ekonomskega, družbenega ali kulturnega položaja posameznika. Nasilje se kaže v različnih oblikah, vključno s fizičnim, spolnim in psihičnim nasiljem znotraj družinskih celic ali intimnih odnosov. Poudarek je na vplivu stigmatizacije na žrtvino neprijavo nasilja, saj družbena stigma in predsodki ustvarjajo ozračje strahu, sramu in izolacije, kar žrtve pogosto odvrača od iskanja pomoči in prijavljanja nasilja.
Analizirali smo, kako stereotipi in napačne družbene predstave o žrtvah NVD prispevajo k njihovi izolaciji in pomanjkanju podpore ter kako lahko težava nastane, ko pozornost namenimo le žrtvam, ki so nasilje že prijavile in pozabimo na tiste, ki iz različnih razlogov tega ne storijo. Mnoge žrtve zaradi stigmatizacije in sramu ostanejo tiho in o nasilju ne spregovorijo, kar povzroča resne posledice na njihovo duševno in fizično zdravje.
V nalogi predlagamo strategije za povečanje stopnje prijav NVD, ki vključujejo izboljšanje izobraževalnih vsebin o NVD za različne starostne skupine, večjo preventivo s strani policije in naključne obiske centrov za socialno delo (CSD) v družinah, da se zazna morebitno nasilje. Poudarjamo pomen ozaveščanja, izobraževanja in podpore skupnosti za zmanjšanje stigmatizacije žrtev NVD. Prav tako izpostavljamo ključno vlogo multidisciplinarnega sodelovanja med pravosodnimi organi, zdravstvenimi ustanovami, CSD, nevladnimi organizacijami in mediji pri zagotavljanju celovite podpore žrtvam.
Cilj naloge je opozoriti na potrebo po razbijanju stigme, ki obdaja žrtve NVD, in izboljšanju sistemov podpore za žrtve, s ciljem spodbujanja prijavljanja nasilja in zagotavljanja učinkovite pomoči žrtvam na njihovi poti okrevanja. Skozi analizo literature in raziskav smo dokazali, da je mogoče z izobraževanjem, ozaveščanjem in podporo ključno prispevati k zmanjšanju incidenc NVD in podpreti žrtve v procesu celjenja fizičnih in duševnih ran in vračanja v normalno življenje.
Ključne besede: nasilje v družini, stigmatizacija, neprijava nasilja, žrtve, sekundarna viktimizacija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 25.04.2024; Ogledov: 341; Prenosov: 139
Celotno besedilo (658,87 KB) |
3. |
4. Vpliv medijev na sekundarno viktimizacijo : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloMegi Ahac, 2021, diplomsko delo Opis: Viktimizacija je zapleten proces, ki vključuje številne elemente. Primarna viktimizacija je neposredni rezultat kaznivega dejanja, sekundarna viktimizacija pa se zgodi zaradi naknadnega odziva institucij in posameznikov do žrtve. V to področje spada nepriznavanje, neobčutljiv in neprofesionalen način dostopa do žrtve, kakršnakoli diskriminacija in podobno. Lahko jo povzroča sam izpraševalec, lahko jo povzročajo starši nad otrokom, lahko pa jo povzročajo tudi mediji, ki na vsak način želijo »zanimivo« zgodbo. V zaključnem delu smo se osredotočili predvsem na povzročanje sekundarne viktimizacije s strani medijev.
Ključne besede: diplomske naloge, Viktimizacija, sekundarna viktimizacija, mediji, žrtve
Objavljeno v DKUM: 16.03.2021; Ogledov: 926; Prenosov: 124
Celotno besedilo (667,10 KB) |
5. Vzpostavitev projekta Hiša za otroke v Sloveniji : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloAna Rabzelj, 2020, diplomsko delo Opis: Dolgotrajni in kompleksni pravni postopki v fazah odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja nasilnih kaznivih dejanj povzročajo sekundarno viktimizacijo, ki žrtvi pogosto povzroči dodatne škodljive posledice. Države so dolžne zagotoviti ustrezne ukrepe za zaščito žrtev v predkazenskem in kazenskem postopku, še posebno v primerih, ko je žrtev otrok. Republika Slovenija v svoji zakonodaji že ponuja posamezne mehanizme za zaščito mladoletnih žrtev kaznivih dejanj. Leta 2018 je pričela z implementacijo projekta Hiša za otroke po islandskem modelu Barnahus, da bi omogočila celostno in učinkovito multidisciplinarno in medinstitucionalno obravnavo otrok, žrtev ali prič kaznivih dejanj. Na enem mestu bo zagotovljena ustrezna zdravstvena in psihološka pomoč ter zaščita. Stremelo se bo k zmanjševanju števila razgovorov, ki jih bo z otrokom opravil isti usposobljen strokovnjak. Krepilo se bo medsebojno sodelovanje in obveščanje med pristojnimi službami, vključenimi v obravnavo. Strokovni delavci Hiše za otroke in glede na potrebo tudi zainteresirani predstavniki sodelujočih zunanjih institucij bodo deležni rednih dodatnih usposabljanj, kar pripomore k učinkovitemu in uspešnemu okrevanju žrtve. Z delovanjem Hiše za otroke bo zagotovljeno hitrejše ukrepanje v primerih obravnave otrok ter hkrati preprečevanje izpostavljenosti otroka večkratnemu podoživljanju travme.
Ključne besede: diplomske naloge, hiša za otroke, sekundarna viktimizacija, žrtve, nasilje, nasilje nad otroki
Objavljeno v DKUM: 09.09.2020; Ogledov: 1178; Prenosov: 253
Celotno besedilo (575,91 KB) |
6. Otrok priča - žrtev v kazenskem postopku : magistrsko deloMonika Marn, 2019, magistrsko delo Opis: Vse odrasle osebe, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je žrtev kaznivega dejanja, so dolžne poskrbeti, da se mu po tem, ko je travmatiziran že zaradi samega kaznivega dejanja, ne povzročajo še dodatne travme, do katerih bi prišlo zaradi podoživljanja dogodka v kazenskem postopku. Kadar otrok pred sodiščem nastopa kot priča - žrtev, je navadno prav on edina relevantna priča, na podlagi izpovedbe katere bodo izdane bodisi oprostilne bodisi obsodilne sodbe. Kot priča je lahko otrok zaslišan pri katerikoli starosti, pomembno je le, da je sposoben pričati. Da bo postopek na njem pustil najmanj možnih negativnih posledic, je treba poskrbeti ne le med postopkom, ampak že prej. Brž ko se storjeno dejanje odkrije, je treba otroka na njemu primeren način temeljito informirati o tem, kaj ga čaka, ter ga na zaslišanje psihično pripraviti, kar naj bi primarno bila naloga staršev oziroma skrbnikov. Pomembno je, da čuti podporo pooblaščenca, morebitnega zagovornika in drugih oseb, ki so mu blizu, ter da se med njimi vzpostavi trden in zaupljiv odnos. Zelo pomembno, morda celo bistveno vlogo ima pri zaslišanju zasliševalec (sodnik ali drug strokovnjak), ki mora imeti čut za delo z otroki ter za način, na katerega bo zaslišanje izvedel, pri čemer je poleg strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje veščin komuniciranja z otroki in poznavanje odzivanja v posameznih razvojnih stopnjah. Manjše število obravnav in skrajšanje postopka, otrokom prilagojen prostor, nenavzočnost javnosti in obdolženca med zaslišanjem in prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa, so bistveni dejavniki, ki pripomorejo k zmanjšanju sekundarne viktimizacije. Poleg tega k zmanjšanju travmatičnosti in hkrati k učinkovitosti postopka pripomorejo še za delo z otroki posebej usposobljeni strokovnjaki, večdisciplinarno sodelovanje, namenjeno celostni obravnavi otroka žrtve, uporaba orodij za zaslišanje, ki otroku pomagajo ubesediti doživeto, zasliševalcu pa lažje razumeti, sprememba dokaznih pravil ter uporaba avdiovideo tehnologije. Za ustrezno zaščito je nujno poskrbeti med postopkom in tudi po njem, še zlasti, kadar otrok ostaja povezan s storilcem.
Ključne besede: kazenski postopek, zaslišanje, otrok priča, otrok žrtev, sekundarna viktimizacija, spolna zloraba, nasilje v družini
Objavljeno v DKUM: 04.07.2019; Ogledov: 1761; Prenosov: 347
Celotno besedilo (1,02 MB) |
7. Ukrepi proti sekundarni viktimizaciji otrok v kazenskem postopku : ameriški in slovenski vidikUrša Habič, 2015, diplomsko delo Opis: Sekundarna viktimizacija se pojavi, ko žrtev prvič vstopi v stik s policijo in kasneje s sodnim sistemom. Kaže se skozi negativne reakcije okolja in različnih državnih organov, čeprav nanjo vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so razumevanje pravnih pojmov in pravnega sistema, izpostavljenost večkratnim intervjujem, dolgi sodni postopki, izid sojenja ter pričanje v sodni dvorani. Sekundarni viktimizaciji so še posebno izpostavljene tako imenovane izredno ranljive skupine, v katere spadajo tudi otroci.
V diplomski nalogi smo z pomočjo retrospektivno deskriptivne metode pregleda literature izpostavili najpogostejše ali najkontroverznejše ukrepe, ki jih uporabljajo Združene države Amerike za dobrobit otrok v kazenskem postopku, kot so predhodne priprave na pričanje, prisotnost podporne osebe, uporaba anatomskih lutk, prikaz posnetih pričanj in uporaba CCTV kamere za namene pričanja v živo, ter predstavili njihove prednosti ter slabosti. Poleg tega smo pa tudi pregledali zakonodajo te države, kako le-ta ureja uporabo teh ukrepov in pod kakšnimi pogoji. Ker Slovenija ne uporablja veliko ukrepov za zmanjševanje sekundarne viktimizacije, smo predstavili vse, ki zadevajo sodelovanje otrok v kazenskem postopku, v tem primeru prisotnost osebe, ki ji otrok žrtev ali priča zaupa, prepoved neposrednega zaslišanja otrok žrtev, napotitev pooblaščenca, izključitev javnosti iz glavne obravnave ter odstranitev obdolženca in izpostavili probleme, ki pri uporabi naštetih ukrepov nastanejo.
Čeprav ZDA uporablja veliko več ukrepov, le-ti niso tako drugačni od slovenskih, saj lahko vidimo med njimi kar nekaj podobnosti. Obe državi dovoljujeta prisotnost podporne osebe, odstranitev ali zakritost obdolženca med pričanjem mladoletne priče in izključitev javnosti iz glavne obravnave v skrajnih primerih. Za druge ukrepe, ki jih ZDA uporablja, mi pa ne, pa smo ugotovili, da je njihova implementacija popolnoma možna, čeprav pri tem nastanejo nekateri problemi, večinoma finančne ali tehnične narave.
V slovenski zakonodaji bi bilo potrebno le spremeniti nekatere člene Zakona o kazenskem postopku [ZKP] ali dodati nove, da bi dovolili uporabo novih ukrepov, uvesti usposabljanje strokovnjakov, tako za izpraševanje otrok kot za pravilno uporabo ukrepov in nakupiti opremo, ki bi se uporabljala izključno za potrebe izpraševanja otrok.
Ključne besede: kazenski postopki, otroci, viktimizacija, sekundarna viktimizacija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 03.09.2015; Ogledov: 1483; Prenosov: 254
Celotno besedilo (623,83 KB) |
8. Posilstvo - viktimološki pogled : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko deloIris Španinger, 2014, diplomsko delo Opis: V svetu je bilo posilstvo že od nekdaj »tabu« tema, o kateri se ni nikoli govorilo na glas. Z leti se je to začelo spreminjati, saj so žrtve pričele posilstva prijavljati policiji. Tako se je z leti začelo vedno bolj govoriti o posilstvih in ljudje hoteli ali ne, so se morali sprijazniti, da so posilstva že dolgo let med nami. Danes imamo na tem področju napisanih, kar nekaj knjig in strokovnih člankov, opravljene pa so bile tudi raziskave. Največ posilstev se zgodi v krogu znancev, zelo malo je takšnih, ki se zgodijo med neznanci. Kontrola in moč sta dejavnika, ki ženeta storilca. Posiljevalca ne moremo prepoznati, saj so to običajno čisto običajni ljudje, ki živijo normalno življenje. V Kazenskem zakoniku (KZ-1-UPB2) imamo pod 170. členom opredeljeno kaznivo dejanje posilstva. O posilstvih obstaja veliko različnih mitov, ki pa ne držijo, kajti resnica je zelo drugačna. Poznamo tudi dejavnike tveganja za posilstvo. Ravno dejavniki, pa so tisti, ki nam nekoliko pomagajo razumeti, zakaj pride do posilstev. Razlogov za neprijavljanje posilstev je veliko, vendar pa je od vsake žrtve posebej odvisno kateri bo tisti, ki bo prevladoval, da ne bo prijavila kaznivega dejanja. Seveda je lahko teh dejavnikov več. Žrtev se po storjenem posilstvu sooča sama s seboj in s kruto resnico, da je bila posiljena. V njej se preplavljajo različni občutki in v takšnih trenutkih je psihična stiska največji spremljevalec vsake žrtve. Od vsake žrtve pa je odvisno kako si bo pomagala v tej stiski. Za žrtev je zraven posilstva najtežje nekomu povedati, kaj se ji je zgodilo. Kajti glede na to, da v družbi oziroma med ljudmi velja prepričanje, da je vsaka posiljena oziroma zlorabljena ženska, sama kriva za dejanje, ki se ji je zgodilo, bo žrtev zelo premislila, če se bo komu zaupala. Ljudje se premalo zavedajo, da se to lahko zgodi tudi njim, kajti nihče ni varen pred posiljevalci.
Posilstvo je prisiljen, nezaželen spolni odnos, ki v žrtvi pusti življenjske posledice in to je dogodek, ki jo je zaznamoval v vseh pogledih, tako v fizičnem, še najbolj pa na psihičnem področju.
Ključne besede: spolne zlorabe, posilstvo, žrtve, pomoč žrtvam, viktimologija, sekundarna viktimizacija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.06.2014; Ogledov: 2657; Prenosov: 475
Celotno besedilo (543,27 KB) |
9. |
10. |
