| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
WOODROW WILSON: OD PROFESORJA DO PREDSEDNIKA
Dalibor Nenić, 2013, diplomsko delo

Opis: Thomas Woodrow Wilson se je rodil 28. decembra 1856 v mestu Staunton (Virginija), ZDA, kot tretji otrok zakoncema Wilson. V mladosti ni kazal znakov nadarjenosti, saj je imel težave z branjem. Splošno sprejeta domneva je, da je imel disleksijo. Kljub bolezni se je pri sedemnajstih letih vpisal na kolidž Davidson, ki ga je obiskoval samo eno leto. Naslednje leto se je vpisal na kolidž v New Jerseyju, kjer je diplomiral leta 1879. Študij je nadaljeval na Univerzi v Virginii, kjer je študiral pravo. Čeprav v drugem letniku ni obiskoval predavanj, je študij končal uspešno. Leta 1881 je delal kot odvetnik v Atlanti (Georgia). Po kratkotrajni odvetniški praksi je nadaljeval s študijem na Univerzi Johns Hopkins, kjer je leta 1886 pridobil naziv doktorja. Že leta 1885 se je zaposlil na kolidžu Bryn Mawr, kjer je ostal tri leta. Profesorsko kariero je nadaljeval na Univerzi Wesleyan. Leta 1890 je dobil ponudbo s kolidža New Jersey, kjer je ostal do leta 1910. Priljubljenost med študenti, vizionarska narava ter ugled, ki ga je imel pri kolegih profesorjih ter upravnemu odboru kolidža, sta mu omogočila, da je bil leta 1902 imenovan za rektorja univerze. Njegovo kariero kot rektorja sta obeležila tako uspeh kot neuspeh. Njegov reformni program, ki ga je začel izvajati leta 1902, je imel takojšne učinke na kvaliteto študija ter intelektualno raven univerze. Leta 1906 je pri gradnji novega Princetona naletel na oviro, saj ga je zadela kap (druga po letu 1896). Največji projekt, socialna in infrastukturna reorganizacija univerze, je še ležal pred njim. Z infrastrukturno reformo je posegel v tradicijo univerze, kar mnogim profesorjem in članom upravnega odbora ni bilo po godu. Soočen z odporom, se je podal v boj za svojo vizijo univerzitetnega študija in univerze, v boj, ki ga je izgubil. V toku boja je prišlo do pomembnejše »reforme«, saj se je prelevil iz konservativnega demokrata v progresivnega. Ta sprememba mu je omogočila, da se je lahko vrnil k svoji največji strasti – politiki. Zaradi pozornosti, ki jo je pritegnil boj na Princetonu, so privrženci Demokratske stranke v njem prepoznali naslednjega guvernerja zvezne države New Jersey. Demokratska stranka ga je leta 1910 nominirala za guvernerja New Jerseya. Kot guverner je zaprisegel februarja 1911. Na položaju je ostal samo dve leti. Kmalu po inavguraciji za guvernerja se je njegovo ime omenjalo kot ime možnega predsedniškega kandidata na volitvah leta 1912. Na predsedniških volitvah je kot demokratski kandidat premagal Theodorja Roosevelta ter Williama Howarda Tafta in postal 28. predsednik ZDA. Iz politične anonimnosti se je v dveh letih dvignil do najvišjega položaja v državi. Njegov prvi mandat je bil v znamenju notranjih reform ter vojaškega posredovanja v Mehiki. Zakonodajni program je obsegal reformo carinske stopnje, bančnega sistema, protimonopolne zakonodaje ter vrsto progresivnih zakonodajnih predlogov. Drugi mandat je bil v znamenju Prve svetovne vojne, ki je izbruhnila v Evropi. Čeprav so ZDA sprva razglasile nevtralnost, so jih vpletenost v ekonomske tokove vojne ter nemški podmorniški napadi pripeljali do vstopa v vojno. Posledica vojne, po kateri se v največji meri omenja ime Woodrowa Wilsona, je bilo Društvo narodov. Ideja o mednarodni organizaciji, ki bi skrbela za mir, je bila sprva le ideja, do konca leta 1919 pa je postala političen boj za obstanek ali propad enega človeka. Njegovo zavzemanje za organizacijo ga je popeljalo na pot, s katere se je vrnil kot bolnik. 2. oktobra 1919 ga je zadela možganska kap, ki ga je spremenila v bolnika s predsedniškim mandatom. Posledično ZDA niso nikoli vstopile v Društvo narodov. Zadnja leta življenja je preživel v Washingtonu, kjer je umrl 3. februarja 1924.
Ključne besede: Woodrow Wilson, Princeton, profesor, rektor, guverner, New Jersey, predsednik, Mehika, Underwood-Simmonsova carinska stopnja, Claytonov zakon, Zakon o zveznih rezervah, nevtralnost, Prva svetovna vojna, Mirovna konferenca, Društvo narodov.
Objavljeno v DKUM: 11.09.2013; Ogledov: 2240; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

2.
PROF. DR. MILAN VIDMAR (1885-1962) - PRVI JUGOSLOVANSKI (SLOVENSKI) ŠAHOVSKI VELEMOJSTER IN NJEGOVA UDELEŽBA NA MEDNARODNIH TURNIRJIH (1904-1953)
Zdravko Savić, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljam prvega jugoslovanskega in slovenskega šahovskega velemojstra prof. dr. Milana Vidmarja (1885-1962) v njegovi pol stoletja trajajoči šahovski karieri. V prvi tretjini 20. stoletja se je s svojimi velikimi uspehi na mednarodnih šahovskih turnirjih povzpel med vodilne svetovne velemojstre in celó med kandidate za naslov svetovnega šahovskega prvaka. Visoko mesto v svetovni šahovski hierarhiji si je pridobil kot amater, močno zaposlen s svojim poklicnim in znanstvenim delom. Za mednarodne šahovske turnirje se ni utegnil pripravljati kot njegovi nasprotniki-velemojstri, skoraj vsi šahovski profesionalci. Mednarodni turnirji, ki so ga uvrstili med prve svetovne šahiste, so bili San Sebastian 1911, London 1922, Semmering 1926 in New York 1927. Dr. Milan Vidmar je bil prvi predsednik Jugoslovanske šahovske zveze in častni predsednik Šahovske zveze Slovenije in Ljubljanskega šahovskega kluba. Mednarodna šahovska zveza (F.I.D.E.) je imenovala dr.Vidmarja za vrhovnega sodnika na match-turnirju za svetovno prvenstvo v Haagu-Moskvi 1948 leta, kjer je sovjetskega velemojstra Mihaila Botvinnika razglasil za 6. svetovnega šahovskega prvaka. Vrhovni sodnik je bil tudi na šahovskih olimpijadah v Dubrovniku 1950 in Amsterdamu 1954 ter na veleturnirju na Bledu 1961. Od ustanovitve ljubljanske univerze 1919. leta je dr. Vidmar kot redni profesor predaval na tehniški fakulteti elektrotehniko. Bil je odličen predavatelj, rektor univerze, dekan tehniške fakultete in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nekaj časa tudi njen predsednik. V Ljubljani je ustanovil in vodil inštitut za elektrotehniko. Njegova osebnost je bila vsestranska: šahovski velemojster, profesor elektrotehnike, umetnik in znanstvenik, filozof, skratka-Vidmar polihistor. O njegovem znanstvenem delu priča 35 njegovih knjig in več kot sto razprav in člankov. Umrl je v Ljubljani 9. oktobra 1962.
Ključne besede: šahovski velemojster, dr. Milan Vidmar, mednarodni šahovski turnirji, San Sebastian 1911, London 1922, Semmering 1926, New York 1927, Jugoslovanska šahovska zveza, Šahovska zveza Slovenije, Ljubljanski šahovski klub, Mednarodna šahovska zveza – F.I.D.E., Haag-Moskva 1948, velemojster Mihail Botvinnik, šahovske olimpijade Dubrovnik 1950, Amsterdam 1954, veleturnir Bled 1961, ljubljanska univerza, rektor, dekan, član in predsednik SAZU, inštitut za elektrotehniko.
Objavljeno v DKUM: 24.02.2010; Ogledov: 4614; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (5,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici