1. Samostalnik v prekmurskem prevodu Malega Princa : magistrsko deloÁkos Doncsecz, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo se osredotoča na prevod Malega princa v prekmurščino (Mali kralič),
objavljen leta 2018. V teoretičnem delu je najprej na kratko predstavljeno življenje in
delo avtorja Antoinea de Saint-Exupéryja ter različni prevodi njegovega najbolj znanega
dela, pri čemer je poseben poudarek namenjen prekmurskemu prevodu. V nadaljevanju
je predstavljen razvoj prekmurskega (knjižnega) jezika in prekmurske književnosti od
reformacije do današnjih časov.
V empiričnem delu je besedje prevoda analizirano na glasoslovni in oblikoslovni ravni.
Posebna pozornost je namenjena samostalnikom in njihovim besedoslovnim
značilnostim, zlasti besednemu pomenu, medbesednim razmerjem, strokovnemu izrazju
in izvoru besed. Preverjena je prisotnost leksemov v slovarskih in neslovarskih virih,
npr. v starih prekmurskih tiskih ali znanstvenih razpravah o prekmurščini. Izpisano
besedje je na koncu prikazano še v slovarski obliki.
Na osnovi analize je ugotovljeno, da se samostalniki v prekmurskem prevodu Malega
princa naslanjajo na sodobno govorjeno prekmurščino (npr. bouta 'trgovina', cigaretlin
'cigareta', čobe 'ustnice', kvar 'škoda', obečanje 'obljuba', rejč 'beseda', sto 'miza'), pri
besedah, ki jih ne najdemo v sodobnem narečju, pa je upoštevano tudi staro prekmursko
knjižno izročilo. V besedilu se pojavljajo samostalniki, ki so prisotni v Slovarju stare
knjižne prekmurščine Vilka Novaka (2006), npr. korina 'cvetlica', pojbiček 'fantiček',
najdemo pa tudi besede iz nekaterih starih prekmurskih tiskov, ki jih omenjeni slovar ne
navaja, npr. brodolomec, domišlavec 'oholnež', eroplan 'letalo', občüdovanje
'občudovanje', planeta 'planet'.
Ključne besede: analiza, besedišče, knjižno izročilo, Mali princ, narečje, prekmurščina, prevod, samostalnik, slovar
Objavljeno v DKUM: 13.01.2022; Ogledov: 969; Prenosov: 153
 Celotno besedilo (883,55 KB) |
2. Slikopis v mladinski književnosti: značilnosti in vlogaŠpela Vaupot, 2018, magistrsko delo Opis: Slikopis je zelo pomemben predvsem za bralce začetnike za prijaznejši vstop v samostojno branje. Namen tega magistrskega dela je opredeliti slikopis in njegove lastnosti ter značilnosti. Slikopis smo umestili v tipologijo knjig, povezali smo ga z multimodalnostjo in multimodalnim besedilom, kar slikopis pravzaprav je. Po analizi zbirke slikopisov Čez griček v gozdiček (Štefan in Reichman, 1995) in Zgodbe v sličicah (Krempl in Stropnik, 2003) ter slikopisa Kobilica in polžek (Zorec in (Zorec) Kump, 2010) smo se osredotočili na to, katere so pravzaprav tiste besede, ki jih sličice nadomeščajo in zakaj. Z uporabo različnih metod dela smo ugotovili, da lahko slikopis uvrstimo med slikanico in ilustrirano knjigo, bolje rečeno, slikopis je pravzaprav poseben tip slikanice, saj so ilustracije (sličice, ki predstavljajo nadomeščene besede) vsekakor povezane z besedilom in hkrati oblikovane v zgodbo. Prav tako pa slikopis količinsko ne vsebuje toliko besedila, kot je značilno za ilustrirano knjigo. Slikopis je multimodalno delo, saj vključuje dva koda sporočanja (jezikovni in likovni kod), ki ju moramo razumeti in med seboj povezovati, da pridemo do pomena zgodbe. V njem so s sličicami najpogosteje nadomeščeni samostalniki, saj ti omogočajo nedvoumne, enoznačne upodobitve.
Ključne besede: Slikopis, sličica, samostalnik, multimodalna besedila, slikanica
Objavljeno v DKUM: 19.03.2018; Ogledov: 1882; Prenosov: 234
Celotno besedilo (2,74 MB) |
3. Samostalnik v Dajnkovem svetem pismu stare in nove zavezePetra Pušnik, 2016, diplomsko delo Opis: Peter Dajnko, vzhodnoštejerski prosvetitelj in jezikoslovec, snovalec pokrajinskega knjižnega jezika, je v 30- letih 19 stoletja odigral pomembno vlogo pri nastanku slovenskega knjižnega jezika.V diplomskem delu sem obdelala oblikoslovno in glasoslovno podobo samostalnika, v primerjavi z današnjo knjižno normo.
Ključne besede: Peter Dajnko, samostalnik, dajnčica, vzhodnoštajerski knjižni jezik
Objavljeno v DKUM: 20.10.2016; Ogledov: 2041; Prenosov: 84
Celotno besedilo (1,44 MB) |
4. Razlikovalna raba samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalnik v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana KüzmičaSintja Lamut, 2009, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga predstavlja razlikovalno rabo samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Predstavitev rabe temelji na analizi dveh prevodov Matejevega evangelija, in sicer Trubarjevega in Küzmičevega. V uvodu sta na kratko predstavljena oba slovenska protestantska pisca, Primož Trubar in Števan Küzmič, značilnosti njunega jezika, pisavi, ki sta jo uporabljala, pobude za nastanek Matejevega evangelija in krajša predstavitev le-tega. Samostalniki, ki so izpisani iz Matejevega evangelija, so analizirani na oblikoslovni in glasoslovni ravni. Analiza temelji na primerjalnem izpisu starocerkvenoslovanskih samostalnikov s Trubarjevimi (1555) in Küzmičevimi (1771) oblikami ter današnjo knjižno normo (SSKJ). Gradivo je urejeno po sistemu starocerkvenoslovanskih sklanjatev. V nalogo ni vključenega raziskovanja dvojine, saj je analiza besedila pokazala, da je primerov, kjer je samostalnik zapisan v dvojini zelo malo. Nalogi je na koncu dodan še slovarček, v katerem so zbrani samostalniki, ki so bili uporabljeni pri analizi. Slovarček kaže razlikovalno Trubarjevo in Küzmičevo rabo samostalnikov, njihove slovnične lastnosti, sklanjatev, pomen in primerjalni zapis v stari cerkveni slovanščini ter sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Delo je zaokroženo z zaključkom, ki podaja sklepne ugotovitve.
Ključne besede: osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, Primož Trubar, Števan Küzmič, Matejev evangelij, samostalnik, raba samostalnika, slovarček
Objavljeno v DKUM: 22.08.2009; Ogledov: 2872; Prenosov: 369
Celotno besedilo (2,00 MB) |
