1. Raba in pomen razglednic v dobi digitalnih medijevPatricija Zorič, 2021, diplomsko delo Opis: Razglednice so že več kot 100 let pomemben medij komuniciranja v turizmu. Nekoč je bila njihova glavna vloga predvsem komunikacijska, v dobi digitalnih medijev pa se krepi vloga kulturnega rituala oz. vzdrževanja odnosov. V našem zaključnem delu smo v teoretičnem delu raziskali zgodovino in razvoj razglednic, vlogo, ki jo ima v odnosu med pošiljateljem in prejemnikom ter kulturni ritual, ki ga pošiljanje razglednic predstavlja. Predstavili smo razglednico kot medij in njihovo rabo v dobi digitalnih medijev ter pomen razglednic za turizem, predvsem podobo turistične destinacije. Namen naše raziskave je bil pojasniti, kakšen imamo odnos do razglednic v slovenskem kulturnem okolju in njihovo rabo v sodobnem času digitalnih medijev. V ta namen smo v prvem delu izvedli eksplorativno kvalitativno raziskavo s pomočjo fokusnih skupin, v drugem delu pa smo predpostavljene hipoteze preverjali z anketo, v kateri je sodelovalo 381 oseb. Ugotovili smo, da med respondenti raba razglednic v dobi digitalnih medijev sicer res upada, da sta se pa zato njihov simbolni pomen in vrednost precej zvišala. Več razglednic prejmejo in pošiljajo starejše generacije, medtem ko so med mlajšimi za deljenje turistične izkušnje bolj priljubljeni digitalni mediji, predvsem družbena omrežja. Pošiljanje razglednic pomeni v današnjem času pomemben kulturni ritual, ki ga je potrebno ceniti in ohranjati.
Ključne besede: razglednica, digitalni mediji, kulturni ritual, komunikacija, deljenje turistične izkušnje
Objavljeno v DKUM: 09.12.2021; Ogledov: 481; Prenosov: 66
 Celotno besedilo (1,47 MB) |
2. Scapegoats in The Ones Who Walk Away from Omelas, The Lathe of Heaven and The Left Hand of Darkness by Ursula K. Le GuinAnja Veit, 2020, magistrsko delo Opis: This thesis explores scapegoats and scapegoating practices from their origins as a prominent biblical ritual of purification, to their social adaptation in modern-day societies – I research how scapegoats turned from ceremonial animals to a social metaphor for people. The rite initially represented the community’s symbolic removal of sins by the suffering goat, which re-affirmed people’s faith in elimination of all evil and enabled them to resume their everyday lives. The whole practice was reshaped over time, as the scapegoating shifted from animals to humans, where the latter seek scapegoats among themselves, primarily to renew the sense of their community and to cast out any evil from it. The scapegoat archetype is, therefore, still relevant today, as its development over the past centuries evolved into a convenient rationalization of faults against innocent individuals in various societies.
The second part of this thesis is further divided into analysis of three literary works; ‘’The Ones Who Walk Away from Omelas’’, The Lathe of Heaven and The Left Hand of Darkness, one short story and two novels written by Ursula K. Le Guin, where the scapegoat archetype is explored and highlighted through four characters, which, on the basis of innocent suffering, round up realities that question the reader’s moral compass.
Ključne besede: scapegoat, the scapegoat archetype, ritual, sacrifice
Objavljeno v DKUM: 15.09.2020; Ogledov: 1760; Prenosov: 235
Celotno besedilo (1,13 MB) |
3. PROSTORSKE PREDSTAVITVE ŠTEVIL PRI OTROCIH V PREDŠOLSKEM OBDOBJUSabina Strelec, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo z naslovom Prostorske predstavitve števil pri otrocih v predšolskem obdobju teoretično in empirično predstavlja področje prepoznavanja števil v vrtcu s pomočjo hitrih slik. V teoretičnem delu diplomskega dela je predstavljen razvoj pojma število pri predšolskem otroku ter subitizacija v povezavi s prostorskimi predstavitvami števil pri predšolskih otrocih. V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni rezultati raziskave, katere namen je bil raziskati prostorske predstavitve števil pri otrocih v predšolskem obdobju. Pri prepoznavanju števila pik preko hitrih slik od ena do deset z različnimi postavitvami sem preverjala, katere izmed treh različnih načinov sporočanja prepoznanega števila pik otroci uporabljajo (povedo z besedo, pokažejo s prsti ali uporabijo konkretni material). Raziskava je bila izvedena na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu šestdesetih otrok – v starosti treh, štirih in petih let. Ugotovila sem, da so petletni otroci dokaj uspešno prepoznavali število pik, ki je manjše ali enako šest, štiri letni otroci so pravilno prepoznavali števila pik, manjša ali enaka štiri, triletniki pa so bili uspešni pri številih, manjših od tri. Otroci so pri podajanju odgovora v največji meri uporabljali verbalni način. Obenem pa sem opazila, da se je delež verbalnih odgovorov z večanjem števila pik zmanjševal. Med različnimi prostorskimi razporeditvami pik na hitrih slikah so otroci najbolj uspešno prepoznavati tiste razporeditve pik, ki so enake tistim na igralni kocki.
Ključne besede: Subitizacija je področje matematike, s katero se skozi praktično izobraževanje v vrtcu nisem seznanjala. Njene uporabe se vzgojiteljice niso posluževale. Tako sem se odločila za natančnejšo raziskavo te matematične veščine. S tem sem dnevni ritual popestrila in ga naredila drugačnega. Sprva je bila zraven vsakega otroka vzgojiteljica, toda ugotovili sva, da njena prisotnost otroka zmede, zato sem z vsakim otrokom delala posebej v znanem prostoru. Za razlago hitrih slik sem porabila okrog deset mi
Objavljeno v DKUM: 18.07.2013; Ogledov: 2005; Prenosov: 382
Celotno besedilo (1,10 MB) |
4. ZVESTOBA PRED BOGOM IN (ALI) DRŽAVO (PRIMERJAVA CIVILNE IN CERKVENE [RIMOKATOLIŠKE] POROKE V SLOVENIJI)Petra Šuster, 2011, diplomsko delo Opis: Število sklenjenih porok v Svetu, Evropi in Sloveniji je v zadnjih letih v upadu. Narašča pa število izvenzakonskih zvez. Kljub statistiki poroka ostaja med pomembnejšimi družbenimi običaji, z nekaterimi spremembami samega poročnega rituala. Medsebojno in hkrati javno priznanje zveze med dvema, ki sklepata zakon, je bila, je in bo v vseh družbah, kulturah in družbenih slojih tako pomembno, da ga varuje poseben zakon, tako na državni kot na cerkveni ravni. Z diplomsko nalogo Zvestoba pred bogom in (ali) državo sem analizirala dva ideološka pola, ki sta si, skozi zgodovino, drug drugemu prevzemala prioriteto nad poseganjem v intimnost ter svobodo odločanja dveh, ki sta želela živeti skupno življenje. V Sloveniji danes poroko in zakonsko zvezo ureja, na državni ravni, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v rimokatoliški cerkvi pa Zakonik cerkvenega prava. Poroka je del ritualov prehoda, s katerimi družba/kultura posamezniku podeli nov družbeni status ali bolje rečeno, družba odobri zvezo med dvema osebama. S tem država in cerkev nadzorujeta in urejata ekonomska razmerja, neprofitno prostovoljsko delo, brez katerega bi vsaka družba bankrotirala ter spolnost in posledično reprodukcijo otrok v zakonu. Funkcija poroke in vidni poročni simboli so pri cerkveni in civilni poroki enaki. Bistvena razlika se pojavi pri samem poročnem obredu, kjer civilno poročena zakonca skleneta pravno veljavno pogodbo, med tem ko cerkveno poročena zakonca se zaobljubita drug drugemu in bogu. Tako cerkvena poroka v Republiki Sloveniji nima civilno pravnih posledic, prav tako pa cerkvena razveza ne obstaja, saj je poroka sveti zakrament.
Ključne besede: zgodovina poroke, civilna poroka, cerkvena poroka, ritual prehoda
Objavljeno v DKUM: 27.02.2012; Ogledov: 3493; Prenosov: 881
Celotno besedilo (844,42 KB) |
5. Likovni izraz magijsko-religioznega obnašanja praljudiTadeja Vraber, 2009, diplomsko delo Opis: Že od začetkov je ritual predstavljal pomembno iztočnico v razvoju človeka, kot da je v ponavljanju dejanj pračlovek iskal uteho in pristan nasproti nepredvidljivi naravi. Danes ni nič drugače. Vsakdanja ritualna opravila nam vlivajo občutek varnosti in pomiritve, ki je v vsakodnevnem vrvežu tako dobrodošla. Ni dvoma, da so med modernim človekom kamene dobe Homo sapiens sapiens-om in današnjimi ljudmi, ostale določene povezave. Na eni strani iščemo varnost v nespremenljivem ritmu vsakdanjih opravil, na drugi strani pa smo nenehno nezadovoljni, saj nas preganja želja po preseganju danega, po razumevanju neznanega in nedoumljivega, vera v nekaj boljšega. Kot pračlovek se še danes borimo, da premagamo svojo temeljno nepotešenost na tem planetu. Pri tem nam uspešno pomagata tako religija kot umetnost, ki nemara izhajata obe iz istega vira: rituala. Povsem jasno je, da imata skupne korenine. Vendar se znanstveniki še vedno prepirajo, kaj je bilo prej religija ali umetnost. In še drugače: ali je sploh mogoča umetnost, ki ni v (takšnem ali drugačnem) razmerju z religioznim v človeku?
Ključne besede: Prazgodovina, prazgodovinska svetišča (jame in votline), jamsko slikarstvo, prenosna umetnost, ritual, šamanizem, sodobna umetnost.
Objavljeno v DKUM: 23.04.2009; Ogledov: 2767; Prenosov: 217
Celotno besedilo (25,30 MB) |
