| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom) : magistrsko delo
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2019; Ogledov: 2573; Prenosov: 362
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

2.
LETNI DOPUST PO ZDR-1
Katja Jesenek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pridobitev ter izrabo letnega dopusta v Republiki Sloveniji v zasebnem in javnem sektorju. Pravica do letnega dopusta je ena izmed temeljnih pravic delavca, ki je priznana v različnih pravnih redih ter aktih. Poudarek je na Zakonu o delovnih razmerjih, ki prinaša nove in spremenjene določbe glede letnega dopusta. Poleg nacionalne zakonodaje in sodne prakse na ureditev letnega dopusta vpliva tudi sodna praksa Sodišča EU. Pravico do letnega dopusta lahko delavec pridobi v celoti ali v sorazmernem delu. V okviru sorazmernega letnega dopusta je predstavljena pridobitev pravice do letnega dopusta, če delavec med koledarskim letom menja delodajalca. S pridobitvijo letnega dopusta sovpada pridobitev regresa ter nadomestila plače. Izraba letnega dopusta je kompleksnejša, kajti odpira tudi vprašanja glede prenosa neizrabljenega letnega dopusta v naslednje obdobje. Pri prenosu v primeru bolniške odsotnosti in porodniškega dopusta nova nacionalna zakonodaja pri razlagi sledi sodni praksi Sodišča EU, ki je obširna in kompleksna. Zgolj v primeru prenehanja delovnega razmerja se lahko uporabi institut nadomestila za neizrabljen letni dopust. Na koncu diplomske naloge bom primerjala našo ureditev letnega dopusta z ureditvijo v Veliki Britaniji ter ugotovila v kakšnem obsegu se razlikujeta.
Ključne besede: pravica do letnega dopusta, regres za letni dopust, izraba letnega dopusta, prenos neizrabljenega letnega dopusta, nadomestilo za neizrabljen letni dopust, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 01.06.2015; Ogledov: 2077; Prenosov: 485
.pdf Celotno besedilo (371,49 KB)

3.
PRIMERJALNA ANALIZA STROŠKOV DELA V SLOVENIJI GLEDE NA VRSTE ZAPOSLITEV
Marina Krošel, 2015, magistrsko delo

Opis: V času, ko gospodarstvu posel ne gre najbolje, ko se trgi spreminjajo mesečno, ko se letnih planov ne da z gotovostjo napovedovati, ko ne le, da se dobički manjšajo, ampak jih več sploh ni, je trg dela pomembna komponenta varčevanja v gospodarstvu. V tem času na trg dela vstopam tudi sama. Kakšno obliko zaposlitve naj pričakujem? Katera je za delodajalca najbolj sprejemljiva? Kakšna je zakonodaja na tem področju? Ali me varuje Zakon o delovnih razmerjih? Kolektivna pogodba? Sindikati? Kaj mi kot zaposlenemu pripada? Do česa, kot zaposlena po novih oblikah dela, nisem upravičena? Z vstopom žensk na trg delovne sile, industrializacije, s krajšanjem časa potrebnega za potovanje iz enega kraja v drugega in informatizacijo je prišlo v podjetjih do potreb po mobilnem trgu dela (Piracha & Vickermann 2002). Trg dela je živ, hitro spreminjajoč se in kompleksen. Delodajalci hočejo kader, ki bo prilagodljiv spremembam podjetja v okolju in ki bo cenovno ugoden. Pa splošna prepričanja o cenovni ugodnosti sploh veljajo? V svoji magistrski nalogi sem se lotila spoznavanja trga dela, kaj mobilnost tega trga sploh pomeni, kako se je le-ta razvijal, kaj nov izraz mobilnost sploh je in še najbolj pomembno – kaj to pomeni za delodajalca z vidika stroškov dela. Ob tem sem podrobneje razložila slovensko pravno zakonodajo, ki kot samo zaposlitev šteje le zaposlitev za določen čas in zaposlitev za nedoločen čas. Ti obliki dela sta pri nas tudi najbolj zaščiteni – delavec ima največji nabor pravic z naslova takšne oblike zaposlitve. Seveda ne smemo pozabiti na vedno bolj razširjene druge vrste zaposlitev, kot je zaposlitev po podjemni ali avtorski pogodbi in zelo priljubljeno študentsko delo v času šolanja mladine. Preko prebiranja strokovne literature, lastnih izkušenj ter vživetja v situacijo delodajalca in delojemalca, sem zbrala nabor prednosti in slabosti tradicionalnih in novih vrst zaposlitve. V samem jedru sem se lotila podrobnejšega definiranja stroškov dela. Delo ima pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva. Z vidika podjetij predstavljajo strošek dela vsi stroški, ki poleg plač zaposlenih vključujejo tudi druge stroške - predvsem socialne prispevke, ki jih plača delodajalec. Zaradi tega je strošek dela ključnega pomena za poslovno konkurenčnost, čeprav je slednja odvisna tudi od stroškov kapitala (na primer obresti za posojila in dividende iz lastniškega kapitala) in necenovnih elementov, kot so inovacije in položaj blagovne znamke ali proizvodov na trgu (Eurostat 2014). Stroške dela za delodajalca predstavlja delavčeva bruto plača, socialni prispevki, plačani s strani delodajalca, in drugi stroški, ki lahko pri zaposlitvi nastanejo (stroški usposabljanja, izobraževanja, delovne obleke in podobno) (Eurostat 2014). Vsi ti stroški so se sumarno skozi leta višali pri večini opazovanih držav Evrope. Tudi davčna obremenitev stroškov plač se je skozi leta višala, Slovenija, ena izmed dražjih držav Evropske unije, zaseda deseto mesto, medtem ko je na prvem mestu, z najvišjo stopnjo obremenjenosti stroškov dela, Belgija (OECD 2013). V samem empiričnem delu se je pokazal odgovor na v začetku zastavljeni hipotezi. Obe hipotezi smo zavrgli, saj smo ugotovili, da zaposlitev za določen čas, izmed izbranih vrst zaposlitev, ni najugodnejša rešitev za podjetje - pri danih parametrih in minimalni plači se je celo izkazala za najdražjo obliko zaposlitve.
Ključne besede: strošek dela, minimalna plača, trg dela, davčno breme, vrste zaposlitve, regres, plača, bolniška, letni dopust, delovno razmerje, kolektivna pogodba
Objavljeno v DKUM: 20.05.2015; Ogledov: 2249; Prenosov: 322
.pdf Celotno besedilo (981,30 KB)

Iskanje izvedeno v 1.38 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici