| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Sindrom pretirano ambicioznih staršev proti pravici otrok do igre ter prostega časa
Sandra Vrbnjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava fenomen sindroma pretirano ambicioznih staršev na eni ter pravico otrok do igre ter prostega časa na drugi strani. Da bi ugotovili, ali je sindrom pretirano ambicioznih staršev nekaj, kar je mogoče zaznati v resničnem življenju in ne zgolj v teoriji, smo se lotili raziskovanja, v smislu obdelave podatkov, ki so na voljo in zadevajo to področje. Ker pretirana ambicioznost staršev vpliva na povečan obseg obveznosti njihovih otrok ter s tem na čas, ki ga otrok lahko nameni prostemu času in igri, smo ugotavljali, kaj sploh je prosti čas in kaj igra. Ugotovili smo, da je otrokom že v mednarodnih aktih zagotovljena pravica do prostega časa in igre, ki bi jo tako starši kot tudi ostali, morali spoštovati. Starši imajo določene pravice ter dolžnosti oziroma obveznosti, ki se nanašajo na izobraževanje in vzgojo otrok, poskrbeti pa morajo tudi za njihov celovit razvoj. Njihovo glavno vodilo mora biti otrokova korist. Ambiciozni starši imajo visoka pričakovanja in veliko ambicij, ki zadevajo njihove otroke. Da bi jih ti dosegli oziroma uresničili, starši pretirano pritiskajo nanje. Otroci postajajo vedno bolj obremenjeni s šolskimi obveznosti, dodatno pa jih obremenjujejo še vedno bolj organizirane in strukturirane interesne dejavnosti. Zaradi teh jim premalo časa ostane za dejavnosti, ki bi jih lahko prilagodili svojim željam in interesom. Predvsem pa jim zmanjka časa za igro, glede katere je ugotovljeno, da ima pozitiven vpliv na razvoj otrok.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, izobraževanje, prostočasne dejavnosti, obremenjenost otrok
Objavljeno: 27.09.2017; Ogledov: 859; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (582,06 KB)

2.
Stopnjevitost ukrepov omejevanja roditeljske pravice zaradi varovanja otrokovih koristi
Andreja Šibenik, 2017, diplomsko delo

Opis: Zaradi otrokove ranljivosti in občutljivosti je potrebno še posebej skrbno varovati njegove koristi in pravice. Kadar to v primarni družinski skupnosti ni zadovoljivo doseženo, nastopijo ukrepi omejevanja roditeljske pravice, ki predstavljajo intervencijo države, katere namen je zavarovati korist otroka. S tem namenom Ustava Republike Slovenije in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidevata ukrepe, s katerimi je mogoče poseči v intimno družinsko okolje. Ti ukrepi morajo biti na podlagi Ustave Republike Slovenije urejeni stopnjevito, saj se je le na takšen način mogoče ustrezno odzvati na različne življenjske okoliščine. Načelo sorazmernosti izhaja iz mednarodnopravnih aktov, kakršna sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki zavezujejo tudi Slovenijo. To načelo predvideva uporabo v prvi vrsti milejših ukrepov, s katerimi je mogoče v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Država si zato prizadeva pomagati družini najprej s pozitivnimi ukrepi. Kadar pa to ne prinese želenih rezultatov, sme poseči v pravice staršev in tako poskrbeti za otrokovo dobrobit. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne uresničuje v celoti ustavne zahteve po stopnjevitosti ureditve ukrepov omejevanja roditeljske pravice, saj predvideva le nekaj ukrepov centra za socialno delo, s katerimi se omejujejo določena upravičenja, ki izhajajo iz roditeljske pravice in, kot skrajni ukrep, popoln odvzem roditeljske pravice s strani sodišča. Ne ureja pa milejših ukrepov sodišča, s katerimi bi se hitro in učinkovito zavarovalo koristi otroka, ne da bi bila obenem staršem popolnoma odvzeta roditeljska pravica in bi posledično prišlo do dejanske ločitve otroka od družine. Tudi sodna praksa potrjuje, da zakonska pravna podlaga sodiščem in centrom za socialno delo ne omogoča izvajanja vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi na najboljši možen način zavarovali položaj otroka v različnih kompleksnih življenjskih okoliščinah. Odgovore na navedene pomanjkljivosti trenutne zakonodajne ureditve prinaša novi Družinski zakonik, ki preko svojih določb uvaja stopnjevitost ukrepov za zavarovanje koristi otrok. Na to kaže med drugim tudi nova določba Družinskega zakonika z naslovom 'Omejitev starševske skrbi'. Ena izmed pomembnejših sprememb, ki jih prinaša Družinski zakonik, je tudi prenos velikega dela pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča. Na novo uveden pojem starševske skrbi, ki nadomešča pojem roditeljske pravice, pa jasno izraža zahtevo zakonodajalca, da se skrb za otroka vedno postavi na prvo mesto.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, ukrepi za varstvo koristi otrok, načelo otrokove največje koristi, odvzem in omejitev roditeljske pravice, človekove pravice, otrokove pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja.
Objavljeno: 21.09.2017; Ogledov: 663; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (251,72 KB)

3.
EMANCIPACIJA OTROKA
Maja Šedivy, 2016, diplomsko delo

Opis: Emancipacija otroka je zapleten in večplasten pojem, ki je na različnih področjih predvsem s pravnega vidika različno obravnavan. V tem kontekstu je poglavitnega pomena spoznanje, da so se koncepti dojemanja otroka in otroštva skozi zgodovino močno spreminjali. Pojmovanja otroštva kot posebne ter posebej občutljive faze v razvoju človeka v Stari Grčiji, Rimu ter v Srednjem veku niso poznali. Pridobivanje določene stopnje svojepravnosti je bila odvisna zlasti od služenja vojaškega roka, starosti, poroke (ali zakonskega stanu?) in očetove oblasti, pri čemer pa so bili favorizirani dečki. Ideje, da si otrok zasluži posebno varstvo, so se pojavile v obdobju industrializacije in takrat so nastale prve kodifikacije o otrokovih pravicah. Vendar pa je vse do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 veljalo stališče, da gre za varstvo otrok, ne pa tudi za njihove pravice. Od tedaj se smatra, da je otrok subjekt pravic in v tem kontekstu se razlagajo tudi vse njegove pravice in pojmi, kot je pojem največje otrokove koristi. Opozoriti je treba tudi na neenak položaj otrok po svetu in pojave, ki predstavljajo neposredno kršitev otrokovih pravic. Še zmeraj je zelo razširjeno otroško delo, kompleksnost problema pa se kaže zlasti v dejstvu, da absolutna prepoved otroškega dela ne pomeni nujno tudi boljšega položaja za otroke. V prvi vrsti je pomembna ureditev razmerij med starši in otrokom. Pri tem je splošno sprejeto stališče, da je primarna vloga staršev skrb za otrokovo korist. To skrb pa morajo prilagajati otrokovi zrelosti in starosti. V primeru nadstarševstva je skrb pogosto pretirana in lahko posega v otrokove pravice, zlasti v njegovo zasebnost. Popolna poslovna sposobnost se pridobi praviloma z 18., delna pa s 15. letom starosti. Do takrat starši oziroma skrbniki sprejemajo odločitve glede otroka glede na to, koliko je star ali zrel. Vendar pa je treba zagotoviti, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim. Na tak način se recimo tretira sodelovanje otroka v sodnih postopkih. Tudi pri privolitvi v medicinski poseg se otrokova volja upošteva v največjem možnem obsegu, vselej pa se pazi na otrokovo neposredno korist. S tega vidika je zlasti sporno obrezovanje iz razlogov, ki niso medicinski. Nujna medicinska pomoč pa se otroku mora zagotoviti, tudi če jo starši iz verskih razlogov odklanjajo. V kolikor torej starši otrokove koristi ne varujejo na najboljši možni način, posreduje država. Še en primer, ko je poseg države v starševske pravice utemeljen in upravičen, je obvezno izobraževanje, saj predstavlja neposredno otrokovo korist. Še večji poseg v avtonomijo volje otroka je zaznati pri privolitveni sposobnosti otroka v spolne dejavnosti. V zvezi z varovanjem otrokove koristi je bila v zakonodaji določena starostna meja, pri kateri lahko otrok svobodno privoli v spolno dejanje. V Evropi je to povprečno pri 15. letih. Manj dosledna in zaščitniška je zakonodaja na področju zagotavljanja spolne identitete transspolnim otrokom. V večini držav sta namreč za pravno priznanje spola še vedno potrebna določena diagnoza ali celo poseg. Na koncu ugotavljamo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok lahko z dopolnitvijo določene starosti (15 let v naši državi) sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo, vendar pa je v zvezi s tem posebej sporen krst dojenčkov, ki predstavlja doživljenjsko včlenitev v vero oz. cerkev in potemtakem zaznamuje otroka za vse življenje.
Ključne besede: emancipacija otroka, otrokove pravice, otrokova korist, roditeljska pravica, nadstarševstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost, privolitvena sposobnost, otroško delo, obvezno šolanje, obrezovanje, transspolni otroci, verska vzgoja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 986; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

4.
AVTONOMIJA STARŠEV IN OTROK V RAZMERJU DO DRŽAVE S POUDARKOM NA OSNOVNOŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJU
Bernarda Pevec, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroci so ranljiva človeška bitja, ki so od odraslih odvisna tako fizično kot čustveno. Z veljavno zakonodajo, ki poudarja otrokove pravice in uresničevanje otrokove koristi, je po črki zakona sicer zagotovljena zaščita in skrb za otroke, vendar je vse preveč nepravilnega razumevanja oz. tolmačenja vrednostnega pojma otrokove koristi, s tem pa prihaja do kršenja temeljnih otrokovih pravic, ki so zagotovljene tako z domačo pozitivno zakonodajo kot z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami. Pojem avtonomije družine je varovan s pravico do družinskega življenja. Kljub temu pa ne gre zanemariti dejstva, da so lahko največje krivice in kršitve osnovnih otrokovih pravic storjene prav za zidovi družinskega življenja; v nekaterih primerih gre za navzven idilične družine, ki predstavljajo lažni občutek harmonije in naklonjenosti med družinskimi člani. Država je takrat upravičena, da preko svojih organov poseže v tako nezdravo družinsko celico in stori vse, da zavaruje otrokove koristi in izkaže težnjo k uresničitvi zagotavljanja otrokovih pravic. Tudi na področju šolstva prihaja v zadnjih letih do vse preveč pogostih kršitev že zapisanih človekovih pravic. Tako se sodišča, upravni organi in inšpekcijske službe vse pogosteje srečujejo s primeri kršenja osnovnih človekovih pravic in sicer v razmerju starši – šola, otrok – šola oz. celo starši – otrok. Pravna ureditev je z obsežno zakonodajo sicer uredila področje izobraževanja in vzgoje, vendar obstajajo v praksi še vedno precej nedovršeni in nerazjasnjeni pojmi in tudi slovenska sodišča včasih (nevede?) pozabljajo upoštevati otrokovo korist.
Ključne besede: 1. avtonomija, 2. starši, 3. roditeljska pravica, 4. otrok, 5. otrokova korist, 6. šola
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 467; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

5.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1453; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

6.
IZVRŠEVANJE STARŠEVSKE SKRBI: PREDSTAVITEV IN PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN ITALIJO
Alenka Škof, 2016, diplomsko delo

Opis: Roditeljska pravica je pravica staršev, v okviru katere skrbijo za korist svojih mladoletnih otrok. Gre za skupek pravic in dolžnosti staršev do svojih otrok. Temelj pravic in dolžnosti izhaja iz ustave RS, katera v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V mednarodnih dokumentih je izraz roditeljska pravica nadomestil izraz starševska skrb. Gre za širši pojem. Ne obsega le pravice in dolžnosti naravnih staršev, temveč tudi tistih oseb, ki jih pravo šteje za starše, torej posvojiteljev. V Sloveniji je področje družinskega prava urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v katerem se še vedno uporablja izraz roditeljska pravica. V Italiji je to področje urejeno v Civilnem zakoniku, in sicer v prvi knjigi. Leta 2013 je zakonodajni odlok na podlagi reforme iz leta 2012 prinesel spremembe v Civilni zakonik, med katerimi je bil tudi prehod roditeljske pravice v starševsko odgovornost.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, starševska odgovornost, dolžnosti staršev, pravice otrok, izvrševanje roditeljske pravice, odnos med starši in otroki, družinsko pravo
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1129; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (723,36 KB)

7.
PRIVOLITEV OTROKA K POSVOJITVI
Jelka Lorber, 2016, diplomsko delo

Opis: Posvojitev je pravni akt, ki ima za udeležence trajne posledice, in je ni možno razvezati. Posvojitev ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v četrtem delu in izhaja iz ustavne določbe o pravicah otrok. Postopek posvojitve se ureja po pravilih splošnega upravnega postopka, ki ga izvajajo centri za socialno delo. Posvoji se lahko samo otrok, ki je mlajši od 18 leta, če pred tem ne pridobi poslovne sposobnosti. Otrok, ki je starejši od 10 let, mora k posvojitvi podati svoje soglasje. Če v postopku niso izpolnjeni vsi pogoji, je posvojitev neveljavna, neizpolnjeni pogoji pa so razlogi za razveljavitev, ki učinkujejo ex nunc. Diplomska naloga je sestavljena tako, da uvodu v prvem poglavju sledi predstavitev pojma otroka in roditeljske pravice v drugem poglavju. V tretjem poglavju je razložen institut posvojitve, predstavljeni so pogoji za nastanek in razveljavitev. Predstavljeni so tudi najpomembnejši mednarodni in nacionalni pravni viri, ki urejajo to področje. V četrtem poglavju je preučena pravdna in poslovna sposobnost otrok, ki sodelujejo v postopkih, otrokova največja korist in pravica otrok, da svobodno izrazijo svoje mnenje. Nadalje so obravnavani pogoji za posvojitev v Veliki Britaniji, kakor tudi podatki o starosti otrok ob posvojitvi. V petem poglavju je podan intervju s Centra za socialno delo Pesnica. Tako mednarodni kot tudi domači zakonodajalci skušajo v zakonskih določbah doseči čim večjo vključevanje otrok v postopke, kjer se odloča o njih samih. Najpomembnejša je na tem področju je Konvencija o otrokovih pravicah, katere podpisnica je tudi Slovenija. Da se lahko otrok odloči tako, da bo njemu v največjo korist, mu mora država nuditi potrebno pomoč. Predstavljeni so pravni mehanizmi in ukrepi, ki jih država zagotavlja otrokom v pravnem prometu in družbi, ter pomen otrokove starosti pri njegovem vključevanju v procese odločanja.
Ključne besede: otrok, roditeljska pravica, otrokova korist, otrokovo mnenje, posvojitev, otroku prijazno pravosodje.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 719; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

8.
PRIDOBITEV, OMEJITEV IN IZGUBA POSLOVNE SPOSOBNOSTI
Tomaž Vajnhandl, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga je bila napisana z željo, da bi se slovenska zakonodaja na področju instituta poslovne sposobnosti posodobila. V diplomski nalogi sem opisal postopek normalne pridobitve poslovne sposobnosti in vse izjeme. S primerjalno pravno metodo sem razložil, kako poteka pridobitev poslovne sposobnosti drugod po svetu. Opisal sem postopek odvzema delne poslovne sposobnosti, kot tudi postopek odvzema popolne poslovne sposobnosti. Prav tako sem razložil postopek ponovne pridobitve, tako delne, kot popolne poslovne sposobnosti. Posvetil sem se še postopku podaljšanja roditeljske pravice, ki je zelo podoben institut kot odvzem poslovne sposobnosti. Pri osebah, ki še niso dosegle starosti 18. let in niso same zmožne skrbeti zase oziroma za svoje pravice, se celo pogosteje uporablja, kot institut odvzema poslovne sposobnosti. Pri institutu poslovne sposobnosti sem v diplomski nalogi za slovenski pravni red predlagal podobne rešitve kot jih je našlo avstrijsko pravo, torej predvsem znižanje starostne meje za pridobitev delne poslovne sposobnosti in spregled manjših pravnih poslov, ki jih sklepajo osebe z delno poslovno sposobnostjo, spet po vzoru avstrijskega pravnega reda. Velik del diplomske naloge sem namenil centru za socialno delo, ki ima v postopku odvzema poslovne sposobnosti veliko vlogo. Po mojem mnenju je njegova vloga prevelika. Center za socialno delo lahko namreč predlaga začetek postopka, je v postopku stranka in na koncu postopka tudi postavi skrbnika. Temu skrbniku določi pravice in dolžnosti. Sodišče le okvirno določi pravice skrbnika. Center za socialno delo nato v popolnosti nadzoruje delo skrbnika. V diplomski nalogi sem omenil tudi nekaj drugih institutov, pri katerih ima center za socialno delo preveliko vlogo (npr. rejništvo in posvojitve). Prišel sem do ugotovitve, da do postopka odvzema poslovne sposobnosti ne prihaja tako pogosto, kot bi moralo, velik vzrok za to so predvsem stroški postopka, ki jih nosi predlagatelj, zaradi česar pogosto niti sodišče, niti javni tožilec, niti center za socialno delo ne predlaga postopka, ko bi ga po uradni dolžnosti moral. V diplomski nalogi sem prišel tudi do sklepa, da lahko v prihodnosti, po vzgledu drugih držav (predvsem Nemčije in Švedske), pričakujemo vedno manjšo uporabo postopka odvzema poslovne sposobnosti. V Družinskem zakoniku je bil predlog, da sodišče ne bi več začelo postopka odvzema poslovne sposobnosti, ko bi zaznalo, da ga oseba potrebuje, temveč bi takšno osebo le postavili pod skrbništvo. Ugotovil sem tudi, da se bo v prihodnosti delo centra za socialno delo na tem področju krčilo. Do takšne ugotovitve sem prišel zaradi določb Družinskega zakonika. Po njem sodišče sploh ne bi začelo postopka za odvzem poslovne sposobnosti osebi, ki ni zmožna sama skrbeti za svoje pravice, temveč bi takšni osebi le določilo skrbnika. Prav tako bi Družinski zakonik omejil še določene druge pravice centra za socialno delo, ki so opisane v samem diplomskem delu.
Ključne besede: Pravna sposobnost, fizična oseba, pridobitev delne poslovne sposobnosti, pridobitev popolne poslovne sposobnosti, roditeljska pravica, podaljšanje roditeljske pravice, odvzem delne poslovne sposobnosti, odvzem popolne poslovne sposobnosti, ponovna pridobitev poslovne sposobnosti, center za socialno delo, stroški, prevelika vloga centra za socialno delo, avstrijski sistem poslovne sposobnosti
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 2776; Prenosov: 452
.pdf Celotno besedilo (681,31 KB)

9.
ODGOVORNOST STARŠEV ZA OTROKE
Anita Križan, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravno ureditev odgovornosti staršev za otroke, predvsem z vidika odgovornosti za škodna ravnanja mladoletnih oseb po Obligacijskem zakoniku in pa sodno prakso v zvezi s to tematiko. Odgovornost staršev za otroke izhaja iz roditeljske pravice. Poleg skrbi za zagotavljanje osnovnih življenjskih potrebščin, so starši dolžni skrbeti tudi za otrokov skladen razvoj, za ustrezno vzgojo, nadzor, prav tako pod zakonsko določenimi pogoji odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči mladoletnik. Odgovornost mladoletnika oziroma posledično odgovornost staršev se razlikuje glede na starostna obdobja mladoletnika. Prav tako so poleg starosti pri presoji odgovornosti v posameznem primeru pomembne osebnostne lastnosti mladoletnika, kot so zrelost, poslušnost, ipd. Odškodninska odgovornost se navezuje na deliktno sposobnost mladoletnika. Odgovornost staršev načeloma traja do polnoletnosti otroka. Starši odgovarjajo za ravnanje otrok, starih do sedem let, ne glede na svojo krivdo. Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala, medtem ko je bil otrok zaupan drugemu in je ta zanjo odgovoren (torej ni vršil ustreznega nadzora), odgovarjajo pa za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Če je poleg staršev za škodo odgovoren tudi otrok, odgovarjajo solidarno. Starši prav tako odgovarjajo v primeru slabe vzgoje, zgledov in slabih navad, ki so jih prenesli na svojega otroka in zaradi katerih je prišlo do povzročitve škode, lahko pa odgovarjajo tudi iz naslova načela pravičnosti.
Ključne besede: roditeljska pravica, odgovornost staršev, odgovornost mladoletnika, solidarna odgovornost, nadzorstvena dolžnost, posebna odgovornost staršev, odgovornost iz pravičnosti
Objavljeno: 12.02.2015; Ogledov: 2635; Prenosov: 505
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

10.
ODVZEM RODITELJSKE PRAVICE
Urška Glažar, 2013, diplomsko delo

Opis: Izhajajoč iz mednarodnih in notranjih predpisov uživa družina kot najpomembnejša družbena skupina posebno varstvo. Znotraj družine se prav posebna pozornost namenja otrokom, ki zaradi svoje duševne in telesne nerazvitosti sami ne morejo uveljavljati svojih interesov in v njihovem imenu to počnejo starši. Pravica staršev, da skrbijo za otrokovo vzgojo, razvoj, zdravje, šolanje, se imenuje roditeljska pravica. Tej pravici se starši ne morejo odpovedati, lahko pa jim je odvzeta iz razlogov, ki jih določa zakon. O zadevah glede odvzema roditeljske pravice odloča sodišče v nepravdnem postopku. Postopek za odvzem roditeljske pravice se lahko začne na predlog enega izmed staršev, pristojnega centra za socialno delo, otroka starega nad 15 let, ki je sposoben razumeti posledice svojega dejanja ali na predlog državnega tožilca. Roditeljska pravica se staršu/staršema lahko vrne, če odpade razlog zaradi katerega je bila odvzeta, razen če je bil otrok v času odvzema roditeljske pravice posvojen. V Sloveniji imajo največje pristojnosti v zvezi z varovanjem otrokovih koristi centri za socialno delo, ki so ponavadi tudi najprej obveščeni o morebitnih težavah in stiskah otrok. Prav tako so centri za socialno delo tisti, ki v postopkih največkrat nastopajo kot branilci otrok, velikokrat tudi sami odločajo o ukrepih za zavarovanje otrokovih pravic, končno pa izvajajo tudi nadzor nad ukrepi, ki so določeni s sodnimi ali upravnimi odločbami.
Ključne besede: družina, otrok, roditeljska pravica, odvzem roditeljske pravice, nepravdni postopek, center za socialno delo
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 3780; Prenosov: 336
.pdf Celotno besedilo (262,54 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici