| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Odzivanje na učne težave učencev in samoučinkovitost učiteljev
Janja Horvat, 2016, magistrsko delo

Opis: Učenci z učnimi težavami so za učinkovitega učitelja izziv. Učitelj je tisti, ki vsak dan učenca opazuje, mu prilagaja pouk in ga spodbuja k napredku na njegovi poti. Pri svojem delu v razredu mora biti fleksibilen pri izbiri strategij in pristopov ter prilagajanju metod, nadvse pa je pomembno sodelovanje med različnimi strokovnjaki na šoli. Pomembna je strokovna izmenjava znanj, izkušenj z učitelji, svetovalnimi delavci in drugimi strokovnimi delavci iz vzgojno-izobraževalnih ustanov. Če učitelj verjame, da je učenec z učnimi težavami lahko uspešen, si zastavi jasne cilje in vloži veliko energije v rešitev otrokove situacije. Samoučinkovitost ni merilo, kakšne sposobnosti ima nekdo, ampak kaj lahko z njimi naredi v različnih situacijah. Namen empirične raziskave (N= 260) je bil ugotoviti pristope učiteljev pri poučevanju učencev z učnimi težavami in njihovo zaznavanje samoučinkovitosti pri obvladovanju težav teh učencev. Rezultati kažejo, da so učitelji aktivni, zainteresirani za delo ter se trudijo za učenčev uspeh. Učitelji v prvem triletju si močneje prizadevajo in so bolj dovzetni za uspešne strategije in pristope poučevanja, nasvete in pomoč pa poiščejo tudi pri drugih učiteljih in strokovnjakih. Ugotovili smo, da imajo pridobljena dodatna znanja velik pomen pri odzivanju učiteljev na učenčeve učne težave in na njihovo zaznavanje samoučinkovitosti. Starejši učitelji z leti razvijejo odnos do dela, s katerim oblikujejo svoj vzgojni vidik in krepijo svojo samozavest pri delu z učenci z učnimi težavami. Mlajši učitelji imajo znanja, ki jim koristijo pri motiviranju učencev in uporabi različnih alternativnih strategij poučevanja.
Ključne besede: Inkluzija, učne težave, učenci z učnimi težavami, odzivanje učiteljev na učne težave, samoučinkovitost učiteljev
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 616; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (831,60 KB)

2.
Samoučinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenskimi težavami
Maja Kuronja, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Doktorska disertacija obravnava zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V teoretičnem delu so najprej predstavljena dosedanja znanstvena spoznanja o integraciji/inkluziji otrok s posebnimi potrebami, pri čemer smo se natančneje osredotočili na otroke z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so lahko vključeni v redne oblike vzgoje in izobraževanja ali pa so vključeni v institucionalno vzgojo in izobraževanje (mladinski dom, vzgojni zavod). Sledi del, v katerem smo proučevali pojem samoučinkovitosti na splošno in posebej za učitelje ter se usmerili v učinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V prvem delu empirične raziskave smo, z vprašalnikom avtoric Tschannen-Moran in Woolfolk Hoy (2001), proučevali zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev na področju učenčevega sodelovanja, poučevanja in vodenja razreda. V drugem delu nas je zanimala odzivnost učiteljev na zahteve poučevanja učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, uporabili smo deset trditev avtoric Woolfson in Brady (2009). V tretjem delu smo zbirali podatke o tem, kako učitelji ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij in mnenje učiteljev o številu učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami v oddelku. Pri vseh vprašanjih smo ugotavljali razlike med učitelji na rednih osnovnih šolah (n = 81) in učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja (n = 81). Rezultati so pokazali, da obstajajo statistično značilne razlike glede na šolo poučevanja pri odzivanju na potrebe učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami ter pri uporabi znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo na rednih osnovnih šolah, izražajo višjo stopnjo učinkovitosti na področju sodelovanja z družino učenca z učnimi in vedenjskimi težavami, pogosteje preizkušajo različne strategije in pristope pri delu z učenci s težavami in višje ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja, pa izražajo višjo učinkovitost pri nekaterih postavkah učenčevega sodelovanja, pri oceni razumevanja poučevane snovi pri učencu in na področjih vodenja razreda, ki se navezujejo na obvladovanje motečega vedenja, na vzpostavljanje rutine in pri učenčevem upoštevanju razrednih pravil. Število otrok s težavami je po mnenju obeh skupin učiteljev višje od uradnih podatkov. V zaključku smo oblikovali smernice za izboljšanje samoučinkovitosti pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami.
Ključne besede: integracija/inkluzija, otroci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, osnovna šola, institucionalna vzgoja in izobraževanje, samoučinkovitost učiteljev
Objavljeno: 20.11.2018; Ogledov: 478; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici