Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Izhodišča: Suprapubični kateter je način odvajanja urina iz sečnega mehurja, za katerega se zdravniki odločijo, kadar imajo pacienti težave s samostojnim odvajanjem urina. Ključnega pomena je, da pacienti ali njihovi svojci znajo pravilno skrbeti za kateter, saj je zanj značilno, da lahko z nepravilnim rokovanjem vodi do številnih zapletov. Namen diplomskega dela je opisati pravilno zdravstveno nego pacienta s suprapubičnim katetrom. Raziskovalne metodologije in metode: Uporabili smo kvalitativno metodo raziskovanja. Izvedli smo študijo primera, za katero smo uporabili delno strukturiran intervju v katerega je bil vključen samo en pacient. Uporabili smo deskriptivno, metodo dela. Rezultati: Rezultati so pokazali, da je naš pacient tetraplegik, ter potrebuje pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih. S študijo primera pacienta s vstavljenim suprapubičnim katetrom smo postavili naslednje negovalne diagnoze: Urin, popolna inkontinenca; koža, nevarnost za poškodovanje kože, nevarnost za spremembo kože; samonega, zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno 3. stopnje; nevarnost infekcije (PNS, suprapubični kateter); Strah ( pred urološkimi zapleti in strah pred odpovedjo ledvic, oziroma dializo). Pri pacientu smo ugotovili, da ima s strani osebnega zdravnika predpisane redne obiske patronažne medicinske sestre, ki skrbi za pravilno uporabo suprapubičnega katetra. Diskusija in zaključek: Vstavljen suprapubični kateter ima pri pacientu vpliv na vse življenjske aktivnosti, ter posledično tudi na kvaliteto življenja. Ker gre v zaključnem delu za pacienta tetraplegika imajo tukaj pomembno vlogo svojci in medicinska sestra, ki mu pomagajo pri negi, ter psihofizičnem zdravju.
Ključne besede: Cistostoma, drenaža urina, medicinska sestra, sečila, kateterizacija, zdravstveno vzgojno delo.
Objavljeno v DKUM: 15.03.2019; Ogledov: 3199; Prenosov: 334
Celotno besedilo (279,27 KB)

Opis: Motnje mikcije so pogoste težave v različnih starostnih obdobjih otrok, ki vodijo do psihične obremenitve otroka in tudi do ledvične okvare. Higienski minimum doseže večina otrok do tretjega leta starosti. Otrokom, ki imajo težave z nehotenim izločanjem urina po petem letu starosti »enurezo«, pa je potrebno pomagati. Ena izmed oblik pomoči otrokom z »enurezo« je »Šola lulanja«, kjer je namen zdravstvenovzgojnega dela medicinske sestre naučiti otroka pravilnega izpraznjevanja sečnega mehurja. Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre z otrokom v ˝Šoli lulanja˝. Z raziskavo smo želeli ugotoviti seznanjenost staršev s ˝Šolo lulanja˝ in možnostih pomoči pri težavi nehotenega uhajanja urina pri otroku po petem letu starosti. Raziskovalna metodologija. Uporabili smo kvantitativno metodologijo raziskovanja. Kot instrument za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik polodprtega tipa. Dobljene podatke smo statistično obdelali v računalniškem programu Microsoft Excel in Microsoft Word ter jih grafično prikazali v obliki grafov in tabel. Rezultati. Rezultati raziskave kažejo, da 73 % otrok doseže higienski minimum do dopolnjenega tretjega leta starosti, kar je za 62 % staršev tudi najbolj sprejemljivo. Staršem se zdi pomembno, da se otroku s težavami nehotenega izločanja urina pomaga in so dobro seznanjeni tudi z različnimi oblikami pomoči, v katere tudi zaupajo. Sklep. Privajanje otroka na higienski minimum je eden najpomembnejših mejnikov v otrokovem življenju, zato naj bo »slovo od pleničk« zabavno, umirjeno, sproščeno, nežno in vzpodbudno. Z raziskavo smo ugotovili, da se velika večina staršev zaveda svoje vloge in odgovornosti.
Ključne besede: Higienski minimum, enureza, »Šola lulanja«, sečila, zdravstvena vzgoja, medicinska sestra.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2012; Ogledov: 1698; Prenosov: 238
Celotno besedilo (5,11 MB)