Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu je predstavljena raziskava o odzivih mladostnikov na serijo »13 razlogov, zakaj«. Predstavljeni so vplivi serije na spremembe v duševnem zdravju, vpliv na misli, čustva, telesne občutke in vedenjske spremembe pri mladostnikih. V teoretičnem delu je opisano obdobje mladostništva ter vpliv medijev in medijskega poročanja. Izpostavljeni so dejavniki tveganja, kjer sta natančneje opredeljena samomor in duševno zdravje. Opredeljen je tudi Wertherjev učinek medijskega poročanja. Sledi podrobnejša razčlenitev smernic za odgovorno poročanje medijev. V naslednjem delu je predstavljen pregled podatkov in vpliv serije »13 razlogov, zakaj« na duševno zdravje mladostnikov. V zaključku se osredotočimo tudi na varovalne dejavnike za duševno zdravje in težave mladostnikov pri iskanju pomoči. V kvalitativni raziskavi je bilo ugotovljeno, da je večina intervjuvanih mladostnikov med ogledom in po ogledu serije »13 razlogov, zakaj« doživljala zlasti čustvene, vedenjske in telesne spremembe. Mladostniki so serijo v večini označili za poučno, vendar so mnenja, da so nekateri prizori v njej preveč nazorni, kar je vplivalo na njihove misli, čustva in telesne občutke. Mladostniki, ki so bili vključeni v raziskavo, sicer nimajo večjih negativnih posledic zaradi serije, vendar pa poročajo, da si želijo več ponujenih virov pomoči s strani izobraževalnih ustanov. Mladostniki zaznavajo, da le-te nudijo premalo podpore in ozaveščanja o problematičnem medijskem poročanju. Prav tako poročajo, da se v primeru stiske najraje obrnejo na družino in prijatelje. S pomočjo raziskave je bilo ugotovljeno, da mladostniki niso dovolj informirani o raznih spletnih mestih in telefonskih linijah, kjer lahko v primeru stiske poiščejo pomoč.
Ključne besede: mladostniki, serija »13 razlogov, zakaj«, duševno zdravje, Wertherjev učinek, samomor, kvalitativni intervjuji
Objavljeno v DKUM: 15.09.2023; Ogledov: 110; Prenosov: 21
Celotno besedilo (859,57 KB)

Opis: Pri sodnomedicinski analizi poškodb s strelnim orožjem gre za nabor postopkov, ki jim strokovnjaki s področja sodne medicine sledijo pri obravnavi strelnih poškodb ne glede na vrsto strelnega orožja, s katerim je bila poškodba povzročena. V proces obravnave smrti kot posledice strelne poškodbe ne sodi le obdukcija umrlega, temveč je potrebno tudi poznavanje balistike rane, fizike ter drugih komplementarnih znanj, s katerimi prepletamo način preiskovanja. Sodnomedicinska in kriminalistična veda se pri preiskavi poškodb in smrti zaradi uporabe strelnega orožja dopolnjujeta. Sodnomedicinska veda se ukvarja s proučevanjem načina in mehanizma poškodovanja, oceno strelne razdalje, značilnostmi strelnih ran ter vzrokom smrti, medtem ko se kriminalistična veda ukvarja z vrsto orožja, naboja, iskanjem osumljencev ter zbiranjem informacij in obvestil. Da bi celoten postopek tekel pravilno, pa je treba tekom preiskave zagotoviti ustrezno zavarovanje sledi in predmetov ter vzdrževati raven strokovnosti. Strelne poškodbe so povzročene z različnimi tipi strelnega orožja. Preiskovalci v praksi naletijo na raznovrstno paleto strelnega orožja – od doma sestavljenega oziroma predelanega do tovarniško izdelanega. Z gibanjem projektila v orožju, izven njega in do trenutka, ko ta zadane tarčo, se ukvarja balistika. Balistika je veda, ki proučuje gibanje projektila v orožju in izven njega, tako med drugim zajema tudi balistiko rane, tj. proučevanje gibanja projektila po prodoru v človeško tkivo. Upoštevajoč obseg rane, se določi, ali je bil strel izveden iz dolgocevnega orožja (obsežnejše uničenje tkiva) ali kratkocevnega orožja. V pravilno zastavljenem postopku obravnave samomora ali umora s strelnim orožjem so upoštevani najrazličnejši indici, s katerimi preiskovalci opredelijo vrsto dejanja. Pri samomorih je značilno, da do poškodbe pride na delih telesa, ki so samomorilcu lažje dostopni, pri umorih pa so pogosti streli v vitalne organe.
Ključne besede: diplomske naloge, sodna medicina, balistika, umor, samomor, strelne poškodbe
Objavljeno v DKUM: 11.11.2021; Ogledov: 882; Prenosov: 69
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Evtanazija se je prvič pojavila v antični Grčiji, kjer je pomenila dobro smrt. Tekom zgodovine se je pomen tega termina nenehno spreminjal, vse do danes, ko se ga je oprijel tako negativen prizvok, da se mnogi sprašujejo celo o njegovi dopustnosti. Aktivna evtanazija pomeni končanje človeškega življenja z namenom, da se ga odreši muk in trpljenja. Mnogi jo zamenjujejo s terminom samomor z zdravniško pomočjo, pri čemer gre za sorodno dejanje, ki se od aktivne evtanazije razlikuje zgolj v osebi, ki opravi usodno dejanje – pri evtanaziji je to zdravnik. Na svetu obstaja zgolj šest držav, ki so se do aktivne evtanazije opredelile pozitivno in jo legalizirale. To so: Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kolumbija, Kanada in Japonska. Ugotovili pa smo, da je bilo največ primerov evtanaziranj na Nizozemskem. Vsaka izmed njih predpisuje pogoje, ki so taksativno našteti, da se aktivna evtanazija lahko izvede brez, da bi zdravnikovo dejanje postalo protipravno. Pogoj, da mora biti oseba neozdravljivo bolna, da lahko zaprosi za evtanazijo, ni univerzalen kot smo predvidevali, še več, naša predvidevanja, da so pogoji v evropskih državah strožji kot drugje po svetu, so se izkazala za napačna. Samomor z zdravniško pomočjo se je najbolj razmahnil v ZDA, kjer je trenutno legaliziran v desetih zveznih državah. Prav tako sta dve zvezni državi Avstralije v svojo zakonodajo sprejeli zakona, ki dopuščata izvajanje zdravniške pomoči pri samomoru. V Evropi pa je dovoljen v Nemčiji in Švici, prav slednji pa se očita izvajanje »samomorilskega turizma«, kar pomeni, da so lahko tam evtanazirani tudi tujci. Slovenija ima do aktivne evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo izrazito negativen odnos, saj že v Ustavi RS zakonodajalec predpiše, da se v človekovo življenje ne sme posegati.
Ključne besede: diplomske naloge, evtanazija, zakonodaja, pogoji, legalizacija, samomor z zdravniško pomočjo
Objavljeno v DKUM: 25.09.2020; Ogledov: 1531; Prenosov: 559
Celotno besedilo (899,28 KB)

Opis: Znanje je ključnega pomena pri delu zdravstvenih delavcev, saj omogoča pravočasno prepoznavo in kvalitetno obravnavo samomorilnega pacienta. Glede na to, da je samomorilnost stalnica v kliničnem okolju in se lahko z njo srečajo člani negovalnega tima na vseh področjih zdravstva, je tema o izobraževanju na področju samomorilnosti aktualna za raziskavo. Za opredelitev problema v namen priprave zaključnega dela smo uporabili deskriptivno (opisno) in kvantitativno metodo dela. Podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Raziskava je potekala v eni izmed psihiatričnih bolnišnic in urgentnem centru v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 60 članov negovalnega tima iz obeh omenjenih področij. Podatke smo zbrali in jih analizirali s pomočjo Microsoft Excela in Worda. Po pregledu podatkov, pridobljenih v raziskavi ugotavljamo, da bi si večina članov negovalnega tima iz obeh področij želela več izobraževanj na temo samomorilnosti, saj bi se s tem povečal nivo samozaupanja in suverenosti pri delu s samomorilnim pacientom. : Glede na podatke, pridobljene s pomočjo anketnih vprašalnikov in pregleda literature, bi želeli vzpodbuditi dejstvo o tem, da je izobraževanj na temo samomorilnosti več, predvsem bi izpostavili zaposlene na drugih področjih zdravstva, saj so mnenja, da izobraževanj ni dovolj.
Ključne besede: Medicinske sestre, samomor, izobraževanje in obravnava.
Objavljeno v DKUM: 24.07.2020; Ogledov: 768; Prenosov: 134
Celotno besedilo (1,01 MB)

Opis: Stopnja samomorilne ogroženosti oseb z duševno motnjo se ocenjuje kot dvanajstkrat višja v primerjavi s stopnjo ogroženosti splošne populacije. Za psihoterapevte in druge strokovnjake za duševno zdravje (psihologe, psihiatre), ki se s samomorilno bolj ogroženo populacijo srečujejo vsakodnevno, je zelo verjetno, da se bodo tekom svoje poklicne kariere vsaj enkrat srečali s samomorom klienta, ki ga obravnavajo. Izguba klienta zaradi samomora velja za enega najbolj travmatskih dogodkov, ki se v profesionalnem življenju strokovnjaka lahko zgodi, z odzivi in posledicami tako na osebni kot profesionalni ravni. V magistrski nalogi smo preiskovali, kako psihoterapevti in drugi strokovnjaki za duševno zdravje doživljajo samomor klienta. Raziskava temelji na kvalitativni metodi raziskovanja. Po načelih utemeljene teorije smo analizirali enajst poglobljenih intervjujev, ki smo jih izvedli s sedmimi psihiatri in štirimi kliničnimi psihologi. V povprečju so intervjuji trajali 46 minut. Po analizi podatkov smo 784 navedkov, 78 kod in 4 pametne kode organizirali v 9 osrednjih konceptov: pričakovanja, pripravljanje, delo terapevtov, doživljanje samomora, postopki po samomoru, stik s svojci, soočanje, podpora, posledice. Vse koncepte smo združili v Model sobne rože, ki naše ugotovitve predstavlja na celosten in abstraktnejši način.
Ključne besede: samomor, klient, terapevt, utemeljena teorija, Model sobne rože
Objavljeno v DKUM: 16.10.2019; Ogledov: 1218; Prenosov: 227
Celotno besedilo (3,37 MB)